Kastrati – pohabljenje v imenu vere

Kastrati so bili odrasli moški, ki so ohranili deški glas. Vek kastratov je bil zares žalosten. In kdo so bili ti? Odgovor na to je povezan z nezaslišano navado – pohabljenjem v imenu vere.

SKOPLJENCI se lahko takšni rodijo, večinoma pa jih skopijo ljudje. Po videzu in telesno so moški, vendar niso zmožni zaploditi novega življenja. Ko še odraščajo ali celo pozneje, jih na njihovo željo ali pa na silo skopijo.

Zakaj se moški odločijo, da bodo tako pohabili sebe ali pa druge moške? Velikokrat so to morali narediti v imenu vere.

Skopljenci v starih časih

Pred tisočletji so Asirci uporabljali skopitev kot obliko kaznovanja. V Egiptu so tako kaznovali prešuštnike. V stari Friziji (del današnje Nizozemske) so tatove, ki so jih ujeli pri kraji v templju, najprej skopili, potem pa ubili.

V Rimu je bilo v prvem stoletju našega štetja, za časa cesarjev Domicijana in Nerva, skopljenje prepovedano, ponovno pa so ga uvedli v letih, ko je cesarstvo že začelo propadati. V devetem stoletju je angleški kralj Alfred Veliki zahteval, da tako kaznujejo služabnika, ki je posilil služkinjo.

Skopljenci so imeli tudi opazno vlogo v verskih obredih. Evnuhi in device so stregli boginji Artemidi v Efezu. Moški so se skopili v divjih obredih v čast sirijske Astarte v Hierapolu in potem vse življenje nosili ženska oblačila.

Mohamed je razglasil: »Moški, ki skopi sebe ali drugega, ni primeren za mojega sledilca.« Kljub tej prepovedi so v muslimanskih deželah evnuhe čislali kot sužnje, kot varuhe v haremih in svetiščih. To pa je ovekovečilo trgovino s temi sužnji. Trgovci s sužnji so z mladeniči iz Sudana in sosednjih severnoafriških področij ogromno zaslužili.

Ko je Johann L. Burckhardt na začetku 19. stoletja obiskal južni Egipt, je tam videl skopljene dečke, ki so jih pripravili za prodajo za sužnje. Fantiče, stare od 8 do 12 let sta operirala koptska duhovnika. »Ljudem se je táko početje zdelo odvratno,« je pripomnil Burckhardt.

Iz tega se poraja vprašanje, do katere mere je tako imenovano krščanstvo prevzelo to navado in zakaj?

Skopljenci v tako imenovanem krščanstvu

Origen – najbolj znan po svoji Hexapli, prevodu Hebrejskih spisov, urejenih v šestih stolpcih – se je rodil okrog leta 185 n. š. Ko je bil star osemnajst let, so ga že dobro poznali kot učitelja krščanstva. Skrbelo pa ga je, da si bodo ljudje njegovo priljubljenost med ženskami narobe razlagali. Zato je Jezusove besede, da »so skopljenci, ki so se sami skopili zavoljo nebeškega kraljestva«, vzel dobesedno in se skopil. (Matevž 19:12)a To pa je bilo nezrelo in nepremišljeno dejanje, ki ga je, ko je bil starejši, zelo obžaloval.

Zanimivo je, da je prvi kanon nicejskega koncila leta 325 n. š. izrecno določal, da je treba moškega, ki se pohabi, izobčiti iz duhovništva. Doktor teologije J. W. C. Wand je o tem sklepu dejal: »Možno je, da se kdo, ki želi v tem posnemati Origena, skopi [. . .], in pomembno zato, da se kristjanov ne bi spodbujalo, naj se ravnajo po tem običaju, ki je značilnejši za privržence kake poganske vere.«

Verski voditelji krščanstva so s tem pomembnim sklepom skušali to zoprno in sporno skopljenje za vse čase prepovedati. Kot bomo videli, se je obrnilo drugače. Najprej poglejmo naslednji, dobro znani dogodek.

Leta 1118 se je Peter Abelard, filozof in študent teologije, zaljubil v Héloïse, mladenko, ki jo je privatno poučeval. Ker pa še ni bil ordiniran in še ni prisegel celibata, sta se skrivaj poročila in imela sina. Héloïsin stric Fulbert, kanonik v rimskokatoliški stolnici v Parizu, pa je menil, da jo je Abelard zapeljal, zato ga je prisilil v skopitev. To barbarsko dejanje, ki se ga je spomnil tako visok cerkveni dostojanstvenik, je bilo krivo, da so še dva izmed krivcev iz svoje sredine kaznovali s skopljenjem.

Tako je skopitev kot kaznovanje bila v določenih okoliščinah še vedno sprejemljiva. Ta neprijetna praksa pa se je v rimskokatoliški cerkvi kmalu razširila na račun cerkvenega petja.

Cerkveni zbori

V vzhodni pravoslavni pa tudi v rimskokatoliški liturgiji ima petje pomembno vlogo, glavnino cerkvenih zborov sestavljajo deški soprani. Vendar se dečkom glas v začetku najstniških let spremeni. Kako je cerkev zmogla neprestano nadomeščati pevce in jih še ustrezno šolati? Res so velikokrat uporabili brezbarven visoki glas, znan kot falzet, vendar ta ni bil ravno prijetno nadomestilo za deški sopran.b

Alternativa naj bi bili ženski soprani, toda že v zgodnjem času je papež ženskam prepovedal peti v cerkvi. Naslednja težava je bila, da so cerkveni pevci lahko pomagali duhovniku, to opravilo pa je namenjeno edino moškim. Zato v cerkvene zbore niso mogli jemati žensk.

Leta 1588 je papež Sikst prepovedal ženskam peti na gledaliških ali opernih odrih. Papež Inocenc XI. je to po kakšnih sto letih ponovil. »Po stari navadi, že od nekdaj, od časa sv. Avguština ali celo prej, niso odobravali gledaliških umetnic in so jih povezovali s prostitutkami in razuzdankami,« je zapazil raziskovalec Angus Heriot. Toda Cerkev je s tem, ko je sprejela to neizprosno stališče, odprla vrata drugemu, še resnejšemu problemu, kastratom!

Kdo so bili kastrati in kako se je tako imenovano krščanstvo začelo s tem pečati?

Pohabljenje zaradi glasbe

V operah in gledališčih so potrebovali soprane, enako tudi v papeškem zboru. Kaj naj bi storili? Že dolgo so vedeli, da skopljeni fantje ne spremenijo glasu. Glasilke se le malo povečajo, prsni koš in prepona pa zraseta normalno. Zaradi tega ima kastrat moč moškega telesa, pa fantičev glas, »glas kot naj bi ga imeli angeli,« je komentirala Maria Luisa Ambrosini v delu The Secret Archives of the Vatican. Vrsto glasu je tudi mogoče nekoliko uravnati s tem, v kateri starosti se otroka skopi.

Grška cerkev je od 12. stoletja sem za cerkvene pevce nameščala kastrate. Kako pa je bilo z rimskokatoliško cerkvijo? Ali je tudi posvečevala in nameščala kastrate?

Padre Soto, ki je leta 1562 pel v papeškem zboru, je v vatikanskem poročilu bil vpisan kot falzet. Ampak Soto je bil kastrat. Tako je Vatikan, vsaj 27 let pred 1589-im, ko so po buli papeža Siksta V. reorganizirali pevce v baziliki sv. Petra in sprejeli štiri kastrate, tiho obšel veljavo nicejskega koncila.

Od 1599. v Vatikanu priznavajo obstoj kastratov. Ko pa je enkrat najvišja cerkvena oblast odkrito privolila v to prakso, so bili kastrati sprejemljivi. Med tistimi, ki so skladali cerkveno in svetno glasbo predvsem za kastrate so bili Gluck, Handel, Meyerbeer in Rossini.

Priljubljenost, starši in javno mnenje

Kastrati so hitro postali priljubljeni. S svojimi voljnimi in milimi glasovi so denimo docela prevzeli Papeža Klemena VIII. (1592–1605). In čeprav naj bi vsakogar, ki je bil povezan s skopljenjem, izobčili, je zmagala potreba po enakomernem prilivu dečkov v cerkveno glasbo.

Trgovine so oglaševale: »Qui si castrono ragazzi« (Tukaj skopimo dečke). V neki rimski brivnici so ošabno izjavljali: »Tukaj smo skopili dečke za papeški cerkveni zbor.« Govori se, da so v 18. stoletju v ta namen skopili kakšnih 4000 italijanskih dečkov. Ne ve pa se, koliko jih je pri tem umrlo.

Zakaj so starši sinovom dovolili, da se tako pohabijo? Kastrati so povečini bili iz revnih družin. Če je sin bil nadarjen za glasbo, so ga starši lahko, včasih kar odkrito, prodali glasbeni ustanovi. Drugi so prišli iz zborov iz rimske bazilike sv. Petra in podobnih cerkvenih visokih šol. Starši so seveda upali, da bo njihov kastrat postal slaven in bo dobro skrbel zanje, ko bodo ostareli.

Včasih je seveda sledila tragedija, ko so ugotovili, da se dečkovega glasu ne da šolati. Johann Wilhelm von Archenholz je proti koncu 18. stoletja napisal knjigo A Picture of Italy in v njej pojasnil, da so takšnim zavrnjencem, skupaj z odvečnimi kastrati, »dovolili stopiti v [svete] redove« in da so smeli maševati. Do pozornosti zbujajočega precedensa je prišlo, ko so leta 1599 prekršili cerkveni kanon in v sami baziliki sv. Petra dva kastrata priznali za rimskokatoliška duhovnika, pozneje pa še druge.

Sam papež Benedikt XIV. je opozoril na odločitev nicejskega koncila in priznal, da je skopljenje protizakonito. Toda že 1748. je odločno zavrnil predlog svojih lastnih škofov, naj prepove skopljenje, ker se je bal, da se bodo cerkve spraznile, če naredi tako. Tako ugajajoča in pomembna je bila cerkvena glasba. Zato so skopljeni zborovski pevci še naprej peli v italijanskih cerkvenih zborih, v baziliki sv. Petra, pa tudi v sami papeževi Sikstinski kapeli.

Leta 1898, ko se je javno mnenje dvignilo zoper skopljenje, je papež Leon XIII. diskretno upokojil vatikanske kastrate, njegov naslednik Pij X. pa je 1903. uradno prepovedal peti kastratom papeškega zbora. Toda bule papeža Siksta V., ki jih je vpeljala, niso nikoli uradno preklicali.

Zadnji poklicni skopljeni pevec Alessandro Moreschi je umrl 1922. leta. Njegovo petje so v letih 1902 in 1903 posneli in ga lahko še vedno poslušamo. Na podlagi teh posnetkov mu pravijo »Soprano della Cappella Sistina« (Sopran Sikstinske kapele). Glasbeni kritik Desmond Shawe-Taylor je zapisal, da je »njegov glas nedvomno sopran in da noben deček in nobena ženska nima podobnega glasu«.

Tako se je končalo brezobzirno pohabljanje dečkov na ljubo umetnosti. Rimskokatoliška cerkev se, kjub temu da je to »ostudna praksa«, stoletja dolgo namerno ni zmenila zanjo, piše The Encyclopædia Britannica.

Skopljenje – v 1990 letih?

Torej kastratov ni več. Ali pa to pomeni, da tudi v imenu vere ne skopijo več? Na žalost, ne! The Independent Magazine poroča, da ima Indija nič manj kot milijon skopljencev, ki živijo v verskih komunah. Kdo so ti ljudje? Hijri.

Večinoma so hijri rojeni muslimani, čeprav je med njimi tudi precej hindujcev, častijo pa Bharuchra Mato, hindujsko boginjo iz Gujarata. Kljub temu da se jih večina sama odloči za skopljenje, pa nekateri trdijo, da vsako leto kakšnih tisoč mladih Indijcev prisilno pohabijo, da bi jih potisnili med hijre, za tem pa jih na dražbi prodajo guruju, ki največ plača.

Hijre nadzoruje gurujska hierarhija, različni rodovi hijrov pa delijo mesta na področja. Hijri se preživljajo z beračenjem in prostitucijo v templjih. Ljudje jih večidel prezirajo, vendar se jih tudi bojijo, ker mislijo, da imajo pogubonosno čarovno moč. Zaradi tega jim plačujejo, da jim blagoslavljajo otročičke in novoporočence.

Pravijo, da nekateri hijri tudi pobegnejo. Toda »hijraška mafija, za katero pravijo, da nadzoruje skopljenje, deluje pod plaščem skrivnostnosti in terorja,« poroča India Today.

To se bo končalo!

Ali bo svet kdaj očiščen teh hudih stvari? Bo, saj so se grehi svetovnega krivoverskega imperija, ki ga Biblija prikaže kot nečistnico, ‚Babilon veliki, že nakopičili do neba‘. Kako vero utrjujoče deluje spoznanje, da se bodo vse takšne stvari, ki sramotijo Boga, zdaj zdaj pretresljivo končale! Zakaj si tega ne bi sami prebrali v zadnji knjigi Biblije, v Razodetju, 18. poglavje, predvsem vrstici 2 in 5?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

Najvišja merila

Nobenemu skopljencu niso dovolili, da bi postal del občine Izraelcev, to je jasno zahtevala Jehovova postava. (5. Mojzesova 23:1) Ta Postava je skopljenstvo prepovedovala. »Judovska postava je takšna dejanja sovražila,« opaža Encyclopaedia Judaica. Zato ni bil skopljen noben Izraelec ali tujec, ki je služil na dvoru izraelskega kralja, medtem ko so drugje bili, denimo pri perzijskem kralju Ahasveru. (Estera 2:14, 15; 4:4, 5)

[Slika na strani 12]

Odlok papeža Siksta V. je odprl pot kastratom

[Vir slike]

The Bettmann Archive