Rešeni smo bili iz lahara!

TAKŠNEGA dne, kot je bil prvi oktober 1995, družina Garcia do takrat še ni doživela. Dom Garcijevih, dejavnih Jehovovih prič, je stal v razvitem delu Cabalantiana, v občini Bacolor, province Pampanga na Filipinih. Čeprav je njihov dom ležal blizu področij, ki so jih doleteli Pinatubovi lahari, pa ni bil neposredno prizadet. Cabalantian so pred lahari ščitili vladni nasipi. Stvari pa so se hitro spremenile.

Močan tropski naliv je na goro Pinatubo odložil 216 milimetrov dežja. Zgodaj zjutraj je pri Garcijevih zazvonil telefon. Ta, ki je klical, je zavrtel napačno številko, a vseeno povedal, da je nasip popustil in da bi se družina morala pripraviti na poplavo.

Huda ura se začne

Nonato Garcia, oče družine in predsedujoči nadzornik občine Villa Rosemarie, pripoveduje: »V soboto zjutraj, pred peto uro, je okoli našega doma začela naraščati voda.

Menil sem, da nas bo nekoliko poplavila samo voda, zato smo naše reči začeli nositi navzgor. Po deseti uri pa sem opazil, da je vodi primešano tudi laharsko blato. Tok je še naprej naraščal in se krepil, tako da je postal gost in je s seboj prinašal tudi skale. Povzpeli smo se na streho.

Kasneje je tok odplavil avtomobile in celo hiše. Ko je velika skala udarila v neko hišo, je ta razpadla in odneslo jo je stran. Njeno streho je lahar odložil blizu našega doma. Na njej so bili ljudje. Zaklical sem jim in jih spodbudil, naj pridejo na našo streho. Zgrabili so za kabel, ki smo jim ga vrgli in je bil privezan name. Enega po enega sem jih povlekel čez. Z drugih streh, ki jih je prekril lahar, je k nam prišlo še več ljudi. Ves ta čas je še naprej deževalo.

Popoldne so nas začeli preletavati helikopterji. Nobeden od teh pa nas ni prišel rešit, čeprav smo divje mahali. Menili smo, da morajo biti drugje nekateri še v večji nevarnosti in bodo pobrali najprej njih. Nisem si mislil, da nas bodo pobrali kmalu, saj je na strehah obtičalo veliko ljudi.

V takšnih razmerah je zelo pomembna molitev. Po njej te tudi v veliki nevarnosti ni strah. Nismo molili, naj Jehova stori čudež, temveč naj se zgodi njegova volja, saj smo se zavedali, da nesreča lahko zadane vsakogar. Prosil pa sem za moč, pogum in modrost. Vse to nam je pomagalo, da smo se spoprijeli s trenutnimi razmerami.«

Nonatova žena Carmen se je strinjala: »Res je to, kar moj mož pravi o molitvi. Kadar so moji dragi v nevarnosti, sem zelo živčna. Ko sem videla, da se je streha polnila z laharskim blatom in da jo je zadela skala, sem možu rekla: ,Videti je, da nam ni več pomoči.‘ Toda spodbudil me je z besedami: ,Molimo.‘«

Nonato je nadaljeval: »Ob šestnajstih je bil laharski tok še vedno zelo močan. V hišo so udarjale velike skale. Laharska mel je pokrila približno polovico strehe. Začel sem razmišljati, da se bo kmalu zvečerilo in bo zelo težko potovati. Zato smo se odločili kar kreniti, dokler je bilo še svetlo.

V laharsko blato sem vrgel stol, da bi videl, ali bo potonil. Tudi stopil sem nanj, pa se ni ugreznil. Vzel sem dolg kos lesa in ga potiskal v blato. S tem sem našel dovolj trde predele za hojo in tako smo lahko skupaj z veliko sosedi začeli pot skozi blato. Vseh skupaj nas je bilo 26.

Napotili smo se k veliko višji strehi v daljavi. Še naprej smo z leseno palico poskušali blato, kje lahko stopimo. Tam, kjer je bilo še vedno zelo mehko, smo se plazili.«

Carmen s solzami v očeh pojasnjuje: »Ponekod smo bili prav na robu laharskega toka in morali smo hoditi ob njem po zelo ozkih tleh. Nekje sem se ugreznila do prsi in možu rekla: ,Ne morem več. Umrla bom.‘ On pa je odgovoril: ,Ni res. Zmogla boš. Vzdigni se.‘ Z Jehovovo pomočjo smo se premikali.«

Družinska sorodnica Nora Mengullo dodaja: »Tam, kjer je bilo premehko, da bi se plazili, smo se ulegli na hrbet in se potiskali z nogami. Včasih smo se preveč pogreznili, a smo eden drugega izvlačevali, še zlasti otroke.«

Končno rešeni!

Nonato nadaljuje: »Medtem ko smo se z muko plazili ob robu lahara, nas je preletel helikopter in videl, v kako negotovem položaju smo – ne na strehi, temveč sredi laharske meli. Ena od naših spremljevalk je visoko dvignila svojega osemmesečnega dojenčka in upala, da bodo reševalci videli, v kako obupnem položaju smo. Spustili so se po nas. Najprej so v helikopter šli otroci in ženske, saj naenkrat niso mogli pobrati vseh.

Končno so pobrali še nas in prepeljali v evakuacijski center. Tam nam niso mogli dati nobenih oblek, čeprav so bile naše prepojene z laharskim blatom. Dejal sem jim, da moja družina ne bo šla z drugimi na evakuacijsko področje, temveč da hočemo do kraljestvene dvorane. Ko smo tja prispeli, so nas takoj preoblekli, nahranili in nam tudi drugače pomagali. Prišlo je še več bratov iz občine in tudi ti so nam pomagali.«

Carmen dodaja: »Čeprav nismo mogli upati na pomoč iz drugih virov, smo čutili blagoslov krščanske bratovščine.«

Četudi jim je dom prekril lahar, je razveseljivo, da sta starša in njuni trije otroci, Lovely, Charmy in Charly, to težko doživetje preživeli, pa tudi vsi drugi Priče s tega področja.

[Slike na strani 23]

Prvo nadstropje delno izkopanega doma Garcijevih

Družina Nonata Garcia pred svojim pokopanim domom