Biblijsko gledišče
Ali res potrebujemo duhovnike
»ZAHVALIMO se za darilo, za duhovništvo,« je zapisal Janez Pavel II. v svoji letni poslanici, ki jo je na »véliki četrtek« tisoč devetsto dvaindevedesetega poslal duhovnikom. Ne samo katoliki, tudi drugi, so se začeli bolestno zavedati svojih napak. Ljudje čutijo, da bi jim moral Božjo voljo oznaniti kdo, ki je boguvšečen in takšen naj bi tudi Bogu žrtvoval in se pri Bogu zavzemal za njih. Takšnega človeka imenujejo duhovnik. Pa res potrebujemo duhovnika, da bi nam pri Bogu pomagal izprositi odpuščanje?
Duhovnikov in žrtvovanja si niso izmislili ljudje, temveč je to uvedel Bog. Če ni nihče grešil proti Bogu, potem niso bili potrebni duhovniki. Popolni Adam v Edenu ni potreboval duhovnika. Ustvarjen je bil brezgrešen (1. Mojzesova 2:7, 8; Propovednik 7:29).
Kdo so bili prvi duhovniki
Danes smo vsi grešniki, ker je Adam namerno grešil, mi, njegovi potomci pa smo grešnost podedovali (Rimljanom 3:23). Sin prvega človeka Adama, Abel, je to priznal. Biblija o njem pravi: »Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev.« (Hebrejcem 11:4) O Abelu in drugih možeh iz davnine, na primer o Noetu, Abrahamu in Jobu, se ni govorilo kot o duhovnikih, pa so vseeno v korist sebi ali svojih družin žrtvovali Bogu. Biblija o Jobu in njegovih sinovih denimo pove: »[Job je] daroval žgalne daritve po številu vseh njih. Zakaj Job je mislil: ,Morda so grešili moji sinovi.‘ « (Job 1:5, EI) Kako to, da so duhovniki in žrtvovanje znani v tolikih omikah?
Pomislimo na dogodke iz časa staroveškega očaka Noeta. Noe in njegova družina so bili edini ljudje, ki so preživeli vesoljni potop. Ko so potem stopili na z vodo oprano zemljo, je Noe zgradil oltar in daroval daritev, tako je pokazal, da ceni Jehovovo usmiljeno in zaščitniško roko. Vsi narodi pa so Noetovi potomci, zato ga nedvomno posnemajo in so sčasoma razvili raznolike običaje v zvezi s priprošnjami in žrtvovanjem za greh (1. Mojzesova 10:32).
Več kot stoletje zatem so se ljudje v Babelu uprli Bogu. Bog pa jim je pomešal jezike in so se razselili (1. Mojzesova 11:1-9). Nekateri duhovniki so nato v krajih, kamor so se preselili, širili spačene in ničvredne nauke ter si izmišljali strašne obrede. Zato je Bog menil, da mora svoje častilce poučiti, da potrebujejo pravo duhovništvo, velikega duhovnika in podduhovnike, ki mu bodo darovali sprejemljive žrtve.
Zakaj je Bog postavil duhovnike
Jehova je izraelskemu narodu pravočasno priskrbel duhovnike, ki so opravljali dve osnovni nalogi. Prva je bila ta, da so v imenu Boga služili ljudstvu kot sodniki ter poučevali Božji zakon. (5. Mojzesova 17:8, 9; Malahija 2:7) Druga pa, da so v imenu ljudstva in v njegovo korist darovali žrtve Bogu. To pojasni Pavlovo pismo hebrejskim kristjanom: »Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist za to, kar zadeva Boga, da daruje darove in daritve za grehe. In nihče si te časti ne prisvaja sam, ampak ga kliče Bog.« (Hebrejcem 5:1, 4, EI)
Pavel še pojasni, da izraelsko duhovništvo ni bila zadnja priprava za spravo med ljudmi in Bogom. Duhovniške dolžnosti so slikovito predstavljale boljše stvari, ,nebeške stvari‘ (Hebrejcem 8:5). Ko pa so te nebeške stvari nastopile, simboli niso bili več potrebni. Predstavljajmo si: Morda ste naleteli na oglas o nečem, kar nujno potrebujete, toda, ko ste to dobili, ga ne boste več potrebovali?
Bog je že davno prej, preden je obstajal izraelski narod, načrtoval duhovništvo, ki bo služilo v blagoslov, pa ne samo Izraelcev, temveč vseh ljudi. Izrael je imel najprej prednost, da so bili člani duhovništva iz tega naroda. Ko je Izrael postal narod, jim je Jehova dejal: »Če boste resno poslušali glas moj, . . . bodete mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojzesova 19:5, 6; primerjajte 1. Mojzesova 22:18.) Na žalost je ljudstvo poredkoma poslušalo Božji glas. Zato je Jezus duhovnikom in farizejem rekel: »Zato vam pravim, da se vam odvzame kraljestvo Božje in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove.« Kdo pa so danes duhovniki v prid človeštva? (Matevž 21:43)
Kakšno duhovništvo potrebujejo kristjani
Po Adamu smo vsi podedovali greh, zato je možna odrešitev v večno življenje le s popolno žrtvijo, to pa je bil Jezus (1. Janezov 2:2). Sam Jezus je kot veliki duhovnik naš posrednik, prav kakor je bilo predstavljeno z izraelskim duhovništvom. V Pismu Hebrejcem 9:24, (EI) piše: »Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem.« Zato zaradi nenadkriljive popolnosti Kristusovega velikega duhovništva ni več potrebe po človeških duhovnikih, posrednikih. Še vedno pa je potrebna služba podduhovnikov? In kakšna je ta?
Duhovniki morajo ,darovati duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu‘ (1. Petrov 2:5). O tem, kakšne so te daritve, je Pavel pisal: »Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ,sad ustnic‘.« (Hebrejcem 13:15) Zatorej vsi člani kraljevskega duhovništva, dokler so na zemlji, Boga zastopajo pred ljudmi kot njegove Priče in niso njegovi posredniki. Kasneje, v nebesih z Jezusom Kristusom, pa bodo zastopali ljudi pred Bogom, udejanjili koristi Kristusove žrtve in odstranili vse pomanjkljivosti. (Primerjajte Marko 2:9-12.)
Verniki morajo res vsi oznanjevati, toda le sorazmerno majhno število jih bo služilo kot nebeško ,kraljevsko duhovništvo‘. Jezus je rekel: »Ne boj se, mala čreda! kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo.« (Luka 12:32, EI; Razodetje 14:1) Ti bodo obujeni za nebesa in »duhovniki bodo Božji in Kristusovi, in bodo ž njim kraljevali tisoč let«. (Razodetje 20:6)
Bog je določil, da bodo ti nebeški duhovniki opravljali duhovne in dobesedne stvari, ki jih še nobeno duhovništvo ni. Kmalu bodo uporabili ugodnosti Jezusove odkupne žrtve in lahko sodelovali pri obnavljanju človeške popolnosti vseh vernikov. Tedaj bo veličastno uresničeno, kar piše v Izaiju 33:24, (EI): »In noben prebivalec ne poreče: ,Bolan sem.‘ Ljudstvo, ki tam stanuje, je oproščeno krivde.«
[Navedba vira slike na strani 28]
Jules Breton (1857): »Blagoslovitev žita pri Artoisu«; Francija / Giraudon/Art Resource, N.Y.