Bil sem zločinec

BILO je 1. maja leta 1947 na Siciliji. Na gorskem prelazu se je k vsakoletnemu praznovanju dneva delavcev zbralo kakih 3000 ljudi, med njimi ženske in otroci. Niso slutili nevarnosti, ki se je skrivala v bližnjih hribih. Morda ste brali o tragediji, ki je sledila, ali celo videli film o njej. Masaker so imenovali Pokol Portella della Ginestra; v njem je umrlo 11 ljudi, 56 pa je bilo ranjenih.

Čeprav pri tej tragediji nisem sodeloval, pa sem pripadal tolpi separatistov, ki je bila zanjo odgovorna. Njen vodja je bil Salvatore Giuliano, s katerim sva v vasi Montelepre skupaj rasla. Bil je le za kako leto dni starejši od mene. Leta 1942, ko mi je bilo 19 let, so me med drugo svetovno vojno poklicali v vojsko. Pred tem sem se tega leta zaljubil v Vito Motisi in se z njo poročil. Sčasoma sva dobila tri sinove; prvi se je rodil leta 1943.

Zakaj sem postal zločinec

Leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna, sem se pridružil zahodni diviziji Prostovoljske vojske za neodvisnost Sicilije (EVIS). To je bila polvojaška veja separatistične politične stranke, znane kot Gibanje za neodvisnost Sicilije (MIS). Salvatora Giuliana, tedaj že ubežnika, so višji čini EVIS-a in MIS-a postavili za poveljnika naše divizije.

S Salvatorom naju je povezovala ljubezen do sicilijskega otoka in naših ljudi. In jezila naju je nepravičnost, ki sva jo občutila. Tako sem sprejel načelo Giulianove bande, to je, zahtevo, da se Sicilijo priključi Združenim državam Amerike kot 49. državo. Pa je bil kakšen razlog, zaradi katerega smo verjeli, da je to mogoče? Res je bil, saj so nam uradniki MIS-a zagotavljali, da so z Washingtonom D.C. v tesnih odnosih ter da predsednik Združenih držav Harry S. Truman podpira takšno priključitev.

Zločinske dejavnosti

K delu moje skupine so spadale predvsem ugrabitve pomembnih ljudi, ki smo jih zadržali v zameno za odkupnino. S tem smo dobili denar za nakup potrebnih zalog. Nobenega izmed ugrabljencev, ki smo jih klicali »naši gostje«, pa nismo nikoli ranili. Ob izpustitvi smo jim dali potrdilo, tega pa bi lahko uporabili za povrnitev odkupnine, ki smo jo prejeli. Rekli smo jim, da bodo to potrdilo lahko uveljavili ter denar dobili nazaj, ko zmagamo.

Sodeloval sem pri približno 20 ugrabitvah, pa tudi pri oboroženih napadih kasarn karabinjerjev, nacionalnih vojaških policistov. A vesel sem, ker lahko rečem, da nisem nikoli nikogar ubil. Naši separatistični napadi pa so višek dosegli v nepremišljeni akciji v vasi Portella della Ginestra. To akcijo je organiziralo okoli ducat mož iz Giulianove skupine ter je bila naperjena proti komunistični partiji.

Čeprav morjenje navadnih ljudi, med njimi sosedov in privržencev, ni bilo namerno, pa so ljudje, ki so nam bili privrženi ter menili, da so pod našo zaščito, mislili, da smo jih izdali. Od tedaj so Giulianovo tolpo zločincev pričeli neusmiljeno loviti. Potem ko smo bili izdani policiji, so mnogo mojih tovarišev prijeli. Mene pa so ujeli ter aretirali 19. marca 1950. To poletje so tudi ubili samega Giuliana.

Zapor in sojenje

V palermskem zaporu, kjer sem bil zaprt do obravnave, sem žaloval, ker so me ločili od moje mlade žene in treh sinov. A me je želja, da se bojujem za to, za kar sem menil, da je prav, obvarovala pred dokončnim obupom. Da bi si zapolnil čas, sem pričel brati. Neka knjiga je v meni razvnela željo, da bi bral Biblijo. To je bila avtobiografija Silvia Pellica, italijanskega političnega zapornika v 19. stoletju.

Pellico je napisal, da je imel v zaporu vedno pri sebi slovar in Biblijo. Čeprav smo bili z družino rimski katoličani, pa o Bibliji resnično nisem ničesar slišal. Zato sem oblast prosil, ali mi priskrbi kak izvod. Rekli so mi, da je Biblija prepovedana, a sem vseeno dobil izvod Matevževega, Markovega, Lukeževega in Janezovega evangelija. Kasneje pa sem lahko dobil izvod celotne Biblije, ki jo še vedno hranim kot dragocen spomin.

Končno so leta 1951 v Viterbi blizu Rima pričeli obravnavati mojo zadevo. To je trajalo 13 mesecev. Obsojen sem bil na dve dosmrtni dobi in še dodatni 302 leti! To je pomenilo, da nikoli več ne bom živ prišel iz zapora.

Spoznavanje biblijske resnice

Ko sem se vrnil v palermski zapor, so me dodelili v oddelek, kjer je bil zaprt tudi član naše skupine, Giulianov bratranec. Aretirali so ga tri leta pred mano. On je prej v zaporu srečal Jehovovega pričevalca iz Švice in ta mu je govoril o čudovitih biblijskih obljubah. Moža so aretirali skupaj s Sopričevalcem iz Palerma, ko sta oznanjevala dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) Kasneje so mi povedali, da so k njegovi aretaciji nahujskali člani klera.

V Boga in cerkvene nauke sem kljub svojim zločinskim dejavnostim verjel. Zato me je presenetilo, ko sem spoznal, da je češčenje tako imenovanih svetnikov nesvetopisemsko ter da ena od desetih zapovedi prepoveduje rabo podob pri čaščenju. (2. Mojzesova 20:3, 4) Naročil sem se na reviji Stražni stolp in Prebudite se! in ju pričel zelo ceniti. Vsega, kar sem prebral, nisem razumel, toda več ko sem prebral, bolj sem čutil potrebo, da pobegnem – ne iz zapora, ampak iz ujetništva verskih laži in duhovne slepote.

Sčasoma sem spoznal, da bom moral, če želim ugajati Bogu, sleči staro osebnost ter si obleči novo, ponižno in podobno osebnosti Jezusa Kristusa. (Efežanom 4:20–24) Spreminjal sem se postopoma. Skoraj takoj pa sem pričel opravljati delo, s katerim bi lahko koristil sozapornikom, skušal sem jim govoriti o velikih stvareh, ki sem jih spoznaval. Tako se je leta 1953 zame pričelo radostno obdobje. Toda pojavile so se ovire.

Kaplanovo nasprotovanje

Šest mesecev zatem, ko sem se naročil na Stražni stolp in Prebudite se!, sem ju prenehal prejemati. Odšel sem k cenzorju, ki je pregledoval pisma zapornikov, in ga s tem seznanil. Povedal mi je, da je dostavljanje razveljavil zaporni kaplan.

Zaprosil sem za obisk pri kaplanu. Med najinim razgovorom sem mu pokazal tisto malo, kar sem vedel iz Biblije, med drugim svetopisemske stavke, kot sta Druga Mojzesova knjiga 20:3, 4 in Izaijeva knjiga 44:14–17, glede rabe podob pri čaščenju. Prebral sem mu tudi Jezusove besede, zapisane v Matevževem evangeliju 23:8, 9, naj ,nikogar na zemlji ne imenujemo oče‘. Užaljen je odgovoril, da jaz ne morem razumeti Biblije, ker nisem šolan.

Še dobro, da sem si že začel spreminjati osebnost, drugače ne vem, kaj bi utegnil narediti. Ostal sem miren in odgovoril: »Res je, da nisem šolan. Vi pa ste študirani, a niste naredili ničesar, da bi me poučili o biblijskih resnicah.« Kaplan je odvrnil, da bom literaturo Jehovovih prič lahko dobival le, če sodno ministrstvo zaprosim za izpis iz katoliške religije. To sem nemudoma storil, a prošnje niso odobrili. Vendar sem se kasneje lahko vpisal kot Jehovova priča in tako mogel ponovno prejemati revije. A moral sem biti zelo vztrajen.

Kraljestvena dvorana v zaporu

Direktorja zapora sem nekajkrat zaprosil za delo, da bi lahko zaslužil denar in ga poslal svoji družini. Vedno je dejal, da če dá delo meni, ga mora dati tudi drugim, to pa ni bilo mogoče. Petega avgusta leta 1955 dopoldan pa mi je direktor sporočil dobro novico – pričel naj bi delati kot tajnik v zaporu.

S svojim delom sem si lahko prislužil spoštovanje direktorja zapora in prijazno mi je dovolil imeti v shrambi shode za biblijsko preučevanje. Tako sem leta 1956 iz lesa zavržene kartotečne omare napravil klopi za prostor, ki bi ga lahko imeli za kraljestveno dvorano, kot se shodni prostori Jehovovih prič imenujejo. Tam smo se vsako nedeljo sestajali s sozaporniki; najvišje število navzočih na naših biblijskih razpravah pa je bilo 25.

Čez čas je za to, da imam shode, zvedel kaplan in bil je besen. Zaradi tega so me poleti leta 1957 iz Palerma premestili v kaznilnico Porto Azzurro na otoku Elba. Ta kraj pa je bil na strašnem glasu.

Krst v zaporu

Po prihodu so me za 18 dni dali v samico. Tam mi niso dovolili imeti niti Biblije. Zatem sem ponovno pisal sodnemu ministrstvu in prosil, naj mi dovolijo izpisati se iz katoliške religije. Vendar sem tokrat zaprosil za pomoč podružnico Jehovovih prič v Rimu. Po desetih mesecih je prispel tako dolgo čakan odgovor. Ministrstvo je odobrilo spremembo moje vere! To pa ni pomenilo le tega, da lahko imam Biblijo, revije in drugo biblijsko literaturo, ampak tudi to, da me lahko redno obiskuje kak strežnik izmed Jehovovih prič.

Ko me je prvič obiskal Giuseppe Romano iz podružnice Jehovovih prič v Italiji, je bilo moje veselje brezmejno. Uredili smo vse, seveda z dovoljenjem zapornih uradnikov, da bi končno lahko s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Jehovu. Tako me je brat Romano, v navzočnosti direktorja zapora, poveljnika, ki je skrbel za disciplino, in drugih uradnikov, 4. oktobra 1958 skupaj s še enim sozapornikom krstil v veliki kadi za zalivanje zapornega vrta.

Čeprav sem Stražni stolp skoraj vedno lahko preučeval s sozaporniki, pa sem vsakoletno slovesnost v spomin na Jezusovo smrt moral slaviti sam v svoji celici, ker je bila le-ta po sončnem zahodu. Zaprl sem oči in molil ter si predstavljal, da sem skupaj s Sopričami.

Pridobivanje učencev v zaporu

Leta 1968 so me premestili v fossombronški zapor v provinci Pesara. Tam sem pri pogovoru z drugimi o biblijski resnici žel dobre rezultate. Delal sem v ambulanti, kjer priložnosti za pričevanje ni bilo težko najti. Še posebej pa me je razveselil napredek sozapornika Emanuela Altavilla. Po dveh mesecih preučevanja je spoznal, da mora upoštevati nasvet iz Dejanj apostolov 19:19 in uničiti svoje knjige o čaravstvu. Emanuele je kasneje postal Jehovova priča.

Naslednje leto so me premestili v zapor na otoku Procida, prav nasproti neapeljskega zaliva. Zaradi lepega vedenja so me ponovno dodelili v ambulanto. Tam sem srečal Maria Morena, sozapornika, ki je bil trden katoličan. Tudi on je bil na odgovornem položaju, delal je na računovodskem oddelku.

Nekega večera me je Mario prosil, naj mu dam kaj brati, in dal se mu knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja.a Takoj je doumel pomembnost prebranega in pričela sva preučevati Biblijo. Mario, ki je na dan pokadil po tri zavojčke cigaret, je nehal kaditi. Poleg tega je spoznal, da mora biti pošten tudi pri zapornem računovodstvu. Začel je pričevati svoji zaročenki in tudi ona je sprejela biblijske nauke. Kmalu zatem sta se v zaporu poročila. Mariova žena se je krstila na zborovanju v Neaplju leta 1975. Kako zelo je bila vesela, ko je zvedela, da se je njen mož krstil na isti dan v zaporu!

Pustili so mi imeti tedenske razgovore s Pričami, ki so me obiskovali v Procidi. Dovolili so mi tudi pripravljati obroke, da bi jih v dvorani za obiskovalce skupaj použili. Naenkrat jih je bilo lahko navzočih do deset. Ko so me obiskali potujoči nadzorniki Jehovovih prič, sem dobil dovoljenje, da pokažem njihove diapozitive. Nekoč sem imel celo prednost med obiskom 14-ih Prič voditi preučevanje Stražnega stolpa. Videti je bilo, da mi oblast popolnoma zaupa. Ob določenih dnevih pa sem šel proti večeru na oznanjevanje po celicah.

Leta 1974, potem ko sem v različnih zaporih preživel 24 let, me je obiskal neki sodnik ter me spodbudil, naj vložim prošnjo za pomilostitev. To se mi ni zdelo primerno, saj bi moral priznati, da sem bil vpleten v pokol v Portellu della Ginestra, jaz pa v njem nisem sodeloval.

Zelo radostni dogodki

Leta 1975 pa so z novim zakonom poskrbeli, da smo lahko dobili dovoljenje za izhod iz zapora. Tako sem dobil priložnost, da v Neaplju obiščem svoje prvo zborovanje Jehovovih prič. Veselil sem se petih nepozabnih dni, v katerih sem srečal še več krščanskih bratov in sester, ki jih nisem še nikoli videl.

Še posebej pa sem bil vesel, ker sem se po toliko letih končno ponovno združil s svojo družino. Žena Vita mi je ostala zvesta, a sinovi so bili sedaj mladi možje pri 20-ih in 30-ih.

Naslednje leto, med katerim sem bil velikokrat zunaj zapora, so mi predlagali, naj zaprosim za izpustitev. Sodnik za pogojni izpust je v poročilu o meni priporočil, naj moji prošnji ugodijo. Napisal je: »Brez ugovarjanja lahko rečem, da je Mannino, če ga primerjam s krvi željnim mladeničem, ki je spolnjeval Giulianova navodila, danes drugačen človek; sploh se ga ne da prepoznati.«

Čez čas so oblasti procidškega zapora zaprosile za mojo pomilostitev. Ta je bila končno odobrena in 28. decembra 1978 so me spustili iz zapora. Kako radosten sem bil, da sem bil po več kot 28 letih ječe spet svoboden človek!

Edino upanje za pravičnost

Kot ugrabitelj pod poveljstvom Salvatora Giuliana sem se bojeval za to, za kar sem menil, da bo moji družini in sonarodnjakom prineslo pravi mir. A iz Biblije sem spoznal, da ne bodo ljudje, pa naj bodo še tako iskreni, nikoli mogli doseči pravičnosti, ki sem si jo kot mladenič tako goreče želel. Hvaležen sem, ker mi je biblijsko spoznanje pomagalo uvideti, da nas lahko samo Božje kraljestvo pod vodstvom Božjega sina, Jezusa Kristusa, osvobodi nepravičnosti, kar tako zelo potrebujemo. (Izaija 9:6, 7; Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4)

O spremembi moje osebnosti, za katero je bilo odgovorno takšno biblijsko spoznanje, so pisali v mnogih časopisih. V Paesu Sera je bila na primer navedena izjava zapornega nadzornika v Procidi: »Če bi bili vsi zaporniki takšni, kot je Frank, bi zapori izginili; ni ga bilo treba opominjati zaradi vedenja, nikoli se ni prepiral in nikoli ni dobil niti najmanjšega ukora.« V drugem časopisu Avvenire pa je pisalo: »Je vzoren, neobičajen zapornik. Njegova rehabilitacija je presegla vsa pričakovanja. Spoštuje ustanove in zaporne uradnike ter je neobičajno duhoven.«

Nagrajujoče življenje

Od leta 1984 služim v občini Jehovovih prič kot starešina in pionir, tako se imenujejo polnočasni strežniki. Leta 1990 mi je telefoniral neki zaporni paznik, ki sem mu pred 15 leti govoril o biblijskem spoznanju, in mi povedal, da so on in njegova družina postali Jehovove priče.

Nekaj najlepšega pa sem doživel julija leta 1995. Tedaj sem bil deležen velike radosti, saj sem bil navzoč pri krstu moje drage žene Vite. Po toliko letih je sprejela biblijske nauke. Morda bodo nekega dne tudi moji trije sinovi, ki za sedaj niso te vere kot jaz, sprejeli to, kar sem se sam naučil iz Božje Besede.

To, da pomagam drugim spoznavati biblijsko resnico, mi je v neprimerljivo zadovoljstvo. Kako zelo sem nagrajen, ker sem si pridobil spoznanje, ki vodi v večno življenje, ter lahko o njem govorim iskrenim ljudem! (Janez 17:3) (Po pripovedi Franka Mannina)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18]

Gorski prelaz na Siciliji, kjer je bil pokol

[Slika na strani 19]

Najina poroka leta 1942

[Slika na strani 21]

Pogosto sem o biblijski resnici govoril zapornim paznikom

[Slika na strani 23]

Skupaj z ženo