Odkrivanje jeguljinih skrivnosti

Od dopisnika Prebudite se! iz Irske

JEGULJE so begale že Aristotla, staroveškega grškega filozofa. Čeprav je še tako raziskoval te kačam podobne ribe brez lusk, ni mogel najti ne spolnih organov ne iker. »Jegulje ne moremo ločiti po spolu in se ne morejo ploditi,« je dejal. In dognal: »Jegulje pridejo iz tako imenovanega zemljinega drobovja ter se spontano razvijejo v blatu in na mokrem dnu.«

Sodobni raziskovalci so to izjemno jeguljino skrivnost razrešili. Christopher Moriarty z irskega Ministrstva za pomorstvo je pojasnil, da pri jeguljah ni opaziti niti najmanjše ikre, čeprav so pri večini rib ikre dobro vidne. »Jeguljin jajčnik je pri mladih jeguljah neopazen, skoraj neviden, pa tudi pri odraslih je videti le kot nekakšen belkast trak z naborki,« je povedal.

Ker še do danes niso ulovili nobene drsteče se jegulje, lahko razumemo, zakaj je bil Aristotel zbegan. Ker ni imel drobnogleda, nikakor ni mogel odkriti, od kod prihajajo jegulje.

Znanstveniki so sicer to izredno jeguljino skrivnost razvozlali, niso pa razrešili drugih, ki jim še vedno povzročajo preglavice. Poglejmo si na primer življenjski cikel evropske sladkovodne jegulje in priznali bomo, da nam je zbudila zanimanje.

Skrivnostni začetek

Vsako pomlad priplava v zahodnoevropske in severnoafriške obalne vode milijone drobcenih jegulj, velikih pet do osem centimetrov, imenovanih tudi mlade jegulje. Odkod pridejo? Do tisoč devetsto dvajsetih let tega nihče ni vedel.

Ob koncu devetnajstega stoletja pa je osupljivo odkritje pomagalo razrešiti to skrivnost. Opazili so, da jegulje, tako kot žabe in metulji, začno živeti v drugačni obliki. Biologi so prvič zapazili, da se tanka prosojna ličinka, imenovana leptocephalus, z drobceno glavo in telesom kakor vrbov list, preobrazi v nežno, prozorno »stekleno« jeguljo.

Ko so ugotovili povezavo med leptocephalusom in stekleno jeguljo, je bilo mogoče od začetka zasledovati ličinkin razvoj. Tisoč devetsto dvaindvajsetega je danski oceanograf Johannes Schmidt odkril, da se atlantske jegulje drstijo v Sargaškem morju. To je prostran z algami porasel predel v Severnem Atlantiku. S tem, da se v tem morju drstijo tako ameriške kakor evropske jegulje, pa je povezana naslednja skrivnost.

Različne poti

Ličinke ameriške in evropske jegulje s področja, ki leži blizu Bermudov, potem odplavajo, vsaka po drugi poti. »Kako vedo, kam morajo, ko pa nobena še ni bila ,doma‘, je še neodgovorjeno vprašanje,« piše v knjigi The Fresh & Salt Water Fishes of the World. Piše pa še: »Ameriške jegulje potujejo kakšnih 1600 kilometrov in rabijo za to okrog leto dni. Evropske jegulje pa potujejo 5000 kilometrov ali več in so na poti skoraj tri leta. Enako presenetljivo je dejstvo, da ti dve jegulji [ki ju je skoraj nemogoče razlikovati] rasteta različno hitro, obe sicer zrasteta do enake velikosti, vendar pa za to rabita različen čas.

Presenetljiv instinkt obe vrsti jegulj usmeri, vsako v svojo smer. O tem skrivnostnem dogajanju v knjigi Fishes of Lakes, Rivers & Oceans piše: »Kako in zakaj se tako presenetljivo odločijo, je še večja uganka od tiste o njihovem razmnoževanju iz Aristotlovega časa.«

Živijo v sladki vodi

Ko odraščajoče jegulje, ki so že rumenkasto rjave barve končajo svojo oceansko pot, instinktivno zaplavajo po rekah navzgor, v jezera, ribnike in potoke, potem pa tam odrastejo in ostanejo naslednjih petnajst let, pa tudi več. Na poti do cilja premagajo vsakršne ovire.

V knjigi The Royal Natural History piše, da »so ponekod rečne plitvine kar črne od teh malih ribic, ki se selijo«. Piše še: »Mlade jegulje so opazovali, kako so se vzpenjale preko zatvornic v jezera, se plazile v vodovodnih ceveh ali odvodnih kanalih . . . plazijo se celo po kopnem, ko hočejo priti do zaželenega kraja.«

Na najbolj težavnem delu reke Bann na Severnem Irskem ribiči mladim jeguljam pripravijo nekakšno slamnato lestev. Tako mlade jegulje po lestvinih vrveh plezajo v posebne bazene, kjer jih preštejejo. Kakšnih 20,000.000 jih je vsako leto!

Preobrazba in selitev

Ko jegulje dozorijo, se zopet dogaja nekaj zelo skrivnostnega. »Ko odrastejo oziroma dozorijo zopet pride do pomembnih sprememb,« piše v knjigi Fishes of the Sea. »Premer oči se poveča in oči se specializirajo za gledanje v globokih oceanskih vodah; prebavni organi zakrnijo, spolna žleza se veča. Spremeni se tudi barva, iz rumenkasto rjave v srebrno sivo.«

Vsako jesen se odrasle, zrele jegulje odpravijo na 5000 kilometrov dolgo selitveno pot, nazaj v Sargaško morje. Nihče ne ve, od kod jim ta izredna mojstrska orientacija. Prenehajo se hraniti in med šestmesečnim potovanjem živijo od zalog masti, ki so si jih prej ustvarile.

Biologi pravijo, da se jegulje drstijo takoj, ko so spet v globokih vodah Sargaškega morja. Samice odložijo deset do dvajset milijonov iker, samci pa jih oplodijo. Zatem poginejo. Oplojene ikre splavajo proti vodni gladini, kjer se izležejo listju podobni leptocephalusi; s tem je ciklus sklenjen.

Zakaj nikoli niso ujeli drstne jegulje? »Njihovi prebavni organi so zakrneli in ker se ne hranijo več, se tudi na vabo nobena ne ujame,« pravi Christopher Moriarty. Pove še: »Ker se drstijo v velikih globinah Sargaškega morja, ki je večje od Britanskega otočja in se znajo tudi izmikati, jih ne ujamejo niti v hitre vlečne mreže.«

Verjetno bodo nekoč razvozlane vse skrivnosti o tem izjemnem bitju. Medtem pa vemo, kot je dejal raziskovalec Moriarty, da je med očarujočimi ribami ,jegulja v resnici že kar izredna‘.

[Okvir na strani 18]

Recepti za pripravo jegulje

Čeprav se nekaterim upira že misel na to, da bi jedli jegulje, pa jih imajo v mnogih krajih po vsem svetu za izbrano jed. Bi jih tudi vi radi poskusili? Za revijo Prebudite se! smo glavnega kuharja na Severnem Irskem povprašali, kako se jih pripravlja. Izvolite, predlagamo vam dva njegova recepta:

Dušena jegulja: Potrebujete dve srednje veliki, to je, polmetrski jegulji. Odstranite kožo in kosti ter jo razrežete na petcentimetrske koščke. Potrebujete še štiri jedilne žlice olivnega olja, nekoliko zdrobljenih strokov česna, šopek dišavnic, sok ene pomaranče, malo naribane pomarančne lupine, ščepec hude rdeče paprike, ščepec soli in 1,4 decilitra rdečega vina.

Olivno olje vlijte v lončeno posodo ali v dovolj veliko posodo z debelim dnom. Dodajte zdrobljen česen, dišavnice, oranžni sok, naribano lupino in papriko. Koščke jegulje posolite in dodajte v posodo. Prelijte z vinom in dolijte toliko vode, da bo meso prekrito. Kuhajte nepokrito pri zmerni temperaturi kakšne pol ure, dokler meso ni mehko. Ponudite na ogretih krožnikih.

Jegulje v aspiku: Potrebujete najmanj za skodelico zrezanih jegulj, brez kože in kosti. Dajte jih v ponev, dodajte narezano čebulo, korenje, košček zelene, lovorov list, malo peteršilja, sol, poper ter toliko vode in belega vina oziroma jabolčnika, da prekrije sestavine. Naj počasi zavre, potem pa naj pokrito tiho vre kakšno uro. Nato iz tega poberite kuhane koščke mesa in jih dajte v drugo posodo. Tekočina naj povre za eno četrtino, nato pa z njo prelijte meso. Zelenjavo in dišavnico zavrzite. Tako pripravljeno jeguljo nato ohladite, da se tekočina strdi. Ponudite jo kot namaz z limoninim sokom in z maslom namazanimi popečenimi rezinami kruha.

[Okvir na strani 19]

Ali ste vedeli?

Samica odrasle evropske jegulje je kakšen meter dolga, odrasel samec pa je pol manjši.

Nekatere odrasle jegulje, ki živijo v ribnikih ali jezerih brez odtokov, se nikoli ne selijo. Na takšnih krajih doživijo starost petdesetih let in več.

Jegulje lahko živijo brez vode 48 ur.

Najstarejša jegulja, po pisnih virih, je bila samica z imenom Putte. Poginila je v nekem akvariju, stara več kot 85 let.

Jegulje imajo izredno izostren voh, skoraj tako kakor psi.

[Slika na strani 17]

V irski reki Bann mrgoli milijone jegulj