Približevanje Bogu mi je pomagalo vzdržati

RELIGIJA me ni zanimala. Organizirana religija se mi je zdela hinavska. Nisem videla, da bi bila za ljudi kakorkoli koristna, le nestrpnost je ustvarjala. Bilo je v poznih 60-ih letih. Na ameriškega predsednika so naredili atentat, tisoče pa jih je umiralo v vietnamski vojni. Svet je bil ena sama zmešnjava. Duševno sem bila na tleh. Kako naj potem obstaja Bog, ki bi mu bila mar jaz ali človeštvo?

Imela sem 27 let, poročena, z dvema malima otrokoma in delala polni delovni čas v psihiatrični bolnišnici, ko mi je soseda pričela govoriti o Bibliji. Poslušala sem, kar me je presenetilo. Govorila je o nekakšnih zadnjih dnevih. Njene besede so zvenele drugače in želela sem odgovore. Pustila mi je knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Prebrala sem jo v eni noči, poiskala vse biblijske stavke in se začela vpraševati, ali sem zares našla resnico.

Če sem jo, bo to prineslo težave. Izviram iz judovske družine, imam moža Juda in dva mala otroka ter sorodnike Jude. Zavedala sem se, da bi jih razburilo, če bi postala Jehovova priča. Družine nisem hotela po nepotrebnem prizadeti; morala sem se prepričati. Vrgla sem se v biblijsko čtivo. Po enem tednu sem se prepričala, da je to resnica. Hotela sem spoznavati dalje. Zato sem pričela preučevati z Jehovovimi pričami. Po nekaj tednih, sem pričela oznanjevati že vsakomur. Vznemirljivo je bilo spoznanje, da je Bogu ime Jehova, da mu ni vseeno, kako je z mano in človeštvom nasploh, ter da je večno življenje na rajski zemlji možno. Krstila sem se 12. junija 1970.

Kot sem pričakovala, je novica sorodnike zelo pretresla, nekateri pa z menoj niso hoteli imeti več opravka. Mož je zdaj preučeval zdaj spet ne in tako je bilo kar nekaj let, toda vere si vseeno nikoli ni pridobil. Pridobila pa sta si jo otroka. Od samega začetka sem želela postati polnočasna služabnica in po hišah oznanjevati dobro vest o Božjem kraljestvu. Toda imela sem otroke in drugače mislečega moža. Čeprav sem bila tudi sama zaposlena polni delovni čas, smo dvakrat izgubili dom in večkrat nismo imeli kje živeti. Življenje je bilo zelo težko.

Enkrat smo hišo obremenili s hipoteko. V hiši smo lahko ostali do nedelje opoldne, nismo pa imeli kam iti. Storila sem vse, kar je bilo v moji moči, končno pa sem se v soboto zjutraj, dan pred izselitvijo, odločila, da storim tako, kot je dejal Jezus v Matevževemu evangeliju 6:33, namreč naj iščem najprej Kraljestvo in čakam na Jehova, ki bo poskrbel za potrebno. Šla sem na oznanjevanje. Zaradi nastale situacije in tolikšnega pritiska sem jokala, toda po petih minutah sem se počutila bolje. Opazila sem, da je oznanjevanje name vedno izredno pozitivno delovalo; pozabila sem na težave, Jehovov duh me je osrečeval in mi pomagal, da sem bila učinkovita, življenju pa dajal smoter. Ko sem se tistega dne vrnila domov, še vedno nismo imeli kam iti, toda bilo mi je laže.

Zvečer nas je poklical posrednik za nepremičnine, ki je urejal najino zadevo. Ura je bila 23,30 in posrednik je bil tako zaskrbljen, ker nismo imeli kam iti, da je poskrbel za bivališče, kjer bi živeli začasno, dokler hiša, ki naj bi jo dobili, ne bi bila gotova. Tako so nam prijatelji, Priče, pomagali v nedeljo preseliti se v to začasno bivališče. Vse smo imeli v škatlah in tako smo živeli tri tedne, ko smo se končno le preselili v svojo hišo, ko je bila ta nared. Ni bilo lahko, toda Jehova je za nas poskrbel. To me je zelo ojačalo in mi poglobilo vero. Kako resnične so besede kralja Davida iz Knjige psalmov 37:25: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.«

Z vodenjem družinskega proračuna so bile težave. Zato sem včasih to skrb morala prevzeti nase in urediti zadeve. Vsa ta leta sem se na vse kriplje trudila obdržati zakon predvsem zaradi ljubezni do Jehova in njegovega odnosa do zakonske ureditve, na tihem pa sem upala, da se bo mož spremenil in spoznal resnico.

Nenehno sem molila, da bi lahko bila redna pionirka, pomožna pionirka pa sem bila vedno, kadar je bilo mogoče.a Zavedala sem se, da je oznanjevanje najboljši in najpomembnejši način življenja. Ljubila sem Jehova in mu hotela služiti iz vse duše. Rada sem imela tudi ljudi in jim želela pomagati. Težko življenje mi je pomagalo spoznati, kako koristna so biblijska načela in da ljudje potrebujejo upanje, ki ga daje Kraljestvo. Toda bala sem se, da družina ne bo mogla preživeti, če ne bom delala. Že tako smo bili na robu preživetja.

Vpila sem in posiljevalec je zbežal

Potem pa se mi je pripetilo nekaj, kar mi je dalo vero v to, da bo Jehova vedno skrbel zame in me pazil. Nekdo je vlomil v našo hišo in me hotel posiliti. Presenetil me je med spanjem in mi zagrozil, da me bo ubil, če bom vpila ali se upirala. Čeprav me je bilo strah, mi je Jehova pomagal, da sem ostala mirna in prisebna in sem lahko molila in pretehtala, kaj bi lahko naredila. Vedela sem, kaj Biblija pravi o vpitju, vendar sem se bala, da me zares utegne ubiti, če bom kričala, zbudili pa bi se tudi otroci in potem bi ubil še njih. Že sem videla svoje ime med osmrtnicami in molila, da bi Jehova zaščitil otroke, če bi umrla. Kljub temu sem storila to, kar priporoča Biblija — začela sem vpiti. (5. Mojzesova 22:26, 27) Posiljevalec je zbežal. Tisto noč sem bila zares prepričana, da je z menoj konec. Še bolj sem se zbližala z Jehovom.

Pustila sem službo in 1975 stopila v redno pionirsko službo. Pionirala sem šest let, mož pa je plačeval račune. Na žalost pa sem že od mladosti diabetik in sem bila nekaj časa zelo bolna. Da bi zmogla, sem se morala še bolj opreti na Jehova. Kljub takšnim razmeram so bila to najsrečnejša in najuspešnejša leta do tedaj. Jehova me je blagoslovil z mnogimi biblijskimi učenci, ki so napredovali do krsta. Nekateri so tudi sami postali pionirji.

Leta 1980 pa je prišel na rešeto tudi najin zakon. Z možem sva se odtujila. Otroka sta bila vsa iz sebe, zato sem se zaradi njiju trudila ohraniti zakon, toda mož se za moja prizadevanja ni menil. Tedaj sem videla, da je nastopil čas za biblijsko utemeljeno razvezo. Njegov odhod je otroka hudo prizadel.

V tem času sem se na vso moč trudila, da ne bi prenehala s pionirsko službo. To je trajalo kakšno leto. Toda hčer, ki ni bila kos nastalemu položaju, se je pričela upirati vsemu, tudi meni in resnici. Zaradi njenega obnašanja sem pustila pionirsko službo. To pa me je strlo; pokopala sem vse upe. Počutila sem se osamljeno, kot bi izgubila vse razen Jehova.

Jehova pa je takrat poskrbel za dva draga brata, ki sta mi pomagala bolj, kot bi si lahko mislila. Eden je bil okrajni nadzornik, drugi pa starešina iz druge občine, ki je poznal naše razmere, ker je preučeval z mojim možem. Ne morem se dovolj zahvaliti Jehovu za ta moža darova. Vedno mi bosta mnogo pomenila.

Nedolgo zatem se je hči, ki je bila še zelo mlada, omožila z nekom, ki ni bil v resnici. To je družino razbilo in nas silno razžalostilo. Kmalu zatem pa se je tudi sin odrekel resnici. Nenehno sem prosila Jehova, da bi družina obstala v resnici. Bili so mi tako dragi in najbolj sem si želela, da bi ostali z Jehovom. Za to sem molila ves čas odkar sem v resnici. Ta čas je bil zame težji od vseh 20 let zakona — in ta so bila težka. Vedela sem, da nam bo Jehova pomagal prebiti se, njegovo voljo pa sem hotela izvrševati za vsako ceno.

Nekega pripetljaja se prav dobro spominjam. Pionirala sem in bili smo brez denarja. Potrebovali bi 70 dolarjev, da bi se prebili skozi teden in imeli za vožnjo v naslednjem delovnem tednu. Bila sem začasno zaposlena dva dneva v tednu. Ponavadi sem morala na izplačilo zasluženega denarja (okoli 40 dolarjev) čakati kakšen teden. Nisem imela denarja niti za hrano kaj šele za prevoz. Naslednji večer sem imela biblijski pouk z žensko, ki mi je lahko pomagala pri prevoznini s podzemno železnico.

Naslednje jutro je bil petek. Šla sem po pošto, in našla dva pisma. V enem je bil ček, ki sem ga pričakovala naslednji teden. V manj kot treh dneh se je ček vrnil iz overovitve v centralni mestni banki. Bila sem presenečena. Potrebovala sem še 29 ali 30 dolarjev, da bi prišla skozi. V drugi kuverti je bil ček za 29 dolarjev, ravno toliko, kot sem potrebovala. Pri tem pa je bilo posebej presenetljivo to, da mi je država februarja tega leta odobrila denarno podporo za olje za ogrevanje hiše. Tedaj je bil avgust, ko se je država odločila, da mi dolguje 29 dolarjev — avgusta in to za gretje? Zakaj so mislili, da mi karkoli dolgujejo, in to še avgusta za olje? To mi je res zelo okrepilo vero!

Gmotno imetje ne osrečuje

Zaposlila sem se s polnim delovnim časom in spoznavala računalnike na svojem novem delovnem mestu. Leta, ko nisem pionirala, so bila zelo težka. Čeprav sem imela sijajno zaposlitev, denarno pa preskrbljena ter gmotno dobro stoječa, nisem bila srečna. Otroci so bili na svojem in so se otepali z velikimi težavami. Hči se je vračala v resnico, vendar so jo še vedno pestile težave. Tudi sin je imel svoje težave. Sčasoma sem opazila, da izgubljam svoj tesen odnos z Jehovom, ki sem ga tako cenila. Čutila sem, da se odmikam od Jehova, čeprav tega ni nihče drug opazil. Bila sem na vseh shodih, preučevala sem, hodila na oznanjevanje, toda to ni bilo dovolj. Pričela sem se več družiti z bratovščino, vendar je bilo tudi to premalo.

Pričela sem se smiliti sama sebi. Poglobila sem se vase in razmislila o sebi. Ali nisem bila vredna tega, da sedaj malo laže živim? Očitno pa je bilo takšno razmišljanje ravno to, kar je hotel Satan. Prvič sem tudi opazila, da sem privlačna sodelavcem. Mislila sem: ,Prav, jim bom pa govorila o resnici.‘ In tako je tudi bilo. Toda globoko v sebi sem čutila, da sem v srcu prezrla tisto, česar ne bi smela. Problem ni bil v moji okolici. Problem sem bila jaz. Nisem mogla ubežati pred svojo biblijsko šolano vestjo. Molila sem k Jehovu.

Delala sem bila polni delovni čas. Morala bi se odreči gmotni varnosti, ki sem si jo zgradila. Za pot od Long Islanda do Wall Streeta sem vsak dan zapravila tri ure. Odločno preveč! Pa tudi mnogi stiki s posvetnimi ljudmi na vlaku stanja niso mogli popraviti. Pogovorila sem se s starešinami, ob koncih tedna pa obiskovala zbore, da bi se lahko spet posvetila važnejšim stvarem. Prvič v življenju mi ni bilo potrebno skrbeti zaradi gmotnih stvari, zakaj bi se morala zdaj spet podajati na takšno pot. Po enem letu molitev in temeljitega premisleka sem uvidela, da moram nekaj ukreniti.

Preselila sem se v področje Brooklyn Heightsa. Obiskala sem občino in videla, da je njena duhovnost ravno to, kar sem potrebovala. Toliko zvestih Prič, ki so služili polnočasno toliko let — počutila sem se tako domače. V šestih mesecih sem bila pripravljena pustiti zaposlitev in spet pionirati. Našla sem delno zaposlitev, 1984 pa sem bila spet postavljena za redno pionirko.

Vsa ta leta me je Jehova bogato blagoslavljal in dobro šolal. Trudila sem se ostati pozitivna in se iz vsake preizkušnje kaj naučiti. Ni sramota imeti težave; greh pa je, če jih ne rešujemo po biblijskih načelih. Tukaj, v Brooklynu, nimam več tistih težav kot v prvih letih svoje poti v resnici. Nimam denarnih skrbi. Nimam težav z neverujočim možem. Srce je ozdravljeno. Blagoslovljena sem z mnogimi duhovnimi otroki.

Prihajajo pa vedno novi problemi in izzivi. Leta 1987 je sin, Marc, doživel živčni zlom in se pogreznil v hudo depresijo, toda Jehova nam je pomagal prebroditi to. Marc se sedaj postavlja na noge in v občini dobro napreduje. Hčerka, Andrea, se je vrnila v resnico in se krstila ter vzgaja otroke v resnici. Ker se hitro približujemo veliki stiski, računam na težave, morda celo hujše, toda Jehova bo vedno tu, da nam pomaga premagati najrazličnejše ovire in izzive.

Jehova mi res pomaga, da je moje življenje srečno in produktivno. Veselim se, da se mu lahko še naprej bližam in izpolnjujem njegovo voljo. (Po pripovedi Marlene Pavlow.)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Marlene Pavlow, polnočasna oznanjevalka kraljestvene dobre vesti