Prizadevanja za rešitev otrok

»Zbrali smo se na Svetovnem sestanku voditeljev o otrocih, da bi skupno prevzeli obveznost in nujno pozvali svet — da vsakemu otroku zagotovi boljšo prihodnost« (konferenca Združenih narodov, 1990).

PREDSEDNIKI in ministrski predsedniki iz več kot sedemdesetih držav so se 29. in 30. septembra 1990 zbrali v New York Cityju, da bi razpravljali o težkem položaju otrok po svetu.

Konferenca je usmerila mednarodno pozornost na obžalovanja vredno trpljenje otrok, svetovno tragedijo, ki je bila varovana skrivnost. Delegat Združenih držav Peter Teeley je opozoril: »Če bi vsak dan umiralo 40.000 pegastih sov, bi to bil zločin. Na to, da vsak dan umre 40.000 otrok, pa je komaj kaj odziva.«

Vsi zbrani voditelji vlad so se strinjali, da morajo nekaj storiti — in to nujno. Sprejeli so »slovesno obvezo, da bodo dali največjo prednost pravicam otrok, njihovemu preživetju in zaščiti ter razvoju.« Kakšni so bili njihovi konkretni predlogi?

Več kot petdeset milijonov mladih živi v kritičnih razmerah

Glavni namen je bil rešiti več kot petdeset milijonov otrok, ki bi v 1990-ih verjetno umrli. Mnogo teh mladih življenj bi lahko rešili, če bi izvajali naslednje zdravstvene ukrepe:

• Letno bi rešili milijon otrok, če bi vse matere v državah v razvoju spodbudili k dojenju otrok vsaj od štiri do šest mesecev.

• Obsežna uporaba oralnega rehidracijskega zdravljenja lahko prepolovi število smrti zaradi diareje, ki vsako leto ubije štiri milijone otrok.a

• Množično cepljenje in uporaba poceni antibiotikov lahko prepreči milijone drugih smrti zaradi bolezni kot so ošpice, tetanus in pljučnica.

Ali je ta vrsta zdravstvenega programa izvedljiva? Stroški bi do konca desetletja vsako leto verjetno dosegli 2,5 milijarde dolarjev. V svetovnem merilu bi bili ti izdatki minimalni. Ameriška tobačna podjetja vsako leto takšno vsoto porabijo samo za oglaševanje cigaret. Narodi sveta nepremišljeno porabijo isto vsoto za vojaške izdatke vsak dan. Ali se ne bi dalo teh sredstev bolje uporabiti za zdravje ogroženih otrok? Deklaracija Združenih narodov o pravicah otroka odločno pravi, da je »človeštvo otroku dolžno dati najboljše, kar lahko da«.

Seveda, omogočiti »vsakemu otroku boljšo prihodnost« pomeni precej več, kakor pa jih samo rešiti pred prezgodnjo smrtjo. Sandra Huffman, predsednica Centra za preprečevanje podhranjenosti otrok, v reviji Time pojasnjuje, da »oralno rehidracijsko zdravljenje ne preprečuje diareje, temveč otroke samo rešuje pred smrtjo, do katere pride zaradi nje. [. . .] Sedaj se moramo,« dodaja, »osredotočiti na to, kako bi lahko preprečili bolezen, ne samo smrt.«

Da bi izboljšali — poleg tega, da se jih rešuje — življenja milijonov otrok, je bilo izdelanih kar nekaj ambicioznih programov. (Glejte okvir na strani 6.) Nobenega ne bo lahko izpeljati.

Čista voda, dosegljiva peš

Felicia Onu je vsak dan pet ur prinašala vodo za svojo družino. Voda, ki jo je prinesla domov, je bila često okužena. (Takšna voda prinaša s seboj vsakoletno nadlogo, okužbo z medinsko ali podkožno glisto in pripomore k izbruhu diareje.) Toda leta 1984 je bil v njeni vasi Ugwulangwu v vzhodni Nigeriji izkopan vodnjak in nameščena ročna črpalka.

Sedaj hodi po čisto vodo samo nekaj sto metrov. Njeni otroci so bolj zdravi in njeno življenje je postalo precej lažje. Več kot milijardi ljudem, kakor je Felicia, je bilo v 1980-ih omogočeno priti do čiste vode. Vendar na milijone žensk in otrok še vedno porabi vsak dan veliko ur, ko težko prenašajo vedra, ki vsebujejo manj vode, kakor pa jo mimogrede izplaknejo v običajni zahodnjaški toaleti.

Vzponi in padci v izobraževanju

Maximino je bister enajstletni deček, ki živi na oddaljenem področju v Kolumbiji. Čeprav dnevno porabi kar nekaj ur, ko pomaga očetu pri skrbi za njihov pridelek, pa mu gre dobro tudi v šoli. Hodi v Escuelo Nuevo ali Novo šolo, ki ima prilagodljiv program, načrtovan zato, da bi pomagal otrokom nadoknaditi snov, ki jo izpustijo, ko so nekaj dni odsotni od pouka — kar pa je čisto običajen pripetljaj, še posebej v obdobju žetve. V Maximinovi šoli je zelo malo učiteljev. Učbenikov ni dovolj. Otroci so spodbujeni, da si medsebojno pomagajo, če kaj ne razumejo, in večino dela pri upravljanju šole opravijo sami. Ta na novo vpeljani sistem, ki je bil še posebej prirejen, da bi zadovoljil potrebe revnih kmetijskih skupnosti, sedaj preizkušajo v mnogih drugih državah.

Tisoče kilometrov iz Kolumbije, v velikem azijskem mestu, živi drug bister otrok, enajstletna Melinda. Pred kratkim je zapustila šolo, da bi se dvanajst ur na dan, na enem izmed mestnih smetišč, posvetila nabiranju kosov kovine in plastike. »Želim pomagati očetu, da bomo lahko vsak dan kaj jedli,« pravi Melinda. »Če mu ne bi pomagala, morda sploh ne bi imeli nič za jesti.« Domov prinese samo okrog 46 tolarjev, četudi je bil dan uspešen.

Otroci kot zdravstveni delavci

Na obrobju indijskega mesta Bombay je barakarsko naselje Malvani, kjer so bolezni že dolgo udomačene. Končno se stvari izboljšujejo, za kar pa se je treba zahvaliti odločnim zdravstvenim delavcem, kot sta Neetu in Aziz. Obiskujeta družine in preverjata, ali so majhni otroci bili cepljeni ter ali trpijo za diarejo, garjami ali anemijo. Neetu in Aziz sta stari komaj enajst let. Prostovoljno sta se prijavili za delo pri programu, pri katerem so starejši otroci določeni, da pregledujejo zdravje otrok pod petimi leti. Zaradi Neetujinega in Azizinega prizadevanja — in prizadevanja na ducate drugih otrok, podobnih njima — so bili skoraj vsi malvanijski otroci cepljeni, tudi večina staršev sedaj ve, kako izpeljati oralno rehidracijsko zdravljenje, izboljšala pa se je tudi splošna higiena.

Po vsem svetu so bili storjeni velikanski koraki, da bi majhne otroke cepili proti najpogostejšim boleznim. (Glejte tabelo na strani 8.) V Bangladešu je bilo cepljenih več kot 70 odstotkov otrok, na Kitajskem pa precej več kot 95 odstotkov. Če bi lahko vsaka država v razvoju dosegla 90 odstotno raven, so zdravstveni strokovnjaki prepričani, da bi se to odražalo na kolektivnem zavarovanju pred boleznimi. Ko je velika večina cepljena, se bolezni veliko teže prenašajo.

Revščina, vojna in aids

Vendar žalostna je resničnost, da so drugi problemi, kljub napredku v zdravstvenem varstvu in izobraževanju, ostali trdno zasidrani, kakor še nikoli. Trije od najbolj neukrotljivih problemov so: revščina, vojna in aids.

V zadnjih letih so revni ljudje na svetu postali še bolj revni. Čisti dohodek na afriških in latinskoameriških osiromašenih področjih se je v zadnjem desetletju zmanjšal za 10 odstotkov ali celo več. Starši v teh državah — kjer se 75 odstotkov družinskega dohodka porabi za hrano — si preprosto ne morejo privoščiti, da bi svojim otrokom nudili urejeno prehrano.

,Dajte otrokom zelenjavo in banane,‘ so rekli Grace v krajevni zdravstveni kliniki. Toda Grace, mati desetih otrok, ki živi v vzhodni Afriki, nima denarja za hrano pa tudi vode ne, da bi na desetih arih družinskega zemljišča pridelala predlagane rastline. Ne preostane jim drugega, kot da živijo od koruze in fižola, in da so včasih lačni. Če se bodo sedanji tokovi nadaljevali, se obeti za Gracino družino, ali pa za milijone drugih takšnih družin, verjetno ne bodo izboljšali.

Gracinim otrokom, revni kot so, se godi boljše kakor pa osemletnemu Kim Sengu iz jugovzhodne Azije, čigar oče je bil ubit v bratomorilski državljanski vojni in čigar mama je zatem umrla od lakote. Kim Seng, ki je skoraj umrl zaradi podhranjenosti, je sčasoma našel zatočišče v begunskem taborišču. Mnogi od pet milijonov otrok, ki životarijo v begunskih taboriščih po svetu, so trpeli podobne stiske.

Ob prelomu stoletja je bilo med vojnimi žrtvami samo 5 odstotkov civilistov. Sedaj je ta številka narasla na 80 odstotkov. Večina teh vojnih žrtev pa so žene in otroci. Tisti, ki nekako ubežijo telesnim poškodbam, še vedno čustveno trpijo. »Ne morem pozabiti, kako so ubili mojo mamo,« pravi neko dekletce, begunka iz države v južni osrednji Afriki. »Zgrabili so mamo in z njo počeli grde reči. Nato so jo zvezali in zabodli. [. . .] Včasih o tem sanjam.«

Medtem ko se nasilni spopadi še kar pojavljajo v eni državi za drugo, se zdi neogibno, da bodo nedolžni otroci še kar naprej trpeli zaradi uničujočih učinkov vojne. Otrokom, ki niso neposredno vpleteni v spopade škoduje tudi mednarodna napetost. Vojska grabi velike vsote denarja, ki bi ga lahko porabili za boljšo zdravstveno oskrbo, sanitarije in izobraževanje. Svetovni vojaški izdatki v industrijskih državah, so presegli vseskupni letni dohodek najrevnejšega dela človeštva. Celo 46 najrevnejših držav na svetu porabi za svojo vojaško mašinerijo toliko, kolikor porabijo za zdravstvo in izobraževanje skupaj.

Ne glede na revščino in vojno se po svetu med otroki širi še en ubijalec. V 1980-ih letih, ko je prišlo do vidnega napredka v boju proti ošpicam, tetanusu in diareji, se je pojavila nova zdravstvena mora: aids. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da bo do leta 2000 okuženih deset milijonov otrok. Večina teh ne bo nikoli dočakala svojega drugega rojstnega dneva in komaj kateri bo živel dlje od petih let. »Aids grozi, da bo izničil ves napredek pri ohranjanju otrok pri življenju, do katerega smo prišli v zadnjih desetih letih, če ne bomo kmalu kaj storili,« toži dr. Reginald Boulos, haitski otroški zdravnik.

Iz tega kratkega pregleda je razvidno, da kljub nekaterim hvalevrednim dosežkom, cilj ,omogočiti vsakemu otroku boljšo prihodnost‘, ostaja velika naloga. Ali je kakšno upanje, da se bodo sanje nekega dne uresničile?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 6]

Cilji za 1990-ta — izziv pri reševanju otrok

Narodi, ki so se udeležili Svetovnega sestanka voditeljev o otrocih, so sprejeli kar nekaj obvez. To, kar upajo, da bodo do leta 2000 dosegli, je:

Cepljenje. Sedanji programi cepljenja vsako leto rešijo tri milijone otrok. Toda dva milijona drugih še vedno umira. S cepljenjem vsaj 90 odstotkov vseh otrok proti najbolj običajnim boleznim, bi se lahko večini teh smrti ognili.

Izobraževanje. V 1980-ih se je vpis v šole v mnogih najrevnejših državah sveta pravzaprav zmanjšal. Cilj je spremeniti smer in zagotoviti, da ima vsak otrok do konca desetletja priložnost obiskati šolo.

Podhranjenost. Uradniki Sklada Združenih narodov za otroke verjamejo, da je »s pravo politiko, [. . .] svet sedaj sposoben nahraniti vse otroke na svetu in premagati najhujše oblike podhranjenosti.« Predlagali so, da bi v tem desetletju prepolovili število podhranjenih otrok. Tak dosežek bi rešil 100 milijonov otrok trpljenja zaradi lakote.

Čista voda in sanitarije. Leta 1987 je Brundtlandovo poročilo pojasnilo: »V državah v razvoju je število vodovodnih pip v bližini boljši podatek o zdravju neke skupnosti, kakor pa število bolnišničnih postelj.« Danes več kot milijarda ljudi nima dostopa do čiste vode in dvakrat toliko jih je brez sanitarnega načrtnega uničevanja odpadkov. Cilj je, poskrbeti za popoln dostop do zdrave pitne vode in sanitarnih sredstev za načrtno uničevanje človeških odpadkov.

Zaščita. V zadnjem desetletju je bilo v vojnah več kot pet milijonov žrtev med otroki. Pet milijonov drugih je ostalo brez doma. Ti begunci, kakor tudi milijoni otrok z ulice in otroci delavci, nujno potrebujejo zaščito. Konvencija o pravicah otroka, ki jo je do sedaj podpisalo že več kot sto držav, si prizadeva vse otroke na svetu zaščititi pred nasiljem in izkoriščanjem.

[Tabela na strani 7]

(For fully formatted text, see publication)

GLAVNI VZROKI SMRTI OTROK

(Otroci pod petimi leti)

NA MILIJONE SMRTNIH PRIMEROV VSAKO LETO (ugotovitve iz 1990):

Oslovski kašelj 0,51 MILIJONA

Tetanus novorojenčkov 0,79 MILIJONA

Malarija 1,0 MILIJONA

Ošpice 1,52 MILIJONA

Druge okužbe dihal 2,2 MILIJONA

Diareja 4,0 MILIJONA

Drugi vzroki 4,2 MILIJONA

Vir: WHO in UNICEF

[Tabela na strani 8]

(For fully formatted text, see publication)

NAPREDEK PRI CEPLJENJU OTROK V DRŽAVAH V RAZVOJU 1980 -1988

Odstotek otrok starih manj kot 12 mesecev, ki so bili cepljeni

LETA

1980 1988

DITEPER* 23% 66%

OTROŠKA PARALIZA 20% 66%

TUBERKULOZA 29% 72%

OŠPICE 15% 59%

* Diteper cepljenje (trojna vakcina): Cepivo proti DAVICI (DIFTERIJA), TETANUSU in OSLOVSKEM KAŠLJU (PERTUSIS).

VIR: WHO in UNICEF (podatki iz leta 1980 ne vključujejo Kitajske)

[Navedba vira slike na strani 4]

Photo: Godo-Foto