Mladi vprašujejo:

Splav - ali je to rešitev

»Ko se je pokazalo, da so rezultati mojega nosečnostnega testa pozitivni,« se spominja Judy, »je moj fant takoj zahteval, naj splavim. Celo denar mi je dal za to.« Judy je bila stara 17 let.a

KO JE petnajstletna Marta ugotovila, da je noseča, se je pogovorila s svetovalko na kliniki za splave. »Vse mi je pojasnila,« pravi Marta. »Razložila mi je, da lahko splavim, lahko pa mi pomaga najti agencijo za posvojitev ali materinski dom, če si to želim.«

Samo v Združenih državah vsako leto zanosi več kot milijon mladoletnic. Mednje so vštete tudi številne mladenke, ki so kljub krščanskemu poučevanju prekršile Božjo zapoved, naj se ,zdržujejo nečistosti‘ ali predzakonskih spolnih odnosov. (1. Tesaloničanom 4:3) Posledica takšne nemorale je veliko nepotrebnega trpljenja. Mnoge teh mladenk seveda obžalujejo svoj način vedenja in želijo si urediti življenje. Toda ko se srečajo z zastrašujočim obetom, da bodo imele nezakonskega otroka, se nekatere sprašujejo, ali bi lahko bil splav lahka rešitev težav. Navsezadnje se vsako leto v Združenih državah blizu pol milijona nosečih deklet odloči za splav. Ali pa je to res lahko najboljša rešitev za nezaželeno nosečnost?

Zakaj nekatere splavijo

Razumljivo je, da se lahko pojavijo nekateri močni, celo navzkrižni občutki. Mladenka bo po vsej verjetnosti občutila materinsko naklonjenost do otroka, ki raste v njej, toda lahko pa jo je tudi upravičeno strah in je zaskrbljena.

Osemnajstletna Vicky si je na primer »želela iti na kolidž, morda celo doseči magisterij«. Po njenem mnenju bi ji otrok prekrižal načrte. (revija ’Teen, marec 1992) Podobno je povzela Marta: »Če si mati, ostaneš doma z otrokom in opraviš s šolo. Nisem bila pripravljena na to.« Glede na neko raziskavo se 87 odstotkov mladostnic, ki splavijo, boji, da bi jim otrok tako izrazito spremenil življenje, da to niso pripravljene sprejeti.

Običajna vzroka za to, da mnoge izberejo splav, sta tudi strah pred denarnimi težavami in zaskrbljenost, da ne bi bile sposobne izpolnjevati obveznosti kot samohranilke. Vicky je to povedala takole: »Prišla sem iz družine razvezanih staršev in moja mati je sama vzgojila tri otroke. Opazovala sem njen boj [. . .] Lahko sem si predstavljala sebe, kako nazadnje tudi jaz postanem samohranilka kakor moja mati.«

Mladenko lahko k temu, da s splavom prekine nosečnost, navede tudi pritisk drugih, še posebej fanta. Judy je njen fant postavil pogoj: »Če ne splaviš, te nikoli več nočem videti.« Nancy je k splavu silila njena mati, prav tako pa tudi drugi sorodniki.

Močno pa vpliva tudi razširjeno mnenje, da splavitev v resnici ni detomor. Vicky pravi: »Nisem si dovolila, da bi na to gledala kot na otroka. [. . .] Brala sem, da je do petega tedna nosečnosti zarodek manjši od mezinčevega nohta. Te ideje sem se zelo močno oprijela. Rekla sem si, da če je velik le kot mezinčev noht, potem dejansko ni otrok. Poskušala sem doseči, da v moji glavi ne bi bil resničen in bi tako lahko splavila.«

Nekateri, vsaj iz tehnološko naprednejših narodov, pa tudi trdijo, da je splav varen - za nosečo mladoletnico domnevno varnejši od poroda. Če premislimo o vsem tem, je torej splav videti zaželen. Vendar dejstva kažejo, da mnoge, ki se odločijo za splav, kasneje to obžalujejo. Neka ženska pravi: »Splav sem imela pri 20-ih. Sedaj sem stara 34 let in se težko bojujem s tem, kar sem naredila. Želela sem si otroka, moj fant pa ne. Še vedno prestajam čustvene travme; bolečina je s tabo do konca tvojega življenja.«

Čustvene brazgotine

Nekaterim pa splav, namesto da bi jim bil najlažja rešitev, samo poveča težave. Najmanj kar je, je proti volji našega notranjega čuta za pravilno in napačno - vesti, ki jo je Bog vsadil v človeštvo. (Rimljanom 2:15) Nadalje splav od mladenke zahteva, da zatre svoja čustva do bitjeca, ki se razvija v njej. (Primerjaj 1. Janezov 3:17.) Kako izprijeno!

Marta pravi: »Ni minilo par tednov [od splava], ko sem se pričela čutiti krivo in sem se nekako sramovala tega, kar sem naredila.« Stvari so se še poslabšale, ko je prišel februar - mesec, v katerem naj bi otroka rodila. Eliasa razmišlja: »Pred petnajstimi leti sem splavila. Zatem sem trpela zaradi hude depresije in sem se morala večkrat zdraviti na kliniki. Hotela sem celo narediti samomor.«

Res je, da se vse mladenke ne odzovejo tako. Mnoge iskreno verjamejo, da zarodek ni človek. Toda kaj o tem pravi Stvarnik - »življenja vir«? (Psalm 36:9) Biblija jasno pove, da je za Boga Jehova nerojeni otrok, ki se razvija v maternici, veliko več kot pa le zarodno tkivo. Kralja Davida je navdihnil, da je napisal: »Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to.« (Psalm 139:16) Tako Stvarnik celo na zarodek gleda kot na izrazito osebo, živega človeka. Zaradi tega je izjavil, da bo človek moral odgovarjati za poškodovanje nerojenega otroka. (2. Mojzesova 21:22, 23) Da, kar se tiče Boga, je umor nerojenega otroka umor človeka. Zato dekle, ki želi ugajati Bogu, ne sme misliti, da je splav sprejemljiv izhod - kljub temu, da pritiskajo nanjo.b

Dobiti podporo

Judy, ki smo jo omenili na začetku, se je odločila, da ne bo splavila svojega otroka. Pripoveduje: »Moja starejša sestra je odkrila, za kaj gre, in mi je bila prav od začetka v podporo, še posebej čustveno. Rekla je celo, da me bo še naprej podpirala tudi potem, ko bom imela otroka. To je bilo vse, kar sem želela slišati; potem sem naredila, kar sem globoko v srcu čutila, da je prav. Šla sem dalje, in rodila otroka.« To je bilo pred devetimi leti. Ko Judy gleda svojega osemletnega sina, pravi: »Če bi splavila, bi bila to največja napaka v mojem življenju.«

Mlada ženska po imenu Natisa podobno pripoveduje: »Pred petimi leti sem sedela na kliniki za splave in čakala, da pridem na vrsto. Toda namesto da bi šla k zdravniku, ko sem bila na vrsti, sem dvakrat premislila in odšla s klinike. Sedaj imam čudovitega štiriletnega sina, na poti je drugi otrok in poročena sem z možem, ki je ljubeč oče.«

Dekle, ki se sreča z nezakonsko nosečnostjo, naj se ne bi prenagljeno odločilo. Naj so stvari videti še tako slabe, ni to konec sveta. Toda takšna dekleta zagotovo potrebujejo podporo in zrelo vodstvo. Dober začetek je, da odprejo srce staršem, še posebej, če so ti kristjani. (Pregovori 23:26) Res je, da bodo najprej nedvomno prizadeti in jezni. Vendar bodo sčasoma verjetno spodbujeni, da pomagajo prebroditi težave. Lahko na primer poskrbijo za skrb pred rojstvom. Pomagajo lahko tudi pri tem, da se izkoristi vse vladne programe, ki so na razpolago tem, ki morda ustrezajo. In kar je najpomembnejše, grešnico lahko spodbudijo, naj sprejme potrebno duhovno pomoč od občinskih starešin. (Jakob 5:14, 15)

Nekatere neporočene matere so se odločile, da dajo svojega otroka v posvojitev, ker so čutile, da ne bodo mogle otroku dati najboljše. Čeprav je posvojitev zagotovo boljša od tega, da končajo otrokovo življenje, pa ima Bog starša za odgovornega, da ,skrbi za domače‘. (1. Timoteju 5:8) Samohranilka mogoče ne bo mogla svojemu otroku dati gmotno najboljše, toda lahko bo dala nekaj veliko pomembnejšega - ljubezen. (Pregovori 15:17) Zato bi bilo v večini primerov za neporočeno mater boljše, da sama vzgaja otroka.

Kaj pa odgovornosti glede vzgajanja dojenčka - in velikanskih sprememb v načinu življenja, ki jih bo brez dvoma treba narediti? Vse to se mogoče zdi ogromno. Vendar Biblija daje praktičen nasvet, ki lahko pomaga ljudem spopadati se s temi izzivi. Skesane neporočene matere se lahko okoristijo tudi duhovne pomoči, ki čvrsto temelji na Božji Besedi. Da, z ljubečo podporo in primernim vodstvom se lahko obvlada večino položaja.c Splav preprosto ni rešitev!

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 16]

Fantje pogosto poskušajo prisiliti dekleta, naj splavijo