Očetov zgled zvestobe

BILO je 6. julija 1947 na območnem kongresu Jehovovih prič v Londonu v Angliji. Tam je bila prisotna tudi moja družina. Moj oče je imel v očeh solze veselja, ko mi je pomagal stopiti iz bazena za krst. Oba sva se namreč krstila in tako simbolizirala predanost Jehovu, našemu Stvarniku in Suverenu vesolja. Temu srečnemu dogodku so prisostvovali tudi moja mama in trije bratje.

Na žalost, pa je bila enotnost naše družine v krščanskem čaščenju, kmalu razbita. Toda, preden vam razkrijem, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako je očetova zvestoba vplivala name, naj vam na kratko opišem očetovo življenje.

Odraščanje na vzhodu in zahodu

Moj oče Lester se je rodil v Hongkongu, marca 1908. leta. Njegov oče je delal kot pomočnik luškega kapetana. Še kot otroka, ga je njegov oče vzel s seboj na čoln, ko je preverjal, kaj se dogaja v okolici Hongkonga in na bližnjih otokih. Že pri osmih letih pa je Lesterju umrl oče. Njegova mama se je kasneje še enkrat poročila in vsa družina se je preselila v Šanghaj. Leta 1920 je mama Lestra in njegovo desetletno sestro Phyl odpeljala v Anglijo na šolanje.

Naslednja leta je oče preživel v bližini canterburyjske katedrale, kjer je sedež anglikanske cerkve. Ko je obiskoval tamkajšnjo cerkev, je spoznaval religiozne zadeve. Phyl je odšla v internat severno od Londona. Ker sta skupaj z mojim očetom preživljala šolske počitnice, sta se zbližala in postala dobra prijatelja. Pet let zatem, leta 1925, ko je oče končal šolanje, se je njegova mama vrnila v Anglijo in mu pomagala, da se je vpeljal v posel. Nato se je naslednje leto skupaj s Phyl vrnila v Šanghaj.

Preden je odšla, je očetu dala primerek knjige, ki jo je napisal njegov praded. To je bila poetična zgodba o življenju Bude z naslovom »The Light of Asia«. Takrat pa je oče začel razmišljati o pravih vzrokih življenja. Veličina canterburyjske katedrale in slovesnost verskih obredov je nanj naredila močan vtis. Toda pomanjkanje duhovnega pouka je v njem pustilo občutek praznine. Zato se je vpraševal: ,Poznajo odgovore religije vzhoda?‘ Odločil se je, da bo to raziskal. V naslednjih letih je preučil budizem, šintoizem, hinduizem, konfucianizem in islam. Vendar mu nobena od teh religij ni odgovorila na vprašanja.

Oče je živel v športnem klubu, ki ga je upravljalo podjetje v katerem je bil zaposlen. Zelo rad je veslal, igral ragbi in užival tudi v drugih športih. Kmalu se je zaljubil v privlačno dekle Edno, ki je prav tako bila ljubiteljica športa. Poročila sta se leta 1929 in bila, v naslednjih desetih letih, blagoslovljenja s štirimi sinovi.

Travmatična vojna leta

V tridesetih letih so dogodki naznanjali drugo svetovno vojno, zato se je oče odločil, da se bo iz Londona preselil na podeželje. Preselili smo se samo nekaj mesecev prej, preden je septembra 1939 izbruhnila vojna.

Začeli so s prisilno rekrutacijo v vojaške službe in ker se je vojna nadaljevala, se je starostni krog vpoklicanih vse bolj širil. Da ga ne bi prisilno vpoklicali, se je oče prostovoljno javil v Kraljevo vojno letalstvo in odšel maja 1941. leta. Čeprav je občasno prišel na dopust, je minilo šest let preden smo ponovno zaživeli običajno družinsko življenje. Vso skrb za nas otroke je prevzela mama. Starejša dva sta bila že najstnika.

Duhovna osvežitev

Približno dve leti preden je oče zapustil vojno letalstvo, sta mamo obiskali dve Jehovovi priči in z njo začeli preučevati Biblijo. Mama je v pismu očetu tudi napisala, kako pri preučevanju uživa. Enkrat, ko je bil na dopustu, ga je v privatni dom odpeljala na občinsko preučevanje Biblije.

Očeta so decembra 1946. leta odpustili iz vojske. Začel se je udeleževati biblijskih razprav, ki jih je z dvema gospema, Pričama, imela mama. Priči sta opazili njegovo zanimanje in prosili predsedujočega nadzornika, Ernieja Beavorja, naj obišče mojega očeta. Brat Beavor je potreboval samo en večer, da je s pomočjo Biblije odgovoril na vse očetove ugovore. V naslednjih dveh tednih je oče prebral vse tri knjige, ki mu jih je dal brat Beavor. Bral je vsak dan, ko se je z vlakom peljal na delo v London. Ko nas je brat Beavor ponovno obiskal, ga je oče pozdravil z besedami: »To je resnica, ki sem jo iskal! Kaj moram storiti?«

Od takrat naprej, je nas fante začel voditi na shode. Mama pa ni vedno želela iti z nami. Njeno zanimanje je začelo plahneti. Vendar smo vsi, julija 1947. leta, odšli na kongres v London, kjer sva bila z očetom krščena. Kasneje je mama le še poredkoma prihajala na shode.

Ne dolgo po najinem krstu, nas je v Angliji obiskala teta Phyl in na očetovo veliko veselje radovoljno sprejela biblijsko resnico in se krstila. Ko se je vrnila v Šanghaj se je povezala z dvema misijonarjema Jehovovih prič, Stanlyjem Jonesom in Haroldom Kingom, ki sta bila tja poslana malo pred tem. Komunistična vlada ju je kasneje za sedem oziroma pet let zaprla v ječo. Duhovno sta pomagala Phyl, dokler se njen mož ni vrnil iz Kitajske, kjer se je upokojil. Nato sta se vrnila v Anglijo in se nastanila v naši bližini.

Tragičen razpad družine

Medtem je pristno sporazumevanje med očetom in mamo močno opešalo. Mama je opazila s kakšno gorečnostjo oče sledi novi veri in ker je presodila, da je lahko družina zaradi tega materialno ogrožena, je pričela očetu oporekati njegove krščanske dejavnosti. Končno ga je septembra 1947. leta izzvala z ultimatom, da bo odšla, če se ne odreče krščanski veri.

Oče je mislil, da je mamino zaskrbljenost pomiril s tem, ko sta o tem razpravljala na osnovi Biblije. Prikazal ji je, da za njen strah ni razlogov. Toda prvega oktobra 1947. leta je prišlo do viška brez vnaprejšnjega opozorila. Ko je tega dne oče prišel iz službe, je našel prazno hišo in mene z najinimi kovčki, kako sedim na stopnici pred vrati. Mama je odšla in odnesla vse. Odpeljala je tudi moje tri brate. Povedal sem mu, da sem se odločil ostati z njim. Mama ni pustila niti sporočila (Matevž 10:35-39).

Ernie Beavor je ukrepal in nam našel začasno bivališče pri starejšem paru, dokler oče ne bi našel prostora za nastanitev. Bila sta zelo prijazna in sta naju tolažila z besedami apostola Pavla, ki so zapisane v prvem listu Korinčanom 7:15: »Če se pa hoče nevernik ločiti, naj se loči. Ni suženjski vezan brat ali sestra v takih slučajih; na mir pa nas je poklical Bog.«

Sčasoma sva navezala stike z družino in jo obiskala. Kmalu sva spoznala, da je za mamo edina možna rešitev kompromis na škodo najine vere. Vedela sva, da popuščanje ne bo prineslo Jehovovega blagoslova. Tako je oče nadaljeval s posvetno zaposlitvijo in mamo oskrbel s finančnimi sredstvi za vzdrževanje mojih bratov. Ko sem leta 1947 končal šolanje, sem se delno zaposlil. Januarja 1948 pa sem bil sprejet v polnočasno službo.

Nepozaben biblijski pogovor

Ko sem bil nekega dne na terenu, v službi oznanjevanja, star samo sedemnajst let, sem govoril s človekom v kmečki koči. Medtem je tja prispel Winston Churchill, britanski voditelj med drugo svetovno vojno. Pogovor je bil prekinjen, toda gospod Churchill je opazil Stražni stolp in pohvalil moje delo.

Nekaj dni kasneje, ko sem bil spet na oznanjevanju, sem pozvonil pri vratih velike hiše. Glavni služabnik je odprl vrata. Ko sem zaprosil za razgovor z gospodarjem, me je vprašal, ali vem kdo je to? Nisem vedel. »To je Chartwell,« je rekel, »dom Winstona Churchilla.« Takrat je prišel gospod Churchill. Spomnil se je najinega prejšnjega srečanja in me povabil noter. Malo sva se pogovarjala, nato pa je vzel tri knjige in me povabil, naj ga ponovno obiščem.

Tako sem se nekega toplega popoldneva vrnil. Spet me je povabil noter. Gospod Churchill mi je ponudil limonado in po kratkem pozdravu rekel: »Imate pol ure časa, da mi poveste kako vi pojmujete Božje kraljestvo, potem pa vam bom povedal kaj si o njem mislim jaz.« Tako se je tudi zgodilo.

Gospod Churchill je menil, da bo Božje kraljestvo vzpostavljeno po bogaboječih državnikih in dokler se ljudje ne bodo naučili živeti v miru, ga nikoli ne bo. Lahko sem mu razložil biblijsko videnje Božjega kraljestva in blagoslove, ki jih bo prineslo. Gospod Churchill je bil zelo prisrčen in je pokazal, da naše delo spoštuje.

Na žalost se od takrat nisva nikoli več srečala. Hvaležen sem, da sem lahko, čeprav še najstnik, dobro pričeval tako pomembnemu svetovnemu državniku. To sem zmogel tudi zaradi očetovih spodbud in vzgoje (Psalm 119:46).

Povečano služenje

Maja, leta 1950 nam je mama pisala, da se seli v Kanado in da bo s seboj vzela mojega najmlajšega brata Johna. Brata Peter in David sta se takrat že sama preživljala. Tako je oče po osemnajstih letih dela v podjetju (vključno z vojnimi leti, ko so ga obdržali na listi zaposlenih), odpovedal službo in zaprosil za redno pionirsko službo. S polnočasnim služenjem je začel avgusta 1950. leta, po vrnitvi z velikega mednarodnega kongresa Jehovovih prič v New Yorku. Malo več kot leto kasneje, novembra 1951. leta, je bil imenovan za potujočega nadzornika ter začel obiskovati in spodbujati občine. Medtem sem bil jaz, jeseni leta 1949 povabljen, da služim v podružnični poslovalnici Jehovovih prič v Londonu v Angliji.

Nato sva bila še enkrat bogato blagoslovljena. Povabljena sva bila v dvajseti razred gileadske misijonarske šole v New Yorku. Pouk se je začel septembra 1952. leta, diplomirala pa sva naslednjega februarja. Nato sem služil na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku, medtem ko je bil oče poslan kot potujoči nadzornik v Indiano.

Celotni dvajseti razred so zadržali ter nas niso takoj poslali na misijonarske naloge, da smo tako julija lahko obiskali mednarodni kongres v New York Cityju. Zelo rad sem imel sošolko Kaeo Whitson in odločila sva se, da se poročiva. Dodelili so nama potujoče delo v Michiganu in dve leti kasneje sva dobila misijonarsko zadolžitev na Severnem Irskem.

Toda ravno ko sva hotela odpluti, je Kae ugotovila, da je noseča. Tako sva morala pričeti z drugo nalogo. Vzgojiti sva morala sina in tri hčerke za uspešne polnočasne služabnike, tako kakor je oče učil mene. Novembra 1953. leta je oče odšel v Afriko in četrtega januarja 1954. leta začel z misijonarjenjem v Južni Rodeziji (zdaj Zimbabve).

Oče se je moral veliko naučiti o novem načinu življenja, novih običajih in preizkušnjah vere. Leta 1954 Zahodni svet s svojim načinom življenja ni kaj dosti vplival na življenje v Južni Rodeziji. Očeta so po letu dni v podružnični poslovalnici, odposlali na potujoče delo kot območnega nadzornika. Nato se je leta 1956 vrnil v podružnično poslovalnico in tam služil vse do svoje smrti petega julija 1991. leta. Videl je velik porast podružničnega osebja s petih ljudi v letu 1954 na prek štirideset. Število kraljestvenih oznanjevalcev pa je naraslo z 9000 na več kot 18.000.

Očetova in mamina zadnja leta

Oče in mama se nista nikoli razvezala. Ko je mama zapustila Anglijo, je nekaj časa ostala v Kanadi, nato pa se je z Johnom preselila v Združene države. Nobeden od mojih bratov ni postal Priča. Toda mama je v sredini šestdesetih let imela stike s Pričami. Leta 1966 se je preselila v Mombaso v Keniji, kjer je znova začela preučevati. Vendar je naslednjega leta doživela živčni zlom.

Brata Peter in David sta ji uredila zdravljenje v Angliji. Ozdravela je in ponovno začela preučevati s Pričami. Lahko si predstavljate, kako vesel je bil oče, ko je dobil njeno pismo, v katerem je pisala, da se bo krstila na kongresu v Londonu 1972 leta. Z ženo sva iz Združenih držav odletela v London, da bi bila prisotna pri krstu.

Naslednje leto je oče imel dopust in ko je bil v Angliji je z veseljem skupaj z mamo oznanjeval od hiše do hiše. Kasneje je v Združenih državah obiskal našo družino. Oče in mama sta se pogovarjala o spravi, toda mama mu je rekla: »Bilo bi zelo težko, saj sva že predolgo ločena. Počakajva novi svet, ko bo vse urejeno.« Tako se je oče vrnil k misijonarskemu delu. Mami je bolezen v Keniji pustila posledice, zato je morala ostati v bolnišnici, kjer je leta 1985 umrla.

Leta 1986 je oče hudo zbolel, zato sva ga z bratom Petrom obiskala doma v Zimbabveju. To ga je zelo spodbudilo in izgledalo je, da je dobil novo življenjsko moč. Ker sem bil Lesterjev sin, so bili afriški bratje z mano izredno prijazni. In res, oče je s svojim zgledom močno vplival na življenja vseh s katerimi je prišel v stik.

Zdaj sem tudi jaz bolan. Zdravniki mi pravijo, da ne bom dolgo živel. Povedali so mi, da imam amiloidozo, redko, toda smrtno bolezen. Vendar sem srečen, da otroci sledijo mojemu zgledu, kakor sem jaz sledil zgledu mojega zvestega očeta. Vsi skupaj z nami, še naprej zvestovdano služijo Jehovu. V veliko tolažbo nam je, ker vemo, da imamo ne glede na to, ali živimo ali umremo, zanesljivo upanje, da bomo večno uživali bogate blagoslove našega nebeškega Očeta. To pa zato, ker smo zvesto izpolnjevali njegovo voljo (Hebrejcem 6:10)! Po pripovedovanju Michaela Daveyja.a

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 20]

Na levi: Starši z mano in s starejšim bratom

[Slika na strani 22]

Winstonu Churchillu sem lahko obširno govoril o Božjem kraljestvu

[Navedba vira slike na strani 22]

USAF photo

[Slika na strani 23]

Oče Lester, tik pred svojo smrtjo

[Slika na strani 24]

Z ženo Kae