Več kot 40 let pod komunistično prepovedjo

PRIPOVEDUJE JARMILA HÁLOVÁ

Čas: čez polnoč, 4. februar 1952. Kraj dogajanja: naše stanovanje v Pragi, Češkoslovaška. Zbudilo nas je vztrajno zvonjenje zvonca. Potem je vdrla policija.

POLICIJA je mojo mater, očeta, mojega brata Pavla in mene dala v različne sobe ter k vsakemu postavila stražo. Nato so začeli preiskovati vsak kotiček stanovanja. Skoraj dvanajst ur kasneje so še vedno počeli isto. Naredili so seznam vse najdene literature in jo zapakirali v škatle.

Za tem so mi ukazali sesti v avto. Nataknili so mi črna očala. Čudno, toda uspelo mi jih je nekoliko premakniti, tako da sem lahko videla, kam me peljejo. Ulice so mi bile znane. Šli smo v razvpiti sedež državne varnosti.

Zapovedali so mi, naj grem iz avta. Kasneje so mi očala sneli in znašla sem se v majhni, umazani sobi. Ženska v uniformi mi je ukazala, naj si slečem obleko in si nadenem debele delavske hlače in moško srajco. S cunjo so mi zavezali oči, me vodili iz sobe, nato pa smo korakali po, kot se je zdelo, brezkončnih hodnikih.

Paznica se je navsezadnje ustavila, odklenila železna vrata in me porinila skozi. Odvezala mi je oči, nato pa so se vrata za mano zaklenila. Bila sem v jetniški celici. Notri je bila tudi ženska 40-ih let in strmela vame. Oblečena je bila v enako obleko kakor jaz. Vsa stvar me je nekako zabavala. Morda se zdi čudno, toda nisem mogla zadržati smeha. Bila sem mlado dekle pri 19-ih, brez izkušenj, kaj pomeni zapor, zato sem bila še vedno dobre volje. Kmalu sem v svoje veliko veselje ugotovila, da razen mene iz moje družine niso zadržali nikogar drugega.

V tistih letih je bilo v tedanji Češkoslovaški nevarno biti Jehovova priča. Država je bila pod komunistično vlado in biti Priča je bilo prepovedano. Kako se je naša družina tako zelo vpletla v prepovedano organizacijo?

Kako smo postali Priče

Oče, Pražan po rodu, je bil protestantskega porekla. V svoja verska prepričanja je iskreno verjel. Mojo mater je spoznal v 1920-ih, ko je prišla v Prago študirat medicino. Bila je iz pokrajine Bessarabia, ki je bila v njenem otroštvu del Rusije. Čeprav je bila mati judinja, se je po poroki pridružila cerkvi svojega moža. Vendar pa s to cerkvijo ni bila zadovoljna.

Med drugo svetovno vojno so očeta vtaknili v delovno taborišče, mati pa je le za las ušla moriji. To so bila za nas težka leta, a vsi smo preživeli. Sredi leta 1947, dve leti po koncu vojne, je ena od očetovih sester, ki je postala Jehovova priča, za našo družino naročila Stražni stolp. Brati ga je začela mati. Sporočilo je takoj sprejela kot resnico, ki jo je iskala.

Najprej nam je o tem malo govorila. Izvedela je, kje v Pragi so shodi, in jih začela obiskovati. Čez nekaj mesecev, spomladi leta 1948, se je na okrajnem zboru Jehovovih prič krstila. Potem je povabila tudi nas, naj skupaj z njo obiskujemo shode. Oče je privolil, čeprav le nerad.

Shodi, kamor je začela hoditi naša družina, so bili v majhni dvorani v središču Prage. V očetu in meni sta se prepletala občutka radovednosti in nezaupanja. Bila sva presenečena, ker je mati že imela nove prijatelje, katere nama je predstavila. Prevzel me je njihov zanos, razumnost in to, kako so cenili svojo bratovščino.

Mati je videla, da sva se pozitivno odzvala, zato je predlagala, naj povabimo Priče domov - tako bi lahko podrobno razpravljali. Kako osupla sva bila z očetom, ko so nam iz naše Biblije pokazali, da ni neumrljive duše, niti Trojice! Da, odprlo nama je oči, ko sva izvedela, kaj pravzaprav pomeni moliti, naj se posvečuje Božje ime in naj pride Kraljestvo.

Preteklo je nekaj tednov in oče je k nam domov povabil več duhovnikov svoje cerkve. Rekel je: »Bratje, z vami bi rad razpravljal o nekaterih svetopisemskih temah.« Nato je korak za korakom predstavil temeljne cerkvene nauke in pokazal, kako so ti v nasprotju z Biblijo. Duhovniki so priznali, da je vse, kar pravi, res. Oče je zatem sklenil: »Odločil sem se, govorim v imenu svoje družine, da bomo izstopili iz cerkve.«

Oznanjevanje prepovedano

Februarja 1948, malo preden sva z očetom začela obiskovati shode, je komunistična partija prevzela nadzor nad državo. Videla sem, kako so sošolci ovajali svoje učitelje in kako so se učitelji bali staršev svojih učencev. Vsi so se začeli odtujevati eden drugemu. Vendar pa je delo Jehovovih prič najprej potekalo skoraj nemoteno.

Za nas je bil višek leta 1948 kongres Jehovovih prič v Pragi. Od 10. do 12. septembra je bilo prisotnih več kot 2800 oseb. Nekaj tednov kasneje, 29. novembra 1948, je tajna policija vdrla v podružnico in jo zaprla. Aprila naslednje leto so naše delo uradno prepovedali.

V družini se teh ukrepov ni nihče ustrašil. Septembra 1949 smo poslušali poseben program v gozdu zunaj Prage. Teden dni kasneje sva se z očetom krstila. Čeprav smo oznanjevali previdno, so me leta 1952 aretirali, kot sem omenila že na začetku.

Večkratno zasliševanje

Po nekajkratnem zasliševanju sem sodila, da bom v zaporu dolgo. Videti je bilo, da so zasliševalci menili, da čim dlje kdo nima s čim zapolniti svojega časa, tem bolj bo pripravljen sodelovati. Toda starševski pouk mi je bil vedno pred očmi in me podpiral. Velikokrat sta navajala Psalm 90:12 in me spodbujala, naj ,štejem svoje dni‘, kar pomeni, naj jih presojam oziroma tehtam, tako ,da si bom pridobila srce modro‘.

Zato sem v mislih obnavljala cele psalme in druge biblijske odlomke, ki sem si jih prej vtisnila v spomin. Meditirala sem tudi o Stražnostolpovih člankih, ki sem jih preučevala, preden so me zaprli. Pela sem si kraljestvene pesmi. Prve mesece sem bila zaprta skupaj s sojetniki in z njimi sem se lahko pogovarjala. Poleg tega sem lahko obnavljala snov, ki sem se jo naučila v šoli. Le nekaj mesecev prej sem namreč naredila zaključni izpit.

Zasliševalci so mi povedali, da je bil ovaduh pri enem od mojih biblijskih poukov in me je prijavil zaradi oznanjevalskih dejavnosti. Oblasti so sklenile, da sem odgovorna tudi za tipkane prepise biblijskih publikacij, ki so jih zasegli pri nas doma. Pravzaprav pa je tipkal moj brat, čeprav star šele 15 let.

Čez nekaj časa so zasliševalci lahko uvideli, da ne mislim v stvar vplesti nikogar, zato so me poskušali odvrniti od tega, v kar sem verjela. Soočili so me celo z nekom, ki sem ga poznala kot potujočega nadzornika Jehovovih prič. Čeprav je bil tudi sam zaprt, je sedaj s komunisti sodeloval pri akciji, s katero so hoteli druge zaprte Priče pripraviti, da bi se odpovedali svoji veri. Kako pomilovanja vredno bitje je bil! Leta kasneje, potem ko so ga izpustili, se je zapil do smrti.

Samica

Po sedmih mesecih so me premestili v drug zapor in me vtaknili v samico. Sedaj sem bila popolnoma sama, torej je bilo povsem od mene odvisno, kako bom uporabljala svoj čas. Lahko sem dobila knjige, če sem za njih prosila, seveda pa ne knjige duhovne narave. Zato sem si naredila urnik, kdaj bom kaj delala: določila sem si čas za branje, pa tudi čas za meditiranje o duhovnih stvareh.

Povedati moram, da se nikoli prej v molitvah nisem počutila Jehovu tako blizu kakor takrat. Nikoli mi misel na našo svetovno bratovščino ni bila tako draga. Vsak dan sem si poskušala predstavljati, kako se morda dobra vest prav v tem trenutku širi po različnih delih sveta. Zamislila sem si, da sodelujem v tem delu in ljudem predstavljam biblijske misli.

Vendar pa sem se v tem mirnem okolju sčasoma ujela v past. Vedno sem rada brala, sedaj pa sem si tudi želela vtisov od zunaj, zato sem se včasih v določeno knjigo tako zatopila, da sem zanemarila meditiranje o duhovnih stvareh, čeprav je bilo na urniku. Kadar se mi je to zgodilo, me je vedno pekla vest.

Tako so me nekega jutra odpeljali v tožilčevo pisarno. Govorili niso nič določnega - le o rezultatih prejšnjih zasliševanj. Bila sem razočarana, ker niso določili datuma, kdaj bodo obravnavali moj primer. Čez kake pol ure sem bila spet v celici. Tam sem izgubila nadzor nad sabo in pričela jokati. Zakaj? Ali so dolgi tedni v samici končno začeli pobirati svoj davek?

Začela sem analizirati svoj problem in prav hitro ugotovila vzrok. Prejšnji dan me je branje tako prevzelo, da spet nisem vztrajala pri svojih duhovnih dejavnostih. Ko so me tako nepričakovano poklicali na zaslišanje, nisem bila duhovno pripravljena. Takoj po tem dogodku sem izlila svoje srce Jehovu in sklenila, da nikoli več ne bom zanemarila duhovnih stvari.

Po tem sem se odločila, da bom z branjem povsem prenehala. Nato pa se mi je porodila boljša zamisel - prisilila se bom, da bom brala v nemščini. Med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni smo se v šoli morali učiti nemško. Toda zaradi grozot, ki so jih Nemci počeli med svojo okupacijo Prage, sem po vojni hotela pozabiti vse, kar je bilo povezano z nemškim, tudi jezik. Sedaj pa sem se odločila, da bom do sebe nepopustljiva in se bom učila nemško. Tako se je moja zaporna kazen prelevila v blagoslov. Naj pojasnim.

Uspelo mi je dobiti nemške in češke izdaje nekaterih knjig. Začela sem vaditi prevajanje iz nemščine v češčino in obratno. Ta dejavnost ni bila le še eno zdravilo proti možnim škodljivim posledicam samice, temveč je prišla prav tudi kasneje.

Izpustitev in nadaljevanje z oznanjevanjem

Navsezadnje, po osmih mesecih samice, je moj primer prišel pred sodišče. Obtožili so me prevratniške dejavnosti in obsodili na dve leti zapora. Ker sem 15 mesecev že odsedela in ker je novoizvoljeni predsednik razglasil amnestijo, so me izpustili.

V zaporu sem molila, naj moje družine preveč ne skrbi zame. Ko sem se vrnila domov, sem ugotovila, da je Bog to molitev uslišal. Oče je bil zdravnik in tako je spodbudil mnogo svojih pacientov, naj preučujejo Biblijo. Izid je bil, da je mati vsak teden vodila 15 biblijskih poukov! Poleg tega je oče vodil skupino za preučevanje revije Stražni stolp. Prevajal je tudi nekaj literature Watch Tower Society iz nemščine v češčino, moj brat pa je pretipkal rokopise. Tako sem bila takoj spet v duhovni dejavnosti in kmalu vodila biblijske pouke.

Nova naloga

Nekega deževnega popoldneva, novembra 1954, je pri vratih pozvonilo. Tam je stal Konstantin Paukert. Z njegovega sivega dežnega plašča je curljala voda. Konstantin je bil eden tistih, ki so v oznanjevanju prevzemali vodstvo. Ponavadi je želel govoriti z očetom ali mojim bratom Pavlom, tokrat pa me je vprašal: »Ali bi šla lahko na kratek sprehod?«

Krajši čas sva molče hodila. Nasproti nama je prišlo nekaj pešcev. Motna svetloba uličnih svetilk je slabotno odsevala od mokre površine črnega pločnika. Konstantin se je ozrl nazaj: na ulici za nama ni bilo nikogar. »Bi nam pomagala pri nekem delu?« je nenadoma vprašal. Osupla sem prikimala v odgovor. »Prevesti je treba nekaj stvari,« je nadaljeval. »Najti moraš prostor, kjer boš delala, toda ne doma in nobenega od teh, za katere ve policija.«

Nekaj dni zatem sem že sedela za pisalno mizo v majhnem stanovanju. Bilo je last starejšega zakonskega para, ki sem ga slabo poznala. Oba sta bila očetova pacienta in sta pred kratkim začela preučevati Biblijo. Tako se je moje učenje nemščine v zaporu obrestovalo, saj smo takrat našo literaturo prevajali v češčino iz nemščine.

Čez nekaj tednov so krščanske brate, ki so v delu prevzemali vodstvo, zaprli, tudi brata Paukerta. Kljub temu se naše oznanjevanje ni ustavilo. Pomagale smo ženske, tudi midve z mamo - vodile smo preučevalne skupine in našo krščansko službo. Moj brat Pavel, čeprav še najstnik, je bil kurir. Raznašal je literaturo in organizacijska navodila po češkogovorečem delu države.

Ljubljeni tovariš

Ob koncu leta 1957 so Jaroslava Hála, Pričo, ki so ga aretirali leta 1952 in obsodili na 15 let zapora, začasno izpustili, da je lahko šel na zdravljenje. Pavel se je z njim takoj povezal in kmalu je Jaroslav spet polno sodeloval v pomoči bratom. Ker je dobro znal jezike, je opravljal večino prevajanja.

Nekega večera v sredini leta 1958 je Jaroslav povabil Pavla in mene na sprehod. Običajno je bilo to zaradi organizacijskih zadev, o katerih so se morali pogovoriti, saj so bile v našem stanovanju prisluškovalne naprave. Toda potem, ko je posebej govoril s Pavlom, ga je prosil, naj naju počaka na klopci v parku, midva pa sva šla naprej. Po kratkem pomenku o mojih nalogah me je vprašal, ali bi se kljub njegovemu slabemu zdravju in negotovi prihodnosti poročila z njim.

Bila sem presenečena, ker me je tako iskreno, naravnost zasnubil nekdo, ki sem ga zelo spoštovala. Brez obotavljanja sem rekla da. Po najini zaroki sem prišla v tesen stik z Jaroslavovo materjo, maziljeno kristjanko. Ona in njen mož sta bila med prvimi Pričami v Pragi ob koncu 1920-ih. Oba so med drugo svetovno vojno zaprli nacisti. Mož je umrl v komunističnem zaporu leta 1954.

Preden sva se poročila, so Jára, kot smo mu pravili, poklicali pred oblasti. Rekli so mu, naj izbira: ali gre na operacijo zaradi svojega kroničnega plevritisa - kar je takrat pomenilo pristati na transfuzijo krvi - ali pa bo moral odslužiti preostali del svoje kazni. Operacijo je odklonil, kar je pomenilo, da bo moral odsedeti še skoraj deset let. Odločila sem se, da ga bom čakala.

Čas preizkušanja in poguma

Na začetku leta 1959 so Jára zaprli. Nedolgo zatem smo dobili pismo, v katerem je pisalo, da se dobro počuti. Minilo je precej časa, preden smo dobili drugo pismo, ki je bilo za nas pravi udarec. Govorilo je o razočaranju, žalosti in strahovih, kakor da bi Jára doživel živčni zlom. »To je moral napisati kdo drug,« je rekla njegova mati. Toda bila je njegova pisava!

Obe sva mu odpisali in mu govorili o zaupanju Bogu in ga spodbujali. Po mnogih tednih je prišlo še eno pismo, še bolj begajoče. »Tega ni mogel napisati on,« je zopet rekla njegova mati. Vendar je bila pisava povsem njegova, pa tudi način izražanja je bil tak, kot je bil zanj značilen. Potem nisva dobili več nobenega pisma, obiski so bili prepovedani.

Medtem pa je tudi Jára dobival podobna begajoča pisma, ki naj bi mu jih pisali midve. V domnevnih materinih pismih ga je mati obtoževala, da jo je na njena stara leta pustil samo, jaz pa sem v svojih negodovala, ker ga moram tako dolgo čakati. Tokrat so se pisava in način izražanja v pismih povsem ujemali z najinimi. Tudi on je bil najprej vznemirjen, nato pa prepričan, da midve ne bi mogli napisati takšnih pisem.

Nekega dne se je pri vratih pojavil neki moški, mi v roke potisnil majhen paket in odhitel stran. Notri je bilo veliko cigaretnih papirčkov, ki so bili popisani z najdrobnejšo mogočo pisavo. Jára je prepisal pisma, ki naj bi mu jih pisali midve, napisal pa je tudi veliko svojih necenzuriranih pisem. Pretihotapil in prinesel nama jih je zapornik, ki ni bil Priča in so ga izpustili. Kako hvaležni sva bili Jehovu, ko sva jih prejeli! Do današnjega dne nismo nikoli izvedeli, kako ali po kom si je kdo zamislil ta hudičevi poskus, da bi zlomil našo neoporečnost.

Kasneje so Járovi materi dovolili obiskati sina. Pri tem sem jo spremljala do zaporniških vrat in to drobno, slabotno žensko gledala pri njenem zelo pogumnem ravnanju. Stražarji so jo opazovali, ona pa je vzela sinovo roko v svojo in mu dala najmanjšo možno fotografirano literaturo. Če bi jo pri tem dobili, bi to pomenilo strogo kazen, še posebej za njenega sina; toda zanesla se je na Jehova, saj se je zavedala, da je vzdrževanje duhovnega zdravja vedno najpomembnejše.

Leta 1960 so razglasili splošno amnestijo in večino Prič so izpustili. Jára je prišel domov in čez nekaj tednov sva že bila srečna novoporočenca.

Spremenjeni način življenja

Jára so postavili za potujočega nadzornika, služil naj bi v prid bratovščine po državi. Leta 1961 pa mu je bilo naloženo, naj organizira prvi razred Šole kraljestvene službe v češkogovorečem delu države in naj kasneje mnoge šolske razrede tudi vodi.

V Češkoslovaški je leta 1968 prišlo do političnih sprememb, zato nas je lahko naslednje leto veliko obiskalo mednarodni zbor Jehovovih prič »Mir na zemlji« v Nürnbergu, Nemčija. Vendar oblasti Járu niso dovolile zapustiti države. Nekateri smo posneli diapozitive tega velikega kongresa. Jára je imel prednost, da je sodeloval pri podajanju veroutrjujočega programa, v katerem so predvajali te diapozitive. Program so predstavljali po vsej državi. Mnogi so ga želeli videti znova in znova.

Niti najmanj nismo slutili, da je Jára tokrat zadnjič obiskal brate. Na začetku leta 1970 se je njegovo zdravje hudo poslabšalo. Kronično vnetje, s katerim se je naučil živeti, je prizadelo ledvice in ledvična odpoved je bila zanj usodna. Umrl je star 48 let.

Jehovova pomoč me je krepila

Smrt me je oropala nekoga, ki sem ga tako zelo ljubila. Toda Božja organizacija mi je takoj pomagala. Dovolili so mi namreč sodelovati pri prevajanju biblijske literature. Počutila sem se kot na štafetnem teku - kot da mi je moj mož izročil štafetno palico, da opravim del dela, ki ga je sam delal.

Mnogi med nami v Vzhodni Evropi smo pod komunistično prepovedjo služili Jehovu več kot 40 let. Potem, leta 1989, ko je železna zavesa padla, se je tu življenje začelo dramatično spreminjati. Čeprav sem sanjarila, da bi Jehovove priče imeli kongres na velikem praškem stadionu Strahov, nikoli nisem verjela, da se bodo te sanje uresničile. Avgusta 1991 pa so se uresničile in to na sijajen način, ko se nas je k radostnemu čaščenju zbralo več kot 74.000 oseb!

Češkoslovaška je prenehala obstajati januarja 1993, ko se je razdelila na dve državi - Češko republiko in Slovaško republiko. Kako veseli smo bili, ko je 1. septembra 1993 Češka republika Jehovove priče uradno priznala!

Iz svojih življenjskih izkušenj vem, da ima Jehova za nas vedno v zalogi blagoslov. Dá nam ga, če mu dovolimo, da nas uči, kako šteti naše dni. (Psalm 90:12) Vztrajno molim k Bogu, naj me uči, kako naj štejem preostale dni v tej stvarnosti, tako da bom v brezštevilnih prihodnjih dneh v novem svetu lahko med njegovimi srečnimi služabniki.

[Slika na strani 19]

Moja mati in oče

[Slika na strani 21]

Shod v gozdu leta 1949 med prepovedjo: 1. moj brat Pavel, 2. mati, 3. oče, 4. jaz, 5. brat Hála

[Slika na strani 22]

Z možem Járom

[Slika na strani 23]

Járova mati in fotografirana literatura, ki mu jo je pretihotapila

[Slika na strani 24]

Danes pri delu v praški podružnici