Šovbiznis je bil moj bog

GLASNO in dolgo ploskanje je božalo moja ušesa kakor glasba. To me je razveseljevalo, pozabil sem vse številne ure, ki sem jih porabil za vaje. Nastopal sem na trapezu, uspeh pa me je omamljal.

Moj nastop je sestavljal salto čez slone, stoja na glavi — na palici, ki je negotovo stala na ramenih drugega, zapleteno žongliranje, občinstvo pa sem spravljal v smeh kot klovn.

To je bilo pred petinštiridesetimi leti, tedaj sem jih imel šele sedemnajst. Zdaj pa se čudim, kako je z rednimi vajami ter strogim in natančno določenim življenjem mlado telo lahko spretno in gibčno. Pravzaprav je šovbiznis postal moje življenje ter moj bog, in to več kot dvajset let.

Kako sem prišel v cirkus

Rodil sem se v Kempseyju v Novem Južnem Walsu v Avstraliji. Bili smo revni. Stene naše hiše so bile iz pobeljenih koruznih vreč, streha pa iz koščkov stare pločevine. Čez nekaj let smo se preselili bolj na jug, v mesto Taree. Čeprav smo bili pripadniki Kristusove cerkve, nismo bili pobožna družina.

Tisoč devetsto devetintridesetega je oče vstopil v vojsko. Mati je pobrala vse naše imetje, nekoliko oblačil in preselili smo se v Sidney, skupaj s še tremi sestrami. Tam sem hodil v akrobatsko šolo in izkazalo se je, da sem izjemno nadarjen. Po nekaj mesecih sem že bil izkušen akrobat. Nato pa so mi, to je bilo 1946. leta, ponudili delo v cirkusu, kjer naj bi se naučil nastopati na trapezu.

Cirkus je skoraj vsak večer gostoval v drugem mestu. Množice so prihajale gledat bleščav veliki cirkus, niso pa videle pretepov in pijanskih zdrah za odrom. Tudi niso vedele, kako nemoralno živijo mnogi artisti, ki jih tako zelo občudujejo.

Bil sem na vseh zabavah in vedno vpleten v pretepe. Zadovoljen pa sem, da me pijača nikoli ni privlačila. Tudi grdega govorjenja se nisem navzel in nisem dovolil, da bi kdo preklinjal vpričo ženske, kar pa je bil povod za veliko pretepov.

V vsakem večjem mestu, kjer smo gostovali, je kdo od nas krajevnemu katoliškemu duhovniku odnesel brezplačne vstopnice in prispevek za cerkev. Menilo se je, da to prinaša srečo in cirkusu zagotavlja dober obisk.

Presedlal sem k varieteju

Tisoč devetsto dvainpetdesetega so mi neki varietejski umetniki rekli, da se z varietejskimi predstavami več zasluži in žanje večji uspeh. Tako sem začel nastopati v številnih potujočih varietejskih predstavah. Nato sem nekaj časa s potujočo skupino nastopal po barih, nazadnje pa v predstavah v mnogih boljših avstralskih in novozelandskih gledališčih. Tam sem se znašel med velikimi imeni, pa tudi sam sem postal bolj znan kot akrobat in žongler.

Zdelo se mi je, da sem se glede varietejskih predstav prav odločil, čeprav so me razočarale zabave, nemorala in pijančevanje, česar je tukaj bilo več kot v cirkusu. Pri tem sem prišel v stik s homoseksualci in lezbijkami. Tudi mamila so se začela pojavljati, vendar sem srečen, ker se s tem nisem nikoli pečal.

Premišljeval sem samo o tem, kako bi postal še slavnejši in še boljši. Šovbiznis in to, da so mi laskali, je bilo vse, kar sem si želel. To dvoje je bilo kakor mamilo. Odločil sem se celo, da se ne bom nikoli poročil. Nobenih obveznosti, prelepo sem se imel. Šovbiznis je bil zame bog. Toda najboljši načrti se lahko izjalovijo.

Poroka

Ko sem nekega dne za potujočo varietejsko predstavo iskal nadarjene baletke, sem spoznal najčudovitejše dekle, kar sem jih kdaj videl. Ime ji je bilo Robyn. Bila je sposobna baletna plesalka, poleg tega pa še nadarjena kontorzionistka. Vesel sem bil, da je sprejela službo in postala sva uspešna partnerja. Po petih mesecih sva se poročila, to je bilo junija 1957. leta. V naslednjih treh letih sva nastopala v barih in na turnejah, pa tudi na televiziji.

Ko sva bila poročena, sva se, če je le bilo mogoče, ogibala družbe drugih artistov. Celo, kadar sva nastopala v baru, sem gledal, da je bila Robyn v garderobi, dokler nisva šla na oder. Komiki so pripovedovali umazane šale in nekateri glasbeniki so jemali mamila. Večina je bila stalno pijana in je grdo govorila.

Nastopi v tujini

Tisoč devetsto šestdesetega so nama ponudili nastopanje prek luže. ,Imava veliko priložnost, da uspeva,‘ sem si mislil. Vendar sva morala premisliti, imela sva namreč že hčerkico Julie. Vseeno smo odšli na Daljni vzhod, se selili iz kraja v kraj ter živeli iz kovčkov, včasih sva v eni noči tudi petkrat nastopila. To je trajalo več kot leto dni, nato pa smo se vrnili v Avstralijo.

Sedaj, ko sva imela status mednarodnih igralcev, je bilo po najinih nastopih večje povpraševanje. Toda v Avstraliji so bile, zaradi sorazmeroma maloštevilnega prebivalstva, možnosti omejene. Zato smo se 1965. leta zopet odpravili čez ocean. Tedaj sva poleg Julie imela še mlajšo hčerkico Amando. V naslednjih petih letih sva nastopala v osemnajstih različnih državah.

Zaradi moje bolestne želje, da bi bil najboljši, je družina preživljala težke čase. Nekoč sem najel moža, da je s šibrovko stražil otroka, ki sta bila samo šestdeset metrov od odra, kjer sva nastopala. Velikokrat sem se prepiral z lastniki barov, ker so hoteli, da Robyn sedi z obiskovalci in jih spodbuja k pitju, ti pa so od nje pričakovali vse kaj drugega. V teh barih sva delala s striptizetami, prostitutkami in homoseksualci, nekateri so se opolzko ponujali tudi meni oziroma ženi. Glasbeniki v rock skupini pa so velikokrat bili drogirani.

Med gostovanji sem čez dan imel dovolj časa za razgledovanje. Kar naprej sem hodil po živalskih vrtovih, mošejah in templjih, cerkvah in na verska praznovanja. Obiskoval sem jih iz radovednosti, nisem namreč bil religiozno naravnan. Presenečalo me je, da ljudje častijo toliko različnih stvari. Videl sem človeške kipe z živalskimi glavami in živalske s človeškimi — moškimi ali ženskimi — glavami. V neki državi so častili celo moške in ženske spolne organe, očitno so častilci verjeli, da bodo sami zato bolj plodni.

Zopet drugje so se dečki in moški tolkli po hrbtu s troreznimi noži, dokler ni tekla kri. Tistege dne, ko sem bil tam, so trije možje umrli, ker so izgubili preveč krvi. V neki znani katedrali sem se zgrozil, ko sem na spovednih škatlah zagledal napis: »Eno priznanje 1 frank; dva priznanja 2 franka; tri priznanja 2,5 franka.« Rekel sem si: ,Če je vera takšna, potem jo lahko kar obdržijo!‘

Nazaj v Avstralijo

Tisoč devetsto oseminšestdesetega sva Julie poslala domov, drugi pa smo morali ostati še osemnajst mesecev, da sva zaslužila dovolj denarja za pot domov. Tisoč devetsto sedemdesetega smo prispeli domov z zelo malo denarja, pa tudi slavna nisva bila, kljub temu da sva trdo delala. Večino denarja je šlo za kostume, glasbene priredbe, potovanja, stanovanje in podkupljive agente. Imela sva samo prenosno odrsko opremo in kar smo lahko prinesli v kovčkih.

Po vrnitvi v Avstralijo sem postal tudi gledališki agent. Sklenil sem pogodbo s televizijo, kot klovn sem nastopal v TV oddaji The Yellow House, ki je bila dolgo na sporedu. Za različne bare sem pisal in pripravljal otroške pantomimične in komične nastope in tudi z Robyn sva še nastopala. Še vedno je bil šovbiznis zame vse, bog. Robyn in otroci pa so trpeli; izkazal se nisem ne kot mož ne kot oče.

Religiozni izziv

Nekega dne je tašča, ki je živela z nami, Robyn pokazala knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. »Tole beri,« ji je rekla. »Piše o veri, ampak drugače.« Robyn je ni hotela brati, rekla je, da je vera po tistem, kar smo videli čez lužo, ne zanima. Mama pa ni popustila. Ves teden ji ni dala miru, češ, naj le prebere knjigo. Končno se je Robyn vdala, predvsem zato, da bi ugodila materi.

Robyn je kasneje povedala, da je bilo tako, kakor da so se ji naenkrat odprle oči. Presenetilo jo je, da ji je odgovorila na mnoga vprašanja, zato je želela izvedeti še več. Mati je uredila, da sta čez dva tedna prišli dve Jehovovi priči. Ko sta odhajali sta nas povabili na zbore, ki so jih imeli blizu nas. Nejevoljno sem povabilo sprejel. V resnici sem bil tako impresioniran, da smo začeli obiskovati shode v kraljestveni dvorani.

Šovbiznis je bil zame še vedno bog, vendar sem kmalu spoznal, da kot Priča v njem nimam prihodnosti. Vendar je Robyn želela biblijske resnice preučevati, tudi, če jih jaz ne bi. Postal sem ogorčen. Mislil sem si: ,S kakšno pravico se ti ljudje vrivajo med naju in ji polnijo glavo z verskimi smetmi?‘

Celo moje pretenje, da bom odšel, ni zaleglo. Robyn je bila odločna in je še naprej preučevala. Začela je celo hoditi po hišah in o svojem verovanju govoriti drugim. Najhujše pa je bilo, ko mi je rekla, da se želi krstiti in postati predana Priča. Vendar pa so ji svetovali, naj počaka dokler ne bo prenehala delati v šovbiznisu.

,Aha!‘, sem si mislil, ,pa sem le zmagal. Ne bodo je imeli. Nikoli se ne bo odpovedala svoji predstavi v šovbiznisu.‘ Pa sem se zmotil. Robyn je rekla, da bo ostala še eno leto, potem pa konec. Smejal sem se, ker sem mislil, da ne bo nikoli prenehala nastopati, saj je to zelo rada delala. Spet sem se motil. Po enem letu je odšla iz šovbiznisa in se krstila. Prav tako hčerka Julie in Robynjina mati.

Spopad z resnico

Jaz pa sem žalil Robyn in ji govoril, da se mi je izneverila, da ji ni mar zame. »Šovbiznis je moje življenje. Ničesar drugega ne morem delati,« sem tožil. »Za vse težave si kriva ti.« Grozil sem, da bom pretepel Priči, ker sem menil, da sta krivi za to, da nismo več nastopali in za vse težave, ki smo jih imeli.

Robyn je naokrog po hiši puščala revije, upala je, da jih bom bral. Ni ji uspelo, zato je prenehala. Je pa zato veliko molila k Jehovu, da bi tudi jaz spoznal resnico in da bi vsi skupaj, kot družina, prišli v novi svet.

Sčasoma sem se sprijaznil z obiskovanjem Prič, včasih sem se otrokom pustil pregovoriti, naj grem z njimi na shod. Toda kritiziral sem vse, kar sem tam slišal. Sebi sem sicer priznal, da se vsi v kraljestveni dvorani, kamor so skupaj z Avstralci prihajali ljudje drugih narodnosti, Arabci, Grki, Italijani in Angleži, dobro razumejo. Vedno so bili prijazni in nihče ni grdo ali nemoralno govoril.

Pomoč pravega kristjana

Končno sem privolil v redni biblijski pouk s Tedom Wielandom, izjemno prijaznim in ponižnim moškim. Služil je v betelu, podružnici Jehovovih prič. Nekoč, ko sem bil do Robyn posebej neprijazen, me je povabil k svojemu avtomobilu, odprl prtljažnik in mi dal gajbo mangov. Mange sem imel od vsega sadja najraje, nisem pa mislil, da Ted to ve. To je trajalo več tednov: gajba mangov z vsakim Tedovim obiskom. Potem pa mi je enkrat, ko je odprl prtljažnik in sem mislil na običajno gajbo z mangi, mirno rekel: »Kaj mislite, ali bi lahko tole obesili na zid?« Bil je svetopisemski letni stavek, ki ga Priče izobesijo v svojih domovih. Nisem mogel ugovarjati in obesil sem ga na zid.

Ko sva s Tedom pri biblijskem pouku že napredovala, mi je iz Biblije prikazal, da šovbiznis ni prava prihodnost. Edino zanesljivo upanje v srečno prihodnost, mi je pojasnil, je uresničitev biblijskih prerokb o Božjem kraljestvu, za katerega nas je Kristus učil moliti (Matevž 6:9, 10). Redno sem začel hoditi na občinske shode, čeprav se mi pogodba o nastopanju še ni iztekla. Vključili so me v teokratično šolo oznanjevanja in začel sem celo oznanjevati po hišah.

Spoznal sem, da mi šovbiznis ni ničesar dal. V vseh letih, ki sem jih posvetil temu svojemu bogu, nisem nič zaslužil. Družina je trpela, vlačil sem jo po svetu in živeli smo iz kovčkov. Pravzaprav je šovbiznis skoraj razbil najin zakon. Sedaj pa mi Najvišji v vesolju ponuja priložnost: večno življenje na rajski zemlji, pod upravo njegovega Kraljestva.

Tako sem prišel do najpomembnejše odločitve v svojem življenju. Ko se je iztekla pogodba o nastopanju, sem prekinil vse vezi s svetom šovbiznisa in nikoli več nisem šel v bar ali se družil s kom, ki se je s tem ukvarjal. Ted je z mano pregledal vprašanja, ki jih mora pregledati kandidat za krst. Tedaj je Ted umrl, vendar sem se krstil kmalu zatem, 26. julija 1975. leta. Upam, da bom tega čudovitega moža spet srečal v novem svetu, ko bo vstal od mrtvih (Janez 5:28, 29).

Obilje blagoslovov

Jehova nam je dal več kakor smo imeli v vseh letih v šovbiznisu. Izvlekel me je iz podkupljivega, nemoralnega sveta zabave. Uslišal je molitve moje zveste žene, ki je ostala z menoj in ni nikoli odnehala. Njegovemu blagoslovu se moramo zahvaliti, da smo, ženina mama, najini starejši hčerki in njuni možje, dejavni v krščanski službi. Najina mlajša hčerka Letitia in najstarejši od treh vnukov, Micah, sta nekrščena oznanjevalca dobre vesti. Jehovov blagoslov je tudi prednost, da kot starešina služim v krščanski občini.

Z Robyn ne bova mogla Jehovu nikoli povrniti vsega, kar je storil in še dela za naju. Lahko pa svariva druge, posebej mlajše, pred nevarnostmi šovbiznisa in napačne zabave. Lahko jih opozarjava, ker sva to sama opazovala, pred bridkostmi, ki jih prinesejo nemorala, mamila, pitje, neprimerna glasba, pesmi, ki poveličujejo nedovoljeno spolnost ter pred nevarnostmi, ki prežijo na redne obiskovalce barov in rock koncertov. Vse te reči so del sveta, ki je pod popolnim nadzorom Satana Hudiča (2. Korinčanom 4:4).

Človek se zlahka ujame v zanko in nevede časti Satana, tako kakor jaz, ko mi je šovbiznis pomenil toliko kot bog. Kljub temu pa sedaj oba z ženo vse mlade spodbujava, naj častijo Jehova, edinega Boga, ki lahko zadovolji vse srčne želje, Boga, ki res skrbi za vsakogar med nami. (Pripovedoval: Vivian A. Weekes)

[Slika na strani 14]

Dekle, s katero sem se poročil, je bila kontorzionistka

[Slika na strani 15]

Robyn in jaz, danes