Brezposelnost — zakaj
V VEČ državah so se mnogi ljudje prisiljeni preživljati tako, da dolge ure trdo fizično delajo v izčrpavajočem tempu, morda celo opravljajo nevarno delo in so slabo plačani. V drugih državah pa so bili še do nedavnega mnogi prepričani, da imajo s tem, ko so jih vzeli v veliko podjetje ali v vladno ministrstvo, zajamčeno zaposlitev do upokojitve. Vendar pa se danes zdi, da ni več podjetij ali korporacij, ki bi bili zmožni ponuditi zaželeno zaposlitev in varnost za katero koli že delovno mesto. Zakaj?
Vzroki problema
Tisoče mladih ne more najti niti prve zaposlitve – naj imajo diplomo ali ne. V Italiji je na primer več kot tretjina brezposelnih starih med 15 in 24 let. Povprečna starost tistih, ki že delajo in skušajo obdržati zaposlitev, narašča, zato mladi še teže vstopajo na trg delovne sile. Tudi med ženskami, te so vse pogosteje na trgu delovne sile, je veliko brezposelnih. Tako se sedaj nenavadno velik val novih delavcev bojuje, da bi se prebil na omenjeni trg.
Tehnične inovacije od prvih industrijskih strojev naprej zmanjšujejo potrebo po delavcih. Zaradi dolgih, izčrpavajočih izmen so delavci upali, da bodo stroji prihranili delo ali ga celo odpravili. Avtomatizacija je povečala proizvodnjo in odpravila mnoge nevarnosti, toda zmanjšala je tudi število delovnih mest. Tisti, ki postanejo presežek, tvegajo, da bodo trajneje brezposelni, razen če se ne naučijo novih veščin.
Tvegamo, da nas preobilje komercialnih izdelkov preplavi. Nekateri menijo, da smo že dosegli mejo rasti. Za nameček pa je z manj zaposlenih tudi manj kupcev. Trg tako proizvaja več, kot se lahko porabi. Veliki industrijski kompleksi, ki so jih zgradili zaradi pričakovanega porasta proizvodnje, niso več ekonomični, zato jih zapirajo ali preusmerjajo njihovo namenskost. Takšna gibanja za sabo puščajo žrtve – ljudi, ki ostajajo brez zaposlitve. Med gospodarsko recesijo se potreba po delavcih zmanjšuje. Delovna mesta, ki so ob recesiji izgubljena, se težko kdaj zopet ustvarijo. Jasno je, da brezposelnost nima le enega vzroka.
Socialna kuga
Brezposelnost lahko zadene vsakogar, zato je socialna kuga. Da bi zaščitile tiste, ki še delajo, nekatere države priskrbujejo raznovrstne mehanizme, na primer skrajšane delovne tedne z manjšo plačo. Vendar to lahko zelo zmanjša možnosti iskalcev zaposlitve.
Zaposleni in brezposelni vse pogosteje protestirajo zaradi problemov, povezanih z zaposlitvijo. Toda medtem ko brezposelni zahtevajo nova delovna mesta, zaposleni skušajo zavarovati sebe – težnji, ki nista vedno združljivi. »Zaposlene često prosijo, naj delajo nadure. Brezposelni ostajajo nezaposleni. Družbi grozi, da razpade na dvoje [. . .] na prezaposlene na eni strani in zavrnjene brezposelne na drugi, ki so skoraj popolnoma odvisni od dobre volje drugih,« pravi italijanska revija Panorama. Poznavalci pravijo, da v Evropi sadove gospodarske rasti uživajo predvsem že zaposleni, ne pa brezposelni.
Povrh pa je brezposelnost vezana na položaj krajevnega gospodarstva, tako da so ponekod, na primer v Nemčiji, Italiji in Španiji, zelo velike razlike med potrebami v eni pokrajini in potrebami v drugi. Ali so se delavci pripravljeni naučiti novih veščin ali celo preseliti v drugo pokrajino ali državo? To je često lahko odločilen dejavnik.
Ali so na vidiku kakšne rešitve
Večinoma upajo na gospodarski preobrat. Toda nekateri so skeptični in mislijo, da do takšnega preobrata do približno leta 2000 ne bo prišlo. Spet drugi pa menijo, da se je okrevanje že pričelo, a da sadove rojeva počasi, kar je očitno iz nedavnega upada delovnih mest v Italiji. Ni nujno, da gospodarsko okrevanje prinese tudi manjšo brezposelnost. Dokler je rast skromna, podjetja raje bolje uporabijo že zaposlene, kakor da bi zaposlili druge – to pa pomeni »gospodarsko rast brez naraščanja delovnih mest«. Nadalje pa se število brezposelnih pogosto veča hitreje kakor število novih zaposlitev.
Danes se državna gospodarstva vedno bolj povezujejo v enoten svetovni sistem. Nekateri ekonomisti menijo, da svetovnemu gospodarstvu lahko da zagon tudi ustanavljanje velikih, novih nadnarodnih trgovinskih con, kot so te od Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) in Azijsko-pacifiške gospodarske kooperacije (APEC). To gibanje pa velike korporacije napeljuje, da se ustanavljajo tam, kjer je delo cenejše, in posledica je, da industrializirani narodi zgubljajo delovna mesta. Hkrati se slabo plačanim delavcem boren zaslužek še zmanjšuje. Zato ni naključje, da so proti tem trgovinskim sporazumom v številnih državah mnogi demonstrirali, tudi nasilno.
Strokovnjaki ponujajo mnogo receptov, kako se bojevati z brezposelnostjo. Nekateri predlogi si celo nasprotujejo, odvisno pač od tega, kdo svetuje: ekonomisti, politiki ali sami delavci. Nekateri nameravajo podjetja spodbuditi, naj povečajo število osebja s tem, da zmanjšajo davčno breme. Drugi predlagajo večjo državno intervencijo. Tretji pa drugačno razdelitev dela in zmanjšanje števila delovnih ur. V nekaterih večjih podjetjih so to že storili, čeprav so v zadnjem stoletju delovni teden v vseh industrializiranih narodih sistematično zmanjšali, ne da bi znižali tudi brezposelnost. »Sčasoma,« trdi ekonomist Renato Brunetta, »se vsaka gospodarska politika izkaže za neučinkovito, s stroški, ki presegajo koristi.«
»Ne bi se smeli varati,« sklepa revija L’Espresso, »problem je zahteven.« Prezahteven, da bi ga rešili? Ali se problem brezposelnosti da rešiti?
[Okvir na strani 8]
Starodaven problem
Brezposelnost je star problem. Že stoletja so se ljudje tu in tam znašli brez službe. Desetine tisočev delavcev je bilo po končanih velikih gradbenih projektih brez zaposlitve – vsaj dokler niso dobili druge. Medtem pa je bil njihov položaj, če povemo omiljeno, precej negotov.
V srednjem veku, »čeprav brezposelnosti, kot jo poznamo danes, še ni bilo«, pa brezposelni so bili. (La disoccupazione nella storia [Brezposelnost v zgodovini]) Takrat so na vsakega, ki ni delal, večinoma gledali kot na ničvredneža ali klateža. Še v 19. stoletju so mnogi britanski analitiki »brezposelne povezovali predvsem z ,neotesanci‘ in klateži, ki spijo na prostem ter se ponoči potikajo po ulicah«, razlaga profesor John Burnett. (Idle Hands)
»Odkritje brezposelnosti« sega približno v konec 19. in začetek 20. stoletja. Ustanovili so posebne vladne komisije, da bi preučevale in rešile problem, 1895. so na primer ustanovili izbrani odbor britanskega spodnjega doma na temo »Stiska zaradi pomanjkanja delovnih mest«. Brezposelnost je postala socialna kuga.
Tega so se vse bolj zavedali, še posebej po prvi svetovni vojni. Ta spor je s svojo vročično proizvodnjo orožja brezposelnost praktično odpravil. V začetku 1920-ih pa je Zahod okušal serijo recesij, ki so dosegle višek v veliki gospodarski krizi, ki se je pričela 1929. in zadela vsa industrializirana gospodarstva sveta. Po drugi svetovni vojni so se mnoge države na novo gospodarsko razcvetele in brezposelnost se je zmanjšala. Toda »današnji problem brezposelnosti se je začel sredi 1960-ih«, pravi Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Trg delovne sile je utrpel nov udarec, ko so naftni krizi v 1970-ih in računalniško informativnim eksplozijam sledile odpustitve. Brezposelnost je začela neusmiljeno naraščati, vdirati celo v tiste pisarniške in vodstvene sektorje, za katere so nekdaj menili, da so varni.
[Slika na strani 7]
Zahteve po več delovnih mestih ne bodo rešile problema brezposelnosti
[Vir slike]
Reuters/Bettmann