V komunistični državi je name vplivala vera v Boga

PO PRIPOVEDI ONDREJA KADLECA

POLETI leta 1966 sem vodil ogledovanje znamenitosti svojega domačega mesta – Prage na Češkoslovaškem. Bil sem goreč za svojo novonajdeno vero, zato sem skupini, ob tem ko sem ji kazal impresivne cerkve in templje, govoril o Bogu.

»Ali ste Jehovova priča?« me je vprašal neki ameriški profesor ekonomije.

»Ne,« sem mu odgovoril. »Za Jehovove priče nisem še nikoli slišal. Jaz sem rimski katoličan.«

Pričel sem verjeti v Boga

Vzgojili so me starši, ugledni v izobrazbi, politiki in medicini. Oče je, kmalu po mojem rojstvu leta 1944 ter koncu druge svetovne vojne naslednje leto, postal komunist. Pravzaprav je bil soustanovitelj komunističnega reformnega gibanja in 1966. leta postal rektor praške ekonomske univerze. Čez nekaj let so ga imenovali za češkoslovaškega ministra za izobraževanje. Češkoslovaška je bila tedaj komunistična in ateistična država.

Mati je bila izredno poštena, nadarjena ženska. Bila je očesna kirurginja, verjetno najboljša v državi. Kjub temu je potrebne zdravila brezplačno. Imela je navado reči: »Človek mora s kakršnim koli svojim darom koristiti družbi in narodu.« Da bi bila lahko na razpolago na kliniki, ni izkoristila niti porodniškega dopusta ob mojem rojstvu.

Od mene so pričakovali, da se bom izobrazbeno odlikoval. Oče je običajno vprašal: »Ali dela kdo bolje od tebe?« Pričel sem uživati v tekmovanju, saj sem pogosto dobival šolske nagrade za odličen uspeh. Naučil sem se ruščine, angleščine in nemščine ter podolgem in počez prepotoval komunistični svet. Z veseljem sem zavračal verske zamisli kot bedasta praznoverja. In čeprav sem ateizem v popolnosti sprejel, pa sem zasovražil njegov politični izraz.

Name je zelo vplivalo potovanje v Anglijo leta 1965, ko sem bil star šele 21 let. Srečal sem ljudi, ki so svojo vero v Najvišje bitje zagovarjali prepričljivo in razumno. Po vrnitvi v Prago mi je neki znanec, rimski katoličan, svetoval: »Ne beri o krščanstvu. Beri Biblijo.« In tako sem storil. Prebral sem jo v treh mesecih.

Name je vtis naredilo to, kako so biblijski pisci svoja sporočila predstavili. Bili so odkriti in samokritični. Pričel sem verjeti, da je tako sijajna prihodnost, o kateri so pisali, nekaj, kar lahko predvidi in priskrbi samo oseben Bog.

Po mesecih zasebnega biblijskega branja in poglobljenega premišljevanja sem se čutil pripravljenega, da se soočim z očetom in prijatelji. Vedel sem, da bodo moji novonajdeni veri oporekali. Zatem pa sem postal goreč spreobračevalec. Kdor koli se je znašel ob meni – tako kot tisti ameriški profesor, ki sem ga omenil v začetku – se je moral srečati z mojim spreobračanjem. Nad posteljo sem si obesil celo križ, da bi vsakogar seznanil s svojo vero.

Mati je sicer ugovarjala, da bi bil le stežka lahko kristjan, ker sem bil tako zelo podoben očetu, gorečemu komunistu. Vendar sem vztrajal. Biblijo sem prebral drugič in še tretjič. Tedaj pa sem spoznal, da bom za nadaljnji napredek potreboval vodstvo.

Moje iskanje nagrajeno

Prišel sem v stik z rimskokatoliško cerkvijo. Neki mladi duhovnik je imel glavno skrb, da me nauči cerkvene nauke, ki sem jih povsem sprejel. Nato sem se leta 1966 – na očetovo sramoto – krstil. Duhovnik mi je po poškropitvi z vodo predlagal, naj berem Biblijo, toda še dodal: »Papež je že sprejel evolucijsko teorijo, ne skrbi; ločili bomo pšenico od plev.« Pretreslo me je spoznanje, da bi se v knjigo, ki mi je dala vero, moralo dvomiti.

Medtem sem jeseni leta 1966 govoril z nekim prijateljem iz katoliške družine in mu povedal o svojem verovanju. A tudi on je bil seznanjen z Biblijo in mi je govoril o harmagedonu. (Razodetje 16:16) Dejal mi je, da je v stiku z Jehovovimi pričami, za katere sem prvič slišal pred nekaj meseci, ko sem vodil prej omenjeno ogledovanje mestnih znamenitosti. Vendar pa se mi je zdela njegova skupina, v primerjavi z mojo mogočno, bogato, priljubljeno rimskokatoliško cerkvijo, neznatna.

Med nadaljnjo razpravo sva pregledala tri žgoča vprašanja. Prvo: ali je rimskokatoliška cerkev naslednica krščanstva prvega stoletja? Drugo: kaj naj bi nama bila najvišja avtoriteta – moja cerkev ali Biblija? In tretje: kaj je točno, biblijsko poročilo o ustvarjanju ali evolucijska teorija?

Prijatelju ni bilo težko prepričati me, da se nauki katoliške cerkve zelo razlikujejo od naukov zgodnjega krščanstva, saj je obema vera temeljila na Bibliji. Zvedel sem na primer, da celo katoliški viri priznavajo, da pomemben cerkveni nauk o Trojici ne temelji na naukih Jezusa Kristusa in njegovih apostolov.

To naju je pripeljalo do sorodnega vprašanja, kaj naj bi nama bila najvišja avtoriteta. Sklical sem se na izrek sv. Avguština: »Roma locuta est; causa finita est,« kar pomeni: »Rim je govoril; primer je končan.« Toda moj prijatelj je vztrajal, da bi nama morala najvišja avtoriteta biti Božja Beseda, Biblija. Moral sem soglašati z besedami apostola Pavla: »Bog naj se izkaže resničnega, a vsak človek lažnivca.« (Rimljanom 3:4)

Na koncu mi je prijatelj ponudil oguljen, natipkan manuskript z naslovom Evolution Versus the New World (Evolucija proti novemu svetu). Ker so bili Jehovove priče v poznih 1940-ih letih na Češkoslovaškem prepovedani, so svoje izdaje kopirali in zelo pazili, komu so jih dajali. Ko sem to brošuro prebral, sem spoznal, da je v njej resnica. Prijatelj je pričel z mano preučevati Biblijo. Običajno mi je posodil več strani biblijskopreučevalnega učila »Let God Be True« (»Bog naj se izkaže resničnega«), potem pa sva jih skupaj pregledala.

Kmalu po pričetku teh razprav – v božičnem času leta 1966 – so me v Prago prišli obiskat prijatelji iz Zahodne Nemčije. V eni naših razprav so kristjane zasmehovali, češ da so hinavski vojni hujskači. »Kot vojaki Natovih držav bi se lahko bojevali proti vam, deklariranim kristjanom države komunističnega Varšavskega pakta,« so govorili. Njihov sklep je bil: »Bolje je biti cinik kakor pa hinavec.« Menil sem, da imajo morda prav. Zato sem svojega prijatelja pri naslednjem biblijskem pouku vprašal, kako ravnajo pravi kristjani, kar se tiče vojne in usposabljanja zanjo.

Odločitve, pred katerimi sem se znašel

Prijateljeva jasna razlaga me je osupnila. A izpolnitev biblijske zapovedi, naj ,pokujemo meče svoje v lemeže‘, bi dramatično spremenila moje življenje in predvideno življenjsko pot. (Izaija 2:4) Čez pet mesecev naj bi diplomiral na medicinski univerzi, zatem pa bi moral dobiti poziv za opravljanje obveznega roka vojaške službe. Kaj naj naredim? Bil sem pretresen. Zato sem molil k Bogu.

Po dnevih globokega preudarnega razmišljanja nisem mogel najti nobenega opravičila, da zahteve za prave kristjane, naj bodo miroljubni ljudje, ne bi izpolnil. Po diplomiranju na univerzi sem se odločil, da bom, dokler me ne obsodijo kot človeka, ki mu vest ne dopušča služiti vojske, sprejel mesto v neki bolnišnici. Toda nato sem izvedel, kaj Biblija govori o zdrževanju se krvi. Ker sem spoznal, da bi me moje delo lahko vpletlo v dajanje krvnih transfuzij, sem se odločil, da ne bom več delal v bolnišnici. (Dejanja 15:19, 20, 28, 29) Zaradi tega sem v širši javnosti prišel na slab glas.

Moj oče je, ko se je prepričal, da nisem postal nameren izzivalec nereda, ki gleda, kako bi mu uničil politično kariero, posredoval in mi za leto odložil vojaško službo. Tisto poletje leta 1967 je bilo zame zares težko. Razmislite o mojem položaju: bil sem nov biblijski učenec, moj poučevalec, edini Priča, s katerim sem doslej prišel v stik, pa je bil to poletje odsoten. Pustil mi je le nekaj poglavij knjige »Let God Be True« za osebno preučevanje. Ta poglavja in Biblija so mi bili edini viri duhovnega vodstva.

Kasneje sem se seznanil še z drugimi Pričami in 8. marca leta 1968 svojo posvetitev Bogu Jehovu simboliziral s krstom v vodi. Naslednje leto sem dobil ponudbo za dvoleten tečaj podiplomskih študijev na angleški oksfordski univerzi. Nekateri so predlagali, naj to ponudbo sprejmem in grem v Anglijo. V tej državi, kjer delovanje Prič ni bilo prepovedano, bi tako mogel duhovno napredovati. Hkrati pa bi se lahko pripravljal za odlično strokovno življenjsko pot. Vendar mi je neki krščanski starešina dejal, da v Angliji mojega služenja ne potrebujejo toliko, kolikor na Češkoslovaškem. Zato sem se odločil, da ponudbo za nadaljnje svetno izobraževanje zavrnem in ostanem na Češkoslovaškem ter pomagam skrivni oznanjevalski dejavnosti.

Leta 1969 so me povabili, naj obiščem tečaj za Kraljestveno strežbeno šolo, na katerem so krščanski nadzorniki dobili posebna navodila. Istega leta sem kot najboljši mladi farmakolog na Češkoslovaškem dobil štipendijo. Zaradi tega sem šel v Švico na zborovanje Mednarodnega farmakološkega združenja.

Znanstvenik spremeni svoje mnenje

Med predavanjem, ki sem mu prisostvoval leta 1970, je znanstvenik z imenom Frantis̆ek Viskočil pojasnil zapleteno temo o prenašanju živčnih dražljajev. Dejal je, da se kakršna koli potreba organizma odlično reši. »Narava, Čarodejka, ve, kako to urediti,« je končal.

Po tem predavanju sem šel do njega. »Ali ne menite,« sem ga vprašal, »da bi morali zaslugo za izvrstno oblikovanost vsega živečega pripisati Bogu?« Moje vprašanje ga je presenetilo, saj je bil ateist. Odzval se je z drugačnima vprašanjema. Vprašal je: »Odkod prihaja zlo?« in: »Kdo je kriv, da je toliko otrok sirot?«

Ko sem mu razumno, biblijsko utemeljeno odgovoril, sem razvnel njegovo zanimanje. A zanimalo ga je, zakaj Biblija ne daje določnih znanstvenih podatkov, kot na primer opis celične zgradbe, da bi ljudje tako zlahka prepoznali, da jo je naredil Stvarnik. »Kaj je težje,« sem se odzval, »opisati ali ustvariti?« Posodil sem mu knjigo Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen?.

Frantis̆ek jo je po površnem branju označil za naivno in netočno. Kritiziral je tudi, kar Biblija govori o poligamiji ter Davidovem prešuštvu in umoru nedolžnega človeka. (1. Mojzesova 29:23–29; 2. Samuelova 11:1–25) Njegove ugovore sem ovrgel ter poudaril, da Biblija odkrito poroča celo o pomanjkljivostih Božjih služabnikov, kakor tudi o njihovih nepremišljenih prestopkih.

Na koncu sem v eni najinih razprav Frantis̆ku dejal, da človeka, ki nima dobrega motiva, niti ljubezni do resnice, ne more noben argument ali utemeljitev prepričati, da Bog obstaja. Ko sem že odhajal, me je zaustavil in prosil za biblijski pouk. Rekel je, da bo knjigo Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen? prebral še enkrat – tokrat brez predsodkov. Za tem se je njegovo stališče popolnoma spremenilo, kar dokazuje naslednji citat, ki ga je včlenil v enega svojih pisem: »Tedaj se mora potlačiti prevzetnost človeška in vzvišenost ljudi se mora ponižati in povišati se mora Jehova sam tisti dan.« (Izaija 2:17, NW)

Frantis̆ek se je z ženo poleti leta 1973 krstil in tako postal Jehovova priča. Trenutno služi kot starešina v neki praški občini.

Oznanjevanje pod prepovedjo

Med prepovedjo so nas usmerjali, naj terensko strežbo opravljamo zelo previdno. Nekoč me je neki mlajši Pričevalec vztrajno prosil, naj grem z njim na oznanjevanje. Dvomil je, da vodilni v organizaciji Jehovovih prič sami zares tudi hodijo v strežbo. Pri najini neformalni strežbi sva imela veliko prijetnih razgovorov. Nekoč pa sva srečala nekega moža, ki je prepoznal moj obraz s fotografije v albumu državne tajne policije, čeprav se jaz tega takrat nisem zavedal. Ni me sicer aretiral, a od tedaj me je policija skrbno nadzorovala, kar me je oviralo pri učinkovitosti v skrivnem oznanjevalstvu.

Poleti leta 1983 sem, kot je bil moj običaj iz preteklih let, organiziral skupino mladih Prič, da bi nekaj dni preživeli na neformalnem oznanjevanju v oddaljenih delih države. Nisem poslušal modrega nasveta in sem šel s svojim avtomobilom, ker je bilo to udobnejše od uporabe javnega prevoznega sredstva. Med kratkim odmorom, ki smo si ga vzeli, da bi v veleblagovnici nakupili nekaj reči, sem avtomobil parkiral pred njo. Ko sem plačeval, sem neki starejši trgovki pokazal na nekaj mladih pomočnikov v trgovini ter ji pojasnil: »V prihodnosti bomo vsi lahko mladi.« Gospa se je nasmehnila. »Vendar tega ne moremo doseči mi,« sem nadaljeval. »Potrebovali bi pomoč iz nebes.«

Ker ni bilo nadaljnjega odziva, sem odšel. Ta trgovka me je brez moje vednosti opazovala skozi okno, ko sem v avtomobil zlagal pakete, ker je sumila, da širim verske zamisli. Nato je obvestila policijo. Ure zatem sva se s partnerjem, po neformalnem pričevanju v drugih delih mesta, vrnila k avtomobilu. Nenadoma sta se prikazala policista in naju aretirala.

Na policijski postaji so naju več ur zasliševali, preden so nama rekli, da lahko greva. Najprej sem pomislil na to, kaj naj naredim s tisti dan dobljenimi naslovi ljudi, ki so pokazali zanimanje. Zato sem odšel na stranišče, da bi jih tam odplaknil. Toda preden sem to lahko storil, mi je močna roka nekega policista to preprečila. Rešil je papirje iz straniščne školjke in jih očistil. To me je še dodatno obremenilo, saj so bili sedaj ljudje, ki so mi dali svoj naslov, v nevarnosti.

Zatem so nas vse odpeljali do hotela, kjer je policija v naši sobi že naredila racijo. Toda ostalih naslovov ljudi, ki so pokazali zanimanje, niso našli, čeprav jih nismo skrbno skrili. Kasneje sem bil na delovnem mestu, kjer sem bil zaposlen kot nevrofarmakolog, javno ukorjen zaradi vpletenosti v ilegalno dejavnost. Opomnil pa me je tudi češkoslovaški nadzornik oznanjevalstva, ki me je predhodno opozoril, naj ne uporabljam svojega avtomobila, kadar potujem v strežbo.

Uklonitev disciplini

Leta 1976 so mi dodelili službo v odboru, ki je nadzoroval oznanjevalstvo Jehovovih prič na Češkoslovaškem. Toda ker me je tajna policija zaradi slabe presoje pri prej omenjenih stvareh skrbno nadzorovala, so me razrešili službe v tem državnem odboru in raznih drugih prednosti. Ena teh, ki sem jo še posebej cenil, je bilo poučevanje v šoli za potujoče nadzornike in pionirje, kakor se imenujejo polnočasni strežniki.

Dobljeno disciplino sem sprejel, toda to obdobje v poznih srednjih 1980-ih je bilo zame težko obdobje samopreiskovanja. Ali se bom naučil delati oprezneje in se ogibati nadaljnjim nepremišljenostim? Trideseti Psalm v peti vrstici pravi: »Jok se pač zvečer naseli, a zjutraj so spevi veseli.« Zame je to jutro prišlo s padcem komunističnega režima na Češkoslovaškem, novembra leta 1989.

Čudoviti blagoslovi

Kako drugače je bilo prosto sodelovati v strežbi in se veseliti neoviranega komuniciranja z glavnim središčem Jehovovih prič v Brooklynu (New York)! Kmalu so me imenovali za potujočega nadzornika in z nalogo sem pričel januarja leta 1990.

Leta 1991 sem nato imel prednost obiskati Strežnospopolnjevalno šolo v Manchestru (Anglija). To, da sem dva meseca preživel ob druženju z zrelimi krščanskimi možmi in prejemal njihova navodila, je bil res velik blagoslov! Študentje smo vsak dan določen čas opravljali delovne naloge, ki so nas sprostile po intenzivnem predmetnem pouku. Dodelili so mi čiščenje oken.

Takoj po vrnitvi iz Anglije pa sem pričel pomagati pri pripravah za pomembno zborovanje Jehovovih prič, ki je bilo od 9. do 11. avgusta na ogromnem Strahovskem stadionu v Pragi. Ob tem dogodku se je svobodno sestalo 74.587 ljudi iz mnogih držav, da bi častili našega Boga, Jehova!

Naslednje leto sem zapustil svetno zaposlitev nevrofarmakologa. Sedaj že skoraj štiri leta delam v praški poslovalnici, kjer ponovno služim v odboru, ki nadzoruje delo Jehovovih prič na Češkem. Nedavno smo obnovili novo desetnadstropno stavbo, podarjeno Jehovovim pričam, in jo namenili za podružnično poslovalnico. Ta odlični objekt je bil 28. maja 1994 posvečen Jehovovi službi.

Med mojimi največjimi blagoslovi je bilo to, da sem imel prednost z drugimi, tudi mojimi sorodniki, govoriti o biblijski resnici. Oče in mati doslej še nista Priči, toda sedaj mojo dejavnost odobravata. V zadnjih nekaj letih sta obiskala nekatere naše shode. Najiskreneje si želim, da se bosta, skupaj s še milijoni odkritosrčnimi ljudmi, ponižno podvrgla vladanju Božjega kraljestva in uživala večne blagoslove, ki jih Bog hrani za tiste, ki se mu odločijo služiti.

(Izdaje, omenjene v tem članku, je objavila Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.)

[Slika na strani 12]

Ko sem bil univerzitetni študent

[Slike na strani 13]

Oče, ki je postal češkoslovaški minister za izobraževanje, in mati, ki je bila ugledna očesna kirurginja

[Slika na strani 15]

Frantis̆ek Viskočil, znanstvenik in ateist, ki je postal Priča

[Slika na straneh 16, 17]

Jehovove priče so po padcu komunizma imeli v Vzhodni Evropi mnogo velikih zborovanj. To, leta 1991 v Pragi, je obiskalo preko 74.000 ljudi.

[Slika na strani 18]

Na moji delovni nalogi, ko sem prisostvoval Strežnospopolnjevalni šoli v Angliji

[Slika na strani 18]

Naši podružnični objekti v Pragi, posvečeni 28. maja 1994