Ubijalski virus udarja Zair
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AFRIKE
KIKWIT v Zairu je raztreseno mesto ob obrobju tropskega deževnega gozda. Dvainštiridesetletni Gaspard Menga Kitambala je živel zunaj mesta in bil v svoji družini edini Jehovov pričevalec. Prodajal je oglje. Pripravljal ga je daleč v gozdu, ga zvezal skupaj in na glavi nosil v Kikwit.
Šestega januarja 1995 je čutil, da je bolan. Na poti iz gozda proti domu je dvakrat padel. Ko je prispel domov, je potožil, da ga boli glava in da ima vročino.
V naslednjih dnevih se mu je stanje poslabšalo. Družina ga je 12. januarja odpeljala v kikwitško splošno bolnišnico. Tam so ji zanj pomagali skrbeti Priče iz njegove občine. Žal se mu je stanje slabšalo. Pričel je bruhati kri. Nenadzorovano mu je tudi tekla iz nosu in ušes. Petnajstega januarja je umrl.
Kmalu so tudi drugi Mengovi družinski člani, ki so se dotaknili njegovega telesa, zboleli. Do začetka marca je umrlo 12 z njim tesno povezanih ljudi, med njimi tudi njegova žena in dva izmed njunih šestih otrok.
Do sredine aprila so bolnišnično osebje in drugi začeli zbolevati in umirati podobno kakor Menga in njegova družina. Bolezen se je hitro razširila v dve sosednji mesti na področju. Jasno je bilo, da so potrebovali pomoč od zunaj.
Profesor Muyembe, vodilni zairški virolog, je prvega maja odšel v Kikwit. Pozneje je za Prebudite se! povedal: »Sklenili smo, da sta Kikwit udarili dve epidemiji: ena je bila diareja, ki jo je povzročila bakterija, druga pa huda hemoragična mrzlica, virusnega izvora. Seveda smo morali ti diagnozi potrditi. Tako smo zbrali nekaj krvi bolnikov in jo poslali testirat v Centre za nadzor nad boleznimi (CDC) v Atlanto v ZDA.«
CDC je potrdil, kar so Muyembe in drugi zairški zdravniki že sumili. Bolezen je bila ebola.
Smrtonosna bolezen
Virus Ebola je krut. Ubija lahko hitro. Proti njemu ni cepiva in za njegove žrtve ni znanega zdravljenja.
Ebolo so prvič razpoznali leta 1976 in jo poimenovali po zairški reki. Takrat je udarila v južnem Sudanu in kmalu za tem še v severnem Zairu. Manjši izbruh je bil spet leta 1979 v Sudanu. Po tem, razen nekaj osamljenih primerov, ko so ljudje imeli eboli podobne simptome in umrli, je bolezen za več let izginila.
Virus Ebola je tako smrten, da znanstveniki, ki ga v Atlanti preučujejo, to delajo v skrajno zavarovanem laboratoriju. Vanj vgrajeni ventilacijski sistem preprečuje pobegniti vsakemu mikrobu, ki se prenaša po zraku. Preden znanstveniki v ta laboratorij vstopijo, si nadenejo zaščitno »vesoljsko obleko«. Ko ga zapustijo, pa se stuširajo z razkužilom. V Kikwit prispele zdravniške skupine so s seboj prinesle zaščitno opremo: rokavice in pokrivala za enkratno uporabo, varovalna očala ter posebna oblačila, ki virusom preprečujejo vdor.
V nasprotju z njimi pa je večini kikwitškega prebivalstva primanjkovalo znanja in opreme, da bi se zaščitili. Drugi so zavestno tvegali ali šli v smrt, da bi skrbeli za trpeče drage. Prijatelji in družinski člani so brez kakršne koli zaščite nosili bolne in mrtve kar na svojem hrbtu ali ramenih. Zaradi tega jih je pomrlo zelo veliko. Virus je opustošil po cele družine.
Obvladovati izbruh
Mednarodna skupnost se je odzvala kikwitškemu klicu na pomoč. Darovala je denar in medicinsko opremo. Skupine raziskovalcev so priletele iz Evrope, Južnoafriške republike in Združenih držav Amerike. Njihov namen je bil dvojen: pomagati obvladati izbruh in odkriti, kje je virus živel v obdobju med epidemijami.
Da bi epidemijo pomagali zaustaviti, so zdravstveni delavci od ulice do ulice preiskovali bivališča, da bi odkrili vsakogar, ki kaže simptome bolezni. Bolne so odpeljali v bolnišnico, tam so jih lahko izolirali in varno oskrbovali. Umrle so zavili v plastične plahte in hitro pokopali.
Splošni javnosti in zdravstvenim delavcem so želeli priskrbeti točne informacije o bolezni, zato so sprožili obsežno akcijo. Del sporočila je strogo svaril pred tradicionalnimi pogrebnimi običaji, pri katerih so družine obredno prijemale in umivale umrlega.
Iskanje vira
Znanstveniki so želeli odkriti, od kod je virus prišel. Toliko vedo: virusi niso metabolično samostojni organizmi, ki bi se lahko prehranjevali, pili in se sami razmnoževali. Da preživijo in se razmnožujejo, morajo vdreti v zamotan sistem živih celic in ga izkoriščati.
Ko virus okuži žival, pogosto živita v vzajemnem sožitju – žival ne ubije virusa in virus ne ubije živali. Toda ko pride v stik z okuženo živaljo človek in virus nekako preide nanj, lahko virus postane smrten.
Virus Ebola ljudi in opice ubija zelo hitro. Znanstveniki zato domnevajo, da mora preživeti v nekem drugem organizmu. Če zdravstveni uslužbenci odkrijejo, kateri organizem nosi ta virus, bodo morda lahko učinkovito izpeljali nadzorne in preprečevalne ukrepe proti prihodnjim izbruhom. Vprašanje o eboli, na katerega nimajo odgovora, je: ,Kje virus živi, medtem ko med ljudmi ne povzroča epidemij?‘
Da bi odgovorili na vprašanje, morajo raziskovalci iskati virus tam, od koder izvira. Po prejšnjih izbruhih so skušali najti njegovega živalskega gostitelja, a brez uspeha. Kikwitška epidemija pa je dala novo možnost.
Znanstveniki so domnevali, da je bil prva žrtev kikwitške epidemije Gaspard Menga. Toda kako se je okužil? Če ga je kakšna žival, katere vrste je bila? Logično je, da bi odgovor utegnili najti v gozdu, kjer je Menga delal. Zbirne skupine so na mestih, kjer je pripravljal svoje oglje, nastavile 350 pasti. Nalovili so glodalcev, rovk, krastač, kuščarjev, kač, komarjev, popadačev, klopov, posteljnih stenic, uši, peščenih bolh in bolh – skupaj 2200 malih živali in 15.000 predstavnikov mrčesa. Znanstveniki, z nadeto zaščitno opremo, so živali ubili z anestetičnim plinom. Vzorce tkiva so nato poslali v Združene države, da bi jih lahko tam metodično raziskali, če morda ne nosijo iskanega virusa.
Ker se virus lahko skriva skoraj kjer koli, ni gotovo, da bodo vir našli. Dr. C. J. Peters, ki vodi CDC-jevo posebno patogensko vejo, je dejal: »Menim, da verjetnost, da najdemo gostitelja virusa Ebola, trenutno ni večja od 50 odstotkov.«
Epidemija pojema
Petindvajsetega avgusta so uradno razglasili, da se je epidemija končala – 42 dni ni bilo nobenega novega primera, kar je dvakratna maksimalna inkubacijska doba. Zakaj se epidemija ni zelo razširila? En dejavnik je bil ta, da se jo je mednarodno zdravstvo trudilo obvladati. Drugi pa ta, da je bolezen tako huda. Ker se je pojavila in ubijala tako hitro ter se prenašala le s tesnimi stiki, se ni razširila na mnogo ljudi.
Uradna poročila kažejo, da se je bolezni nalezlo 315 ljudi in jih od teh umrlo 244 – kar je 77 odstotna smrtnost. Ebola trenutno miruje. V Jehovovem novem svetu bo utišana za večno. (Glej Izaija 33:24.) Medtem pa se ljudje sprašujejo: ,Ali se bo ebola spet pojavila, da bi ubijala?‘ Verjetno se bo. Nihče pa ne ve kje in kdaj.
[Okvir na strani 25]
Epidemija v primerjavi z drugimi boleznimi
Ebola je ubijalka, vendar pa Afriko bolj ogrožajo manj spektakularne bolezni. Med njenim izbruhom so druge bolezni tiho jemale svoje žrtve. Poročali so, da je nekaj sto kilometrov vzhodno od Kikwita 250 ljudi pred kratkim udarila otroška paraliza. Proti severozahodu je smrtonosni sev kolere pustošil po Maliju. Proti jugu, v Angoli, je 30.000 ljudi zadela spalna bolezen. Preko mejnega področja Zahodne Afrike so tisoči pomrli zaradi epidemije meningitisa. The New York Times je navedel: »Za Afričane se pojavlja begajoče vprašanje, zakaj kateri koli od [Afrikinih] vsakodnevnih, smrtnih bojev z večinoma preprečljivimi boleznimi, zbudi komaj trohico svetovne vesti.«
[Slika na strani 24]
Znanstveniki iščejo vir ubijalskega virusa