Edinstveni Matterhorn

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ŠVICE

»NA VSEJ zemlji je samo EN Matterhorn; samo ENA gora s tako skladnimi razsežnostmi. Kako čudovit prizor je to!« je dejal italijanski alpinist Guido Rey.

Matterhorn je zares poseben vrh, ena najbolj znanih svetovnih gor. Fotografija na nasprotni strani najbrž ni prva slika te pozornost zbujajoče gore, ki ste jo kdaj videli.

Piramidasti Matterhorn leži na meji med Italijo in Švico, deset kilometrov jugozahodno od švicarske vasi Zermatt, kraja, po katerem so vrh poimenovali. Dviga se 4478 metrov v nebo in ima dva 100 metrov med seboj oddaljena vrhova.

Čeprav je Matterhorn del Osrednjih Alp, nima bližnjih sosedov, ampak stoji sam. Zato je pogled nanj iz vseh smeri veličasten, sama gora pa zelo slikovita.

Nekateri so Matterhorn primerno opisali kot goro, ki ima obliko obeliska. Štirim stranem neba kaže svoja četvera pobočja in vsako od njih jasno ločuje greben.

Matterhorn, kljub svoji višini, ni vedno pokrit s snegom. Pozno spomladi njegove strme skalnate stene v gornjem delu odložijo snežno-ledeno ogrinjalo ter se nastavijo sončni toploti. Ledeniki nižje na vzhodu in severozahodu se vse leto oprijemajo gore kakor bel pas okoli njenega opasja.

Veliko občudovalcev se vprašuje, kako je ta neprimerljiva gora nastala. Ob njenem vznožju ni videti nobenega melišča, kot ostanka materiala, iz katerega je bila izklesana. Kakršen koli grušč je moral biti v neštetih letih njenega obstoja odplavljen. Kako mogočne naravne sile so morale prispevati k temu krasnemu prizoru!

Zgodnji naseljenci

Alpsko dolino, ki pelje do Matterhornovega vznožja, so naselili že v času rimskega imperija. Zgodovina poroča, da je rimski general Marij leta 100 pr. n. š. prečkal 3322 metrov visok Theodulski prelaz vzhodno od Matterhorna. To gorsko pot so rabili tudi v srednjem veku, ko so prevažali blago z juga na sever.

V tistih časih so tamkajšnji prebivalci gledali na Matterhorn z velikim spoštovanjem in celo s praznovernim strahom. Nikoli niso poskusili preplezati gore, za katero so mislili, da je prebivališče samega Hudiča! Kdo drugi bi lučal navzdol ledene in snežene plazove ter kakor hiša velike skale?

Zanimanje za naravoslovje narašča

To, pred čemer so se ti ponižni ljudje umikali, je postalo pozneje v angleški visoki družbi zelo modno. Zanimanje za znanost je pričelo rasti, kar je raziskovalce navedlo, da so za študije takšnih področij znanja, kot so geologija, topografija in botanika, preplezali gore.

Tako so v Londonu leta 1857 ustanovili alpinistični klub in mnogo premožnih Angležev je odpotovalo v Francijo, Italijo ali Švico, da bi se udeležilo osvojitve Alp. Pustolovci so premagovali vrh za vrhom, tudi Mont Blanc. Čeprav je ta gora s 4807 metri najvišja v Evropi, pa za planince ni tako zahtevna kot Matterhorn.

Naprezali pa se niso le v imenu naravoslovja. Priplazila se je častihlepnost. Pomembno je bilo biti na glasu kot prvi, najpogumnejši, najzdržljivejši. V Angliji takrat beseda »šport« ni pomenila nič drugega kot planinarjenje.

Poletje 1865 je bilo za gorsko plezanje eno najživahnejših, še posebej za Matterhorn. Ta očarljiva piramida je bila eden zadnjih neosvojenih vrhov. Imeli so ga za nedosegljivega, krajevni vodniki pa niso hoteli niti poskusiti. Slednji so razmišljali: ,Kateri koli drugi vrh – samo ne Horna‘.

Toda osvojitev Matterhorna je bila neogibna. V zgodnjih 60-ih letih devetnajstega stoletja so premagali številne alpske vrhove. Plezalci so se učili iz izkušenj in razvili nove tehnike. Londonski založnik je poslal v Švico dvajsetletnega Edwarda Whymperja, da bi upodobil nekaj alpskih prizorov, zatem pa te risbe uporabil kot ilustracije za knjigo o tej temi. Gore so Whymperja tako očarale, da je plezanje po njih postalo njegova strast. Premagal je mnogo vrhov v Franciji in Švici ter nekajkrat skušal preplezati Matterhorn. Toda Horn se je upiral.

Matterhorn osvojen!

Končno so se julija 1865 tri različne plezalne skupine po naključju srečale v Zermattu – vse tri pripravljene splezati nanj. Mudilo se jim je, saj bi jih italijanska skupina lahko prehitela, zato so se odločile, da se povežejo v cordée oziroma v navezo. Sestavljalo jo je sedem mož – Edward Whymper in lord Francis Douglas, Charles Hudson in njegov mladi prijatelj Hadow – vsi Angleži – ter Švicarja in francoski vodnik, ki so ga uspeli pritegniti.

Zjutraj, 13. julija, so zapustili Zermatt in se gori brez naglice približali z vzhoda ter ugotovili, da so spodnji deli za plezanje sorazmerno lahki. Na višini okoli 3300 metrov so postavili šotor in lagodno uživali v ostanku tistega sončnega dneva.

Naslednje jutro, 14. julija, so začeli plezati pred zoro. Vrv so rabili le ob posebnih priložnostih. Nekateri deli so bili zahtevnejši, toda pred hujšimi ovirami so se pogosto znašli tako, da so jih zaobšli. Dvakrat so počíli, zatem pa prišli do najodločilnejšega dela. Zadnjih 70 metrov je bilo snežišče, in ob 13.45 so dosegli vrh. Matterhorn je bil osvojen!

Njegov vrh ni kazal nobene sledi človeških obiskovalcev, zato so očitno bili prvi. Kakšen občutek! Zmagoslavna družba se je kako uro razgledovala v vse smeri in uživala v pogledu, ki ji je jemal dih, nato pa so se možje pripravili za sestop. Istega dne so se poskusili vzpeti tudi italijanski planinci, toda ostali so daleč zadaj in se ob spoznanju, da so bitko izgubili, obrnili nazaj.

Zelo visoka cena

Toda zmaga je od plezalcev terjala zelo visoko ceno. Ko so pri sestopu prišli do zahtevnega prehoda, so se navezali in najbolj izkušen vodnik je povedel. Najmlajšemu udeležencu je kljub previdnosti zdrsnilo in padel je na moža pod njim ter s seboj povlekel tiste, ki so bili nad njim. Krik je zadnje tri može prestrašil in uspeli so se čvrsto oprijeti skal. Toda vrv se je pretrgala in prvi štirje so v hipu omahnili v prepad.

Edward Whymper in švicarska vodnika so ostali ohromljeni in v zelo mučnem položaju. Vrnitev v Zermatt so morali preložiti na naslednji dan, noč pa prebivakirati. Radost tistega dne se je hitro obrnila v katastrofo, ki je preživele zaznamovala do konca življenja.

Pozneje so tri od štirih trupel potegnili z ledenika, 1200 metrov niže od kraja nesreče. Četrtega, lorda Douglasa, pa niso nikoli našli.

Ti pa niso bili zadnje žrtve na matterhornskih pobočjih. Kljub dejstvu, da so mnogo vrvi trdno pritrdili v različnih smereh navzgor in počez po skalnatih stenah in ozkih žlebovih ter kljub večji izkušenosti in zelo izboljšani opremi planincev, se je na sami gori smrtno ponesrečilo 600 ljudi.

Nevarnosti

Ena stvar, ki zelo poveča nevarnost, je vreme. Kaj hitro se lahko spremeni. Prične se morda lep dan, toda še preden se kdo zave, piramido obdajo gosta megla in težki temni oblaki ter izbruhne lahko strašna nevihta. Spremljajo jo lahko strahoviti bliski in strele, skupaj s sunki vetra, konča pa se z močnim sneženjem. In vse to na lep poletni dan!

Če plezalce zalotijo takšne spremembe razmer, so morda prisiljeni prenočiti na prostem; mogoče na majhni polici, ki jim komajda dovoli stati. Temperature so lahko precej pod lediščem. Spodaj je brezno. Takrat si marsikdo zaželi, da bi bil Matterhorn pozdravil le od daleč!

Druga nevarnost je padajoče kamenje. Včasih jih sprožijo lahkomiselni plezalci sami. Toda večinoma so vzroki naravni. Lomljenje velikih kosov skal je posledica vpliva, ki ga imajo nanje temperaturne spremembe, led in sneg, lijoč dež in vroče sonce, pa tudi močni vetrovi, ki se zaganjajo okoli Horna. Včasih ti kosi kakor velik kup krožnikov mirujejo več let, toda snežni plazovi jih navsezadnje premaknejo in kamni padejo.

Mnogi plezalci se čudijo, da ta razvoj poteka že tisočletja, gora pa je vendarle ohranila svojo vitko obeliskasto obliko, pri čemer ne kaže nobenih znakov sprememb. Padajoči kamni pa niso dovolj veliki, da bi skalno gmoto spremenili, saj ta po izračunih meri 2,5 milijard kubičnih metrov. Toda vseeno povzročajo poškodbe in smrtne nesreče.

Preplezati Matterhorn je medtem postalo nekaj, kar počnejo mnogi. Nekateri vodniki so bili na njegovem vrhu več stokrat. Mnogi moški in ženske tudi ponavljajo svoje junaško dejanje ter se vsakokrat odločijo za drugo pot.

Toda tu so še tisti, ki poskusijo, vendar spoznajo, da za to niso ugodne bodisi okoliščine bodisi lastna sposobnost, ali pa telesno stanje ali da so se premalo urili. Zato s plezanjem ne nadaljujejo, temveč pustijo, da razum zmaga nad željo po tem, da bi sloveli kot ljudje, ki so uspeli preplezati Matterhorn.

Ne glede na to, ali ste to osupljivo goro videli na fotografijah ali v filmih, ali pa ste ob sončnem vzhodu ali zahodu stali ob njej in s strahospoštovanjem občudovali njene veličastne barve, ste se morda spomnili na Velikega kiparja. Ker zelo spoštujete njegovo ročno delo, so v vašem srcu mogoče iskreno odmevale besede, zapisane v Psalmu 104:24: »Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD [Jehova, NW], v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!«