Znanstveniki zavajajo javnost

Od dopisnika Prebudite se! iz Španije

TOMAS SERRANO, starejši španski kmet, utrjenega obraza, je dolga leta verjel, da njegovo majhno andaluzijsko posestvo skriva nekaj edinstvenega. S plugom je pogosto izkopal nenavadne kosti in zobe, ki gotovo niso bile od tamkajšnje živine. Toda, ko je v vasi spregovoril o svojih najdbah, se nihče ni kaj dosti zanimal, vsaj do leta 1980 ne.

Tega leta pa je v te kraje prispela ekipa paleontologov, da bi raziskala pokrajino. Kmalu so odkrili pravi zaklad okamnin: kosti medvedov, slonov, povodnih konjev in drugih živali, ki jih je na to majhno področje odlagala voda. Očitno je bilo tukaj prej močvirje. Leta 1983 pa so o tem bogatem najdišču nenadoma začeli pisati v mednarodnih časopisih.

Odkrili so namreč samo en delček lobanje. Napovedali so ga kot »najstarejši človeški ostanek, ki je bil odkrit v Evropi ali Aziji«. Izračunali so, da je star nekje med 900.000 in 1,600.000 leti. Nekateri znanstveniki so pričakovali, da bo objavljena »revolucija v preučevanju človeške vrste«.

Okamnino, ki je tako navdušila, so imenovali »Orceški človek«, po vasici Orce v avtonomni skupnosti Granada v Španiji, kjer so jo tudi odkrili.

»Orceški človek« v javnih občilih

Okamnina je bila javno predstavljena 11. junija 1983 v Španiji. Pomembni španski, francoski in britanski znanstveniki so jamčili za njeno pristnost. Kmalu pa je sledila tudi politična podpora. Španski mesečnik je navdušeno poročal: »Španija, še posebej pa Granada, sedaj prednjači pri odkrivanju starodavnega človeka na evroazijski veliki celini.«

Kakšen pa je v resnici bil »Orceški človek«? Znanstveniki ga opisujejo kot sodobnega afriškega izseljenca. O sami okamnini pa pravijo, da pripada okrog 17 let staremu ter meter in pol velikemu mladeniču. Verjetno je bil lovec in nabiralec, ki morda še ni znal uporabljati ognja. Mogoče je govoril nerazvit jezik ter se že ukvarjal z začetno religijo. Jedel je sadje, žitarice, jagode in mrčes, priložnostno pa si je postregel tudi z ostanki živalskega mesa, ki so ga pustile hijene.

Dvomi v identičnost

12. maja 1984, samo dva tedna pred mednarodnim znanstvenim seminarjem o tem odkritju, so se pojavili resni pomisleki o izvoru same okamnine. Po skrbni odstranitvi apnenčaste usedline iz notranjosti lobanje, so paleontologi odkrili vznemirljiv »greben«. Človeške lobanje takšnega grebena nimajo. Seminar so odložili.

V madridskem dnevniku El País se je pojavil naslov: »Resna znamenja, da lobanja ,Orceškega človeka‘ pripada oslu.« Končno sta leta 1987 Jordi Agusti in Salvador Moya, znanstvenika, ki sta sodelovala pri prvotnem odkritju, o tem napisala znanstveni referat. Rentgenska analiza je potrdila, da okamnina pripada neki konjski vrsti.

Zakaj jo zavajajo

Do tega preloma je prišlo iz različnih vzrokov, noben pa nima kaj dosti opraviti z znanstveno metodo. Presenetljivo odkritje človeških prednikov le redko za dalj časa ostane samo domena znanstvenikov. Politiki se hitro vmešajo v reči, ki se jim zdijo koristne in tako je znanstveno natančnost zasenčil nacionalistični izbruh.

Pokrajinski minister za kulturo je izjavil, da so ponosni, ker je bila Andaluzija »kraj tako pomembnega dogodka«. Ko so v nekaterih krogih o najdbi podvomili, je pokrajinska vlada vztrajno trdila, da so »ostanki pristni«.

Tako neznatna okamnina (s premerom približno 8 cm) postane deloma tako pomembna zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi podprli domnevno evolucijo človeka. Ne glede na majhnost okamnine, so »Orceškega človeka« šteli za »največjo paleontološko odkritje zadnjih let, tako kakor manjkajoči člen med tipičnim afriškim človekom (Homo habilis) in najstarejšim človekom evrazijske celine (Homo erectus).« Bujna domišljija in ne preveč znanstveno domnevanje je zadostovalo za popolnitev nadrobnosti o pojavu in življenju »Orceškega človeka«.

Približno leto dni pred odkritjem »Orceškega človeka«, je vodja znanstvene ekipe dr. Josep Gibert razglabljal o presenečenjih, ki jih to področje nedvomno skriva. »To je najpomembnejše zbirališče v nižjem kvartarju v Evropi,« je trdil. Toda celo po odkritju prave identitete okamnine je dr. Gilbert vztrajal: »Mednarodna znanstvena javnost trdno verjame, da bomo na področju Guadix-Baze [kjer so našli del lobanje] prej ali slej našli več kot milijon let stare človeške okamnine in to bo zagotovo veliko odkritje.« Zares, slepe želje!

»Znanost se ukvarja z odkrivanjem resnice«

Soodkritelj »Orceškega človeka« dr. Salvador Moya je za Prebudite se! priznal: »Z dr. Jordijem Agustijem sva težko sprejela, da okamnina ni bila človeškega izvora. Kakorkoli že, znanost se ukvarja z odkrivanjem resnice, pa čeprav jo morda neradi slišimo.«

Polemika, ki se je vnela zaradi »Orceškega človeka« ponazarja kako mučna je naloga paleontologov pri odkrivanju resnice o tako imenovani človekovi evoluciji. Kljub desetletjem kopanja pravi ostanki človečnjaka, domnevnega prednika človeka, niso zagledali belega dneva. Kaj pa če pomanjkanje trdnih dokazov kaže na dejstvo, da navsezadnje človek ni proizvod evolucije, čeprav morda mnogi znanstveniki temu niso naklonjeni?

Nepristranski opazovalec se lahko upravičeno vpraša, ali so drugi slavni »človečnjaki« kaj bolj stvarni kakor »Orceški človek«.a Kot je zgodovina dovolj pojasnila, lahko znanost vodi človeštvo k resnici, vendar pa znanstveniki nikakor niso nezmotljivi. To je še posebno primer, ko politični, filozofski in osebni predsodki zamegljujejo zadevo in ko je uporabljeno tako malo, da se skuša razložiti tako veliko.

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 16, 17]

Zgoraj: Kopija delca domnevnega »Orceškega človeka« s premerom 7,5 cm

Desno: Slika hipotetičnega »primitivnega človeka« kot si ga zamišljajo evolucionisti