Mojega očeta je »atomska bomba spravila iz zapora«

Šestega avgusta 1945 zjutraj, petnajst minut čez osem, je nad Hirošimo eksplodirala atomska bomba. Uničila je mesto in pobila na desettisoče prebivalcev. Moj oče, ki ni hotel častiti cesarja in podpreti japonskega militarizma, je bil tedaj jetnik v hirošimskem zaporu.

OČE JE često pripovedoval, kaj se je zgodilo tistega pomembnega jutra. »Strop celice je obsijala svetloba. Nato pa sem zaslišal strašansko grmenje, kot bi se vse gore naenkrat zrušile. Celico je napolnila gosta tema. Da bi se obvaroval nekakšnega temnega plina, sem skril glavo pod žimnico.

Po sedmih, osmih minutah sem pokukal izpod žimnice in videl, da ‚plina‘ ni več. Bilo je spet svetlo. S polic so popadali predmeti, te pa je na debelo prekrival prah; bila je prava zmešnjava. Okoli zapora je bil visok zid, zato od zunaj vanj ni vdrl ogenj.

Pogledal sem skozi zadnje okno in osupnil! Zaporniške delavnice in lesene zgradbe so bile zravnane z zemljo. Pogledal sem še skozi majhno prednje okno in videl, da so celice v stavbi nasproti razrušene. Preživeli zaporniki so klicali na pomoč. Vladala sta strah in panika; to je bilo prizorišče strašne zmede in groze.«

Kot dečka me je vznemirjalo poslušanje očetove pripovedi, kako ga je, kot je imel navado reči, »atomska bomba spravila iz zapora«. O dogodku je pripovedoval brez krivde, kajti bil je po krivici zaprt. Prej, preden vam bom pripovedoval o obtožbah proti očetu in o tem, kako so z njim ravnali v letih, ko je bil zaprt, vam naj povem, kako sta se starša seznanila s Todaišo, tako so namreč tedaj na Japonskem imenovali Watch Tower Bible and Tract Society.

Iskanje smisla

Oče je bil zagrizen ljubitelj knjig in je že zgodaj v življenju gledal, kako bi se česa naučil. Ko je hodil v peti razred osnovne šole, je pobegnil z doma v Išinomoriju, na severovzhodu Japonske. Imel je denarja samo za vožnjo v eno smer, in sedel je na vlak za Tokio. Odločil se je, da bo tam hišnik gospoda Šigenobuja Okuma, ki je bil dvakrat japonski ministrski predsednik. Toda, ko se je siromašno oblečen podeželski fant oglasil v hiši gospoda Okuma, so ga zavrnili. Kasneje je oče stanoval in delal v neki mlekarni.

Oče je že kot najstnik obiskoval predavanja politikov in učenih ljudi. Tako je na nekem predavanju slišal, da je Biblija zelo pomembna knjiga. Zato si je priskrbel Biblijo, takšno z referencami in biblijskim atlasom. Kar je prebral, ga je zelo prevzelo in spodbudilo k delom, ki naj bi koristila vsem ljudem.

Aprila 1931, ko je bil star 24 let, se je oče vrnil domov in se poročil s sedemnajstletno Hagino. Kmalu po poroki pa mu je neki sorodnik poslal nekaj literature od izdajatelja Todaiša. Prebrano ga je prevzelo, zato je pisal na Todaišo v Tokio. Junija 1931 ga je v Išinomoriju obiskala polnočasna služabnica Macue Išii iz Sendaija.a Očetu je dala komplet knjig, med drugimi tudi The Harp of God, Creation in Government (Harfa Božja, Stvarjenje in Vladavina).

Najden življenjski smisel

Skoraj pri priči je oče spoznal, da so različni cerkveni nauki, kot denimo o neumrjoči človeški duši, večnem trpljenju brezbožnih v peklu in da je Stvarnik troedini bog, lažni (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4; Janez 14:28). Uvidel je tudi, da bo tega sveta konec (1. Janezov 2:17). Ker ga je zanimalo, kaj mora narediti, je poiskal Todaišinega pooblaščenega predstavnika; ta ga je obiskal avgusta 1931, njuni pogovori pa so se iztekli tako, da se je oče krstil in se odločil za polnočasno službo Jehovu.

Med dolgimi pogovori se je tudi mama prepričala, da je to, kar se je naučila iz Biblije, resnica. Svoje življenje je posvetila Jehovu in se oktobra 1931 krstila. Ko je oče svojo lastnino prodal na dražbi, so sorodniki menili, da se mu je zmešalo.

Polnočasna služabnika

Oče je denar od prodaje na dražbi dal svoji materi, in novembra 1931 sta se z ženo podala v Tokio. Čeprav ju ni nihče poučil, kako naj drugim govorita o kraljestveni dobri vesti, sta takoj naslednji dan po prihodu začela pričevati (Matevž 24:14).

Življenje ni bilo lahko. Posebej ne za mater, ki je štela šele 17 let. Ni bilo Soprič, ne shodov in ne občine; samo vsakodnevno razširjanje biblijske literature po hišah, od devetih dopoldan do štirih popoldan.

Leta 1933 so ju iz Tokia poslali oznanjevat v Kobe. Tam sem se, 9. februarja 1934, tudi rodil. Mama je goreče delovala vse do mesec dni pred porodom. Zatem pa smo se selili: v Yamaguči, Ube, Kure in nazadnje v Hirošimo; v vsakem kraju sta oznanjala kakšno leto.

Starša so aretirali

Ko se je japonski militarizem ojačal, so prepovedali publikacije Watch Tower Society, posebna tajna policijska služba pa je Priče strogo nadzorovala. Enaindvajsetega junija 1939 so po vsej Japonski prijeli vse polnočasne služabnike Jehovovih prič. Med aretiranimi sta se znašla tudi oče in mati. Mene sta zaupala stari materi, ki je živela v Išinomoriju. Po osmih mesecih ječe so mamo izpustili, seveda pa so jo še naprej nadzorovali; vseeno sem se ji 1942. končno lahko pridružil v Sendaiju.

Očeta in druge Priče je tajna policija zasliševala na policijski postaji v Hirošimi. Ker Priče niso hoteli počastiti cesarja oziroma podpreti japonskega militarizma, so jih hudo pretepli. Preiskovalec ni mogel očeta pripraviti, da ne bi več častil Jehova.

Očeta so dali na sodišče šele po več kakor dveh letih pripora. Na enem zasedanju je sodnik očeta vprašal: »Miura, kaj mislite o Njegovem veličánstvu, cesarju?«

»Njegovo veličánstvo, cesar, je potomec Adama in je prav tako umrljiv, nepopoln človek,« je odgovoril oče. Ta izjava je sodnega zapisnikarja tako presenetila, da jo je pozabil zapisati. Veste, večina Japoncev je tedaj še verjela, da je cesar božanstvo. Očeta so obsodili na pet let zapora, sodnik pa mu je rekel, da bo, če se ne bo odpovedal svoji veri, v ječi do konca življenja.

Kmalu po tem, decembra 1941, je Japonska pri Pearl Harborju na Havajih napadla Združene države Amerike. V ječi so zmanjšali obroke hrane, pozimi pa je očeta večkrat zeblo in marsikatero noč ni spal, ker je bil preslabo oblečen. V zaporniški knjižnici je uspel dobiti Biblijo, večkrat jo je prebral in je tako kljub temu, da ni imel nobene duhovne družbe, ostal duhovno močan.

Ko je padla bomba

Zgodaj zjutraj šestega avgusta 1945 sta si oče in neki zapornik želela zamenjati knjige. To je bilo prepovedano, toda zapornik je knjigo že spravil čez vežo v očetovo celico, ta pa je svojo knjigo porinil v celico drugega zapornika. Zato je oče, ko je padla bomba, bral in ni počel, kar je običajno počel po utečenem jutranjem urniku. Ob tistem času zjutraj je ponavadi bil na stranišču v svoji celici. Po eksploziji je oče videl, da so razbitine razbile stranišče.

Zatem so očeta premestili v zapor v bližnjem mestu Ivakuni. Kmalu po tem se je Japonska vdala Zavezniškim silam in očeta so v povojni zmedi izpustili iz zapora. Domov, v Išinomori, se je vrnil 1945., decembra. Ni bil več zdrav. Šele 38 let je imel, pa je bil videti kot starec. Sprva nisem mogel verjeti, da je res moj oče.

Še vedno je trdno veroval

Na Japonskem je vladala zmeda in nismo vedeli, kod se je razkropila peščica drugih zvestih Prič. Tudi nismo imeli nikakršne literature Jehovovih prič. Oče me je neposredno iz Biblije poučeval o resnici o Jehovovem kraljestvu, novem svetu in o bližajoči se harmagedonski bitki (Psalm 37:9-11, 29; Izaija 9:6, 7; 11:6-9; 65:17, 21-24; Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10).

Pozneje ko sem se v gimnaziji učil teorijo o evoluciji in sem začel dvomiti o obstoju Boga, me je oče skušal prepričati, da Bog je. Ko tega še vseeno nisem povsem verjel, je oče dejal: »Večina ljudi na svetu je podpirala vojno in tako so krivi za prelito kri. Jaz sam sem se držal biblijske resnice in nisem nikoli podprl militarizma, ne čaščenja cesarja in ne vojne. Zato natančno premisli, katera pot je za življenje prava, da boš hodil po njej.«

Ker sem vedel, kaj moj oče uči in po čem živi, ter to primerjal s tistim, kar sem se naučil v šoli, sem lahko videl, da teorija o evoluciji ni zdrava pot premišljanja. Noben evolucionist ni tvegal življenja za svoje verovanje, medtem ko je moj oče bil pripravljen umreti za svojo vero.

Nekega dne marca 1951, več kot pet let po koncu vojne, je oče bral časopis Asahi. Nenadoma je kriknil: »Hej, prišli so, prišli!« Pokazal mi je časopis. V njem je bil članek o petih misijonarjih Jehovovih prič, ki so pravkar prispeli v Osako. Oče je poskakoval od veselja. Poklical je na časopis in izvedel, da so Jehovove priče v Tokiu odprli podružnico. Dobil je naslov in obiskal podružnico, tako je obnovil zvezo z Jehovovo organizacijo.

Zvest do konca

Tisočdevetstodvainpetdesetega smo se preselili v Sendai. Misijonarja Watch Tower Society, Donald in Mabel Haslett, sta se tudi tistega leta preselila tja in najela hišo, da bi v njej preučevali Stražni stolp. Na prvi shod smo prišli le štirje, Haslettova, oče in jaz. Šiniči in Masako Tohara, Adeline Nako in Lillian Samson so se kot misijonarji kasneje pridružili Haslettovima v Sendaiju.

Naša družina je vsled druženja s temi misijonarji napredovala v spoznanju Božje Besede in organizacije. Materino vero so omajale stvari, ki so se zgodile med vojno, vendar se nam je kmalu pridružila in z nami oznanjevala na terenu. Svoje življenje sem posvetil v službo Bogu Jehovu in se 18. aprila 1953 krstil.

Po vojni je oče delal kot zastopnik zavarovalne družbe. Kljub posledicam zapora, imel je tudi težave z ledvico in visok krvni pritisk, je zelo želel biti polnočasni služabnik, pionir. To je postal nekako v tistem času, ko sem se jaz krstil. Zaradi slabega zdravja ni bil dolgo pionir, zato pa je njegova gorečnost za službo spodbudila mene, da sem prekinil študij na univerzi in si za poklic izbral polnočasno službo.

Za sodelavca so mi določili Isamuja Sugiura, odličnega mladega moža iz Nagoje. Prvega maja 1955 sva začela služiti kot posebna pionirja v Beppuju na otoku Kjušu. Tedaj je na celem otoku Prič bilo le za peščico. Sedaj, po 39-ih letih, imamo na otoku 15 duhovno cvetočih okrajev z več kot 18.000 Pričami! V vsej Japonski pa je sedaj skoraj 200.000 Prič.

Spomladi leta 1956 so naju z Isamujem povabili v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, v Združene države Amerike. Bila sva presrečna. Ko pa sem med pripravami na pot šel na zdravniški pregled, so zdravniki ugotovili, da imam tuberkulozo. Strašno razočaran sem se vrnil domov, v Sendai.

Tedaj je tudi očetovo zdravje bilo že zelo slabo, ostajal je v postelji. Naša najeta hiša je imela le eno sobo, ki je merila le dobrih 9 kvadratnih metrov, tla pa so bila iz rogoznice. Z očetom sva morala ležati v istem prostoru. Oče ni mogel delati, zato je mati kar težko skrbela za naše finančne potrebe.

Januarja 1957 je na Japonsko pripotoval Frederick W. Franz, tedanji podpredsednik Watch Tower Societyja, in v Kiotu so organizirali poseben zbor. Oče je mamo spodbujal, naj ga obišče. Čeprav je najprej oklevala, ker naju ni želela pustiti doma bolna, je le ubogala očeta in odšla na shod.

Kmalu po tem se je očetovo stanje začelo vidno slabšati. Ležala sva v isti sobi in ker me je začelo skrbeti sem ga vprašal, kako se bomo preživljali. Odgovoril je: »Služimo Bogu Jehovu, tudi če tvegamo življenje, in on je vsemogočni Bog. Zakaj bi te skrbelo? Jehova bo vsekakor priskrbel, kar potrebujemo.« Nato pa mi je kar najbolj blago svetoval: »Utrjuj se, da boš trdnejši v veri.«

Štiriindvajsetega marca 1957 je mirno umrl. Po pogrebu sem šel v zavarovalniško družbo, kjer je delal, da bi uredil zadeve. Ko sem odhajal, mi je vodja podružnice dal papirnato vrečko in rekel: »To je od vašega očeta.«

Ko sem prišel domov, sem v vrečki našel precejšen znesek denarja. Povprašal sem vodjo in povedal je, da je denar od premij; mesečno so ga namreč odtrgovali od zavarovanj, ki jih je oče sklenil, on pa o tem ni ničesar vedel. Tako so se očetove besede »Jehova bo vsekakor priskrbel, kar potrebujemo« uresničile. To je zelo utrdilo mojo vero v Jehovovo skrb in zaščito.

Desetletja nepretrgane službe

Ta denar je bil gmotna pomoč, da sem lahko doma lepo okreval. Po letu dni, 1958., pa sva bila z materjo imenovana za posebna pionirja. Zatem sem služil kot potujoči nadzornik na Japonskem, leta 1961 pa sem imel prednost oditi na desetmesečno šolanje v Gileadsko šolo v svetovno središče Jehovovih prič v Brooklynu, v New Yorku.

Ko sem se vrnil na Japonsko, sem zopet služil v občinah kot potujoči nadzornik. Leta 1963 pa sem se poročil z Jasuko Haba, ki je delala v podružnici Jehovovih prič v Tokiu. Pridružila se mi je v potujoči službi; tako sva delala do leta 1965, ko so naju povabili, naj prideva delat v tokijsko podružnico. Od tedaj sva delala skupaj, najprej v podružničnih prostorih v Tokiu, zatem v Numazu, sedaj pa v Ebini.

Mati je bila posebni pionir do 1965. leta. Od tedaj je vseskozi dejavna in je veliko ljudem pomagala, da so sprejeli biblijsko resnico. Sedaj ima 79 let in je razmeroma zdrava. Vesela sva, da stanuje blizu naju in lahko obiskujemo isto občino blizu podružničnih prostorov v Ebini.

Zares smo hvaležni Bogu Jehovu, da je oče preživel eksplozijo atomske bombe nad Hirošimo. Ostal je do konca veren, jaz pa si želim, da bi ga lahko pričakal in pozdravil v novem svetu ter mu povedal, kako smo prestali Harmagedon, bitko, ki jo je tako zelo želel videti (Razodetje 16:14, 16; 21:3, 4). (Pripovedoval je Cutomu Miura.)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 19]

Kacuo in Hagino Miura s sinom Cutomum

[Slika na strani 23]

Cutomu Miura pri delu v japonski podružnici

[Navedba vira slike na strani 21]

Hiroshima Peace and Culture Foundation; iz gradiva, ki ga je vrnil United States Armed Forces Institute of Pathology