Kristjani spet pred najvišjim jeruzalemskim sodiščem

Od dopisnika Prebudite se! iz Izraela

JEZUSU je sodilo najvišje jeruzalemsko sodišče, sinedrij, šlo pa je za njegovo življenje. Kljub pritisku je neustrašno zastopal Božje kraljestvo. (Matevž 26:57-68) Po nekaj tednih, zatem ko so sodili Jezusu, so pred isto sodišče postavili tudi njegove najbližje sledilce. Ti pa so energično pričali za Božje kraljestvo in določenega Kralja (Dejanja apostolov 4:5-21).

Čez nekaj dni, ko so apostole spet pripeljali pred sinedrij, se je tok dogodkov nepričakovano obrnil. Gamaliel, eden najbolj spoštovanih članov sodišča, je, navzlic velikanskemu pritisku kolegov, spregovoril v prid Jezusovih učencev. Po njegovem presenetljivem posredovanju so učence izpustili. (Dejanja apostolov 5:27-42)

S temi sodnimi procesi so se spolnile Jezusove besede iz Matevževega evangelija 10:16-18: »Glejte, jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove [. . .] izročali vas bodo sodiščem [. . .]. Popeljejo vas pa tudi pred vladarje in kralje zaradi mene, njim in narodom v pričevanje.« Jezusove sledilce so, čeprav so jih večkrat napak razumeli, poznali po vsem Izraelu. Tisoče Judov je v prvem stoletju sprejelo Jezusovo oznanilo (Dejanja apostolov 4:4; 6:7). To se je zgodilo zaradi gorečega oznanjevanja Jezusovih judovskih učencev, pa tudi njegovih neustrašnih nastopov na sodišču.

V današnjem Izraelu le malo ljudi ve za Jehovove priče; v petmilijonskem narodu jih je nekaj manj kot petsto. Toda sojenje mlademu Pričevalcu leta 1993 je, razen da je znatno pozornost posvetilo njihovemu delovanju, tudi osvetlilo značilno zgodovinsko povezavo med predsodki in preganjanji, ki so jih izkusili tako Judje kakor Jehovove priče.

Kako je prišlo do spora

Ariel Feldman, sedemnajstletni Žid iz Haife, ki se je v Izrael priselil iz Rusije, je bil odličen dijak, radi so ga imeli učitelji in sošolci.

Med perzijsko zalivsko vojno so Ariel in njegova družina, ker so jim Jehovove priče priložnostno pričali na ulici, začeli preučevati Biblijo. Ariel se je lotil temeljite preiskave in primerjave židovske religije s tem, kako Biblijo pojasnjujejo Jehovove priče. Ariel se je biblijskega pouka resno lotil in hitro napredoval ter se v družini prvi krstil kot Jehovova priča.

Vse to pa mu pri šolskem delu ni delalo težav. Toda ko je bil v zadnjem letniku, se je njegova šola odločila, da bo uvedla eksperimentalni program pripravljanja študentov za vojaško službo. Po vojaškem nasvetu so v program vključili tudi borilne položaje in tehniko. Ariel je vedel, da bo, če kot Jehovova priča v tem sodeluje, oskrunil biblijsko šolano vest in prekršil nevtralnost, zato je ravnateljici primerno pojasnil svoje gledišče. (Izaija 2:2-4) Spoštljivo ji je povedal, da je medtem voljan sodelovati v vsaki drugi šolski dejavnosti, ne more pa početi nekaj, kar je v nasprotju z njegovo vero.

Pri drugih rečeh sta se z ravnateljico razumela, zaradi tega pa je odločila, da od nje zahteva več, kakor sme dovoliti. Postavila mu je ultimat: sodelovanje v predvojaški vzgoji ali pa izključitev iz šole. Ariel ni mogel ravnati proti svoji vesti. Zadnji dan januarja 1993 so ga, le nekaj mesecev pred koncem šolanja, uradno, ne da bi mu dali kakšno možnost, izključili iz šole.

Obramba iz nepričakovanega vira

Ariel se je obrnil na izraelsko Združenje za državljanske pravice. Prevzeli so njegov primer in mu brezplačno pravno pomagali. Današnja židovska država Izrael je demokratična. In čeprav v ustavi ne zagotavljajo posameznikovih pravic, izraelska deklaracija o neodvisnosti zagovarja svobodo veroizpovedi in ravnanja po vesti. V Izraelu do tedaj niso še nikogar zaradi verskega prepričanja izključili iz šole.

Za dogajanje so se začeli zanimati časopisi. Arielu so pravniki svetovali, naj se ne pogovarja s časnikarji; bilo je namreč bolje, da glede njega odloča sodišče kakor pa javno mnenje. Toda šolska ravnateljica je pohitela in v intervjuju opravičila svoje ravnanje. Za časnik Hadashot, 9. februarja 1993, je povedala, da po njenem, dijakovo versko prepričanje žali izraelsko državo in tiste, ki imajo Izrael radi. Poleg tega pa je izkoristila priložnost in govorila proti Jehovovim pričam kot organizaciji, kajti »delujejo prikrito, umazano in zahrbtno. Da, razprostirajo lovke kakor hobotnica in lovijo slabe.«

Veliko Izraelcev je lahko spoznalo, da ravnateljica na zadevo gleda pristransko. Intervju je še posebej motil Toma Segeva, izraelskega novinarja-zgodovinarja, ki je skrbno raziskoval holokavst. Pogovor ga je spomnil na nekatere ljudi, ki so v nacistični Nemčiji z lažnim obtoževanjem Židov svoje predsodke sproščali z enim najhujših in najobsežnejših kriminalnih dejanj v človeški zgodovini. Segev je menil, da izraelsko državo bolj ogroža ravnateljičina nestrpnost kakor pa stališče mladega dijaka, zato je napisal članek v obrambo pravic Jehovovih prič. (Glejte okvir na 29. strani.)

Po zgledu Segevovega članka so spregovorili tudi drugi. Neki Jeruzalemčan, ki je bil zato, ker je Žid, med drugo svetovno vojno v taborišču, je urednika v pismu spomnil na vzorno vedenje Jehovovih prič, ki so bili v istem taborišču zaradi zavračanja služenja v nemški vojski.

Reporterji so se, ker se mladi Pričevalec, dijak, ni hotel z njimi pogovarjati, obrnili k drugim članom občine. Ti so, čeprav niso posebej govorili o razmerah, ki so Ariela pripeljale na sodišče, radi spregovorili o prepričanju in delovanju Jehovovih prič v Izraelu. Zaradi tega so v tisku izšli številni ugodni članki, radio pa je objavil intervju z enim od krajevnih starešin. Mnogi so prav zaradi teh spontano objavljenih informacij prvič slišali za Jehovove priče.

Na jeruzalemskem sodišču

Ljudje iz haifske podružnice Združenja za državljanske pravice v Izraelu so se večkrat poskusili pogovoriti z ravnateljico, s šolskim svètom in z ministrstvom za šolstvo v Jeruzalemu. Vendar so jim vsi poskusi spodleteli. Nato pa so 11. marca 1993 na Vrhovno zvezno sodišče današnjega Izraela vložili peticijo v prid Ariela Feldmana.

Petnajstega marca 1993 je bila prva razprava. Ariela so v pravdi proti šolskemu svètu, ravnateljici in haifski mestni upravi zastopali pravniki Združenja za državljanske pravice. Na prvi razpravi so sodili trije sodniki Vrhovnega zveznega sodišča.

Državni tožilec je dejal, da tak primer, ko naj bi dijak »določal«, pri katerih predmetih bo sodeloval in pri katerih ne, lahko spodkoplje šolsko oblast. Šolski svèt, ravnateljica in haifska mestna uprava so od sodišča zahtevali, naj podpre njihovo zahtevo, da se dijak nikakor ne sme vrniti v šolo.

Pravniki, ki so zagovarjali državljanske pravice, pa so zadevo predstavili kot kršenje osnovne pravice do bogočastja in svobodnega odločanja po vesti, kar je storila šolska uprava. Sodniki pa so, ker so želeli ugotoviti, zakaj mladi dijak tako razmišlja, vpraševali po naukih Jehovovih prič. Veliko informacij so dobili tudi iz napisanih peticij v zvezi s podobnimi primeri po celem svetu, v katerih so se višja sodišča odločila v prid Jehovovih prič.

V povzetku so sodniki izjavili, da se obe strani bojujeta za načelo. Vendar pa so po premisleku, kdo je bolj oškodovan, če ostane tako kot je, ugotovili, da vsekakor dijak. Sodniki so se čudili ravnanju ravnateljice in šolskega svèta, zato naj bi le-ti v desetih dneh pisno pojasnili svoj ukrep. Medtem pa je sodišče izdalo nalog, naj Ariela Feldmana sprejmejo nazaj v šolo, da bo lahko končal šolsko leto in opravil maturo.

Nekaj dni pred sklepnim zasedanjem, ki naj bi bilo 11. maja 1993, je šolski svèt umaknil obtožbe proti Arielu Feldmanu. Zaradi tega so sklepno zasedanje odpovedali, o temeljnem vprašanju zadeve pa sodišče ni nikoli odločalo; tako glede tega ni pravnega precedensa. Jehovove priče pa kljub temu, da je vprašanje ostalo odprto za nadaljnjo razpravo, cenijo preudarnost sodnikov izraelskega Vrhovnega zveznega sodišča.

Pouk

Jehovovim pričam nasprotujejo in gledajo nanje s predsodki že vse od Jezusovih dni, in zaradi tega so jih v mnogih deželah vlačili po najvišjih sodiščih. Procesi pa so se obrnili v ‚pričevanje‘ narodom. (Matevž 10:18) Celo če je Jehovovih prič v kateri državi le peščica, lahko Jehova poskrbi, da se o njegovem imenu na široko razve. Bog je v prvem stoletju presenetljivo posredoval po spoštovanem sinedrijskem članu Gamalielu, tako lahko tudi danes povzroči, da njegove ljudi podpre kdo, od katerega se tega sploh ne pričakuje.

[Okvir na strani 29]

»Kaj šolska ravnateljica ve o Jehovovih pričah«

(Odlomki iz Segevovega članka v Haʼaretzu, z dne 12. februarja 1993.)

»V deželi najdete vse, tudi nekaj Izraelcev, ki so Jehovove priče. Ni jih veliko in le redki vedo za njih, kljub temu da se v Izraelu, kakor povsod drugod, s pisano in govorjeno besedo trudijo pridobiti sledilce. Tako so dosegli tudi dijaka Hugimove gimnazije. Prilagodil se je načelom gibanja, zato ni želel sodelovati pri šolski predvojaški vzgoji. Ravnateljica se ni strinjala. Menila je, če jo prav razumem, da dijak ogroža prihodnost cionizma. To mi je pojasnila ta teden: ‚Smo cionistična šola; otroke učimo lojalnosti do države in naroda.‘ [. . .]

Rina Shmueli iz haifskega Združenja za državljanske pravice je ravnateljico skušala prepričati, naj prizna dijaku pravico ravnanja po vesti in ga opraviči, ker ne sodeluje pri predvojaški vzgoji. To naj bi bil prav primeren pouk iz strpnosti in demokracije. Pa se ni hotela premisliti. Meni, da imamo opraviti z nevarno sekto, ki s prevaro pridobiva člane. [. . .]

To me je spomnilo na nekaj drugega, neugodnega. Zato sem jo po telefonu vprašal, ali Jehovove priče zares pozna. Odgovorila je, da ne prav dobro, je pa slišala, da so dejavni tudi drugod; sama jih je srečala v Kanadi in Nemčiji. Vprašal sem jo, ali ve, kaj se jim je dogajalo v Nemčiji. ‚Ne vem, pa tudi nočem vedeti,‘ je odgovorila.

Verjetno imajo v Hugimovi gimnaziji knjižnico in v njej je najbrž The Encyclopedia of the Holocaust (Enciklopedija holokavsta), ki jo je založil Israel Gutman. Če je nimajo, bi jo morali kupiti. Pod naslovom ‚Goreči preučevalci Biblije‘ bo ravnateljica prebrala, da so Jehovove priče pošiljali v koncentracijska taborišča nacisti.«