Česa orkan Andrej ni mogel uničiti

POZNAMO orkančke in orkane.a Nekateri so le malo močnejši od hudega vetra, prinesejo pa veliko dežja in ruvajo drevesa. Orkan Andrej je pustošil v južni Floridi (24. avgusta 1992) in v Louisiani (26. avgusta 1992), orkan Iniki v Kauaji na Havajih (12. septembra 1992), tajfun Omar pa na Gvamu (28. avgusta 1992).

Orkani povzroče za milijarde dolarjev škode. Na Floridi je življenje izgubilo desetine ljudi, tisoče družin pa je ostalo brez strehe nad glavo. Zavarovalni agenti hodijo okrog porušenih hiš, iščejo lastnike in pišejo čeke za povračilo škode.

Iz Fort Lauderdala odbor Jehovovih prič za pomoč poroča, da je bilo od 1033 hiš Jehovovih prič v tej pokrajini, 518 poškodovanih. Če to razmerje velja na splošno, potem je Andrej na svoji ,poti‘ porušil najmanj polovico hiš. Tisti srečneži, ki jim hiša še stoji, pa morajo posušiti pohištvo in zavese ter očistiti bele sledi, ki so nastale, ko je skozi poškodovano streho in strop lil dež. Mnogim je ob pogledu na ruševine njihovega doma hudo pri srcu. Še slabše pa so jo odnesli stanovalci manj trdnih domov, stanovanjskih prikolic in montažnih hiš.

Orkan Andrej ni nikomur prizanesel

Zakonca Leonard in Terry Kieffer sta se odpravila pogledat svojo hišo v naselju montažnih hiš v Florida Cityju in že pri vhodu v naselje naletela na vojaško patruljo, ki ju je legitimirala. Videti je bilo, kot bi nanj padlo stotine bomb, samo da ni bilo kraterjev. Drevesa je izruvalo. Raztrgane aluminijaste plošče, ki so nekoč bile stene in strehe stanovanjskih prikolic in montažnih hiš, so se omotale okrog dreves ali visele z vej kot groteskni okraski. Električne kable in lesene drogove je potrgalo, kot da so vžigalice. Avtomobili pa so se pri prevračanju razbili.

Bob van Dyk je novo hišo, za katero so rekli, da ni primerna za prebivanje, takole opisal: »Stropi so se podrli in zdrobili vse, kar je bilo lomljivega, in upognili vse, kar se je dalo upogniti, mi pa smo bili strašno preplašeni.«

Osebne stvari, igrače, oblačila, fotografije in knjige so ležale naokrog kot žalostni spomin na nekdanje čase. Po tem kršu je tavala črna mačka, potem pa se ozrla k Kiefferjevima, kot da bi vedela, kako jima je pri srcu. Mali kuščarji so tekali po stvareh, ki so nekoč nekomu veliko pomenile. Hrana, ki je padla iz razbitih hladilnikov, je gnila in smrdela. Kamorkoli si pogledal, povsod strašno razdejanje, za vse to pa je bil kriv veter, hud veter, ki je pihal s hitrostjo 260 kilometrov na uro.

Lastnikom in prebivalcem teh domov se je trgalo srce. Po mnogih letih, ko so si napravljali svoja gnezda in z družinami živeli v njih, so jim zdaj, po nevihti, ostale le ruševine in razbitine. Kiefferjeva sta hotela rešiti nekaj svojih reči, vendar jima je bilo prehudo, da bi brskala po razbitinah. Vseeno pa sta bila vesela, da še živita in lahko služita Bogu.

Orkan Andrej ni nikomur prizanesel. Trgovski centri, tovarne, veleblagovnice, vse to je bila žrtev naravne ujme. Kržljava človeška dela niso prestala preizkusa.

Dobra in slaba plat človeške nravi

Iz vse države so različne agencije za človekoljubno pomoč začele na Florido pošiljati pomoč. Upravni organ Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku pa je takoj formiral odbor za pomoč, ki bi deloval v kongresni dvorani v Fort Lauderdalu. Nakazali so tudi precejšnji denarni znesek za nabavo materiala, hrane in ostalih potrebnih stvari. Tako so se Priče med prvimi odzvale s pomočjo in takoj povabile tudi prostovoljne delavce. Mnogi so prišli kar sami, niti poklicati jih ni bilo treba.

Delavci–Priče so prihajali od vsepovsod, iz Kalifornije, Severne Karoline, Oregona, Washingtona, Pennsylvanije in drugod. Virginijski področni gradbeni odbor, ki ponavadi gradi kraljestvene dvorane, je poslal skupino osemnajstih Prič, da bi popravljala strehe. Do Floride so se vozili 18 ur. Prostovoljci so si vzeli dopust oziroma proste dni in prepotovali celo državo, stotine pa tudi tisoče kilometrov, da bi lahko pomagali Sopričam, ki jih je zadela nesreča.

Neprecenljiva pomoč je bila skupina iz Charlestona v Južni Karolini. Te Priče so si že nabrale izkušenj pri odstranjevanju posledic orkana Hugo 1989. leta. Vedeli so, kaj jih čaka, zato so zelo hitro priskrbeli za delo potrebne stvari, tudi električne generatorje in gradbeni material. V dveh tednih so ti prostovoljci osušili kakšnih 800 hiš in popravili veliko streh.

Od popravljalne ekipe Prič so imele korist tudi mnoge Nepriče, možje ali žene Prič, pa tudi sosedje. Ron Clarke iz zahodnega Homesteada je povedal: »Neverujoče ali drugače verujoče zakonske tovariše Prič je vse to v resnici ganilo. Jokali so in kar niso mogli verjeti, kaj vse so Priče storile za njih.« Ron za nekega nevernega soproga Priče doda: »Ta moški je bil čisto iz sebe — Priče so mu postavile streho.«

Ena od Prič pripoveduje o svojih sosedih, katere je vsak večer obiskala, da bi videla, kako so. Odgovarjali so, da dobro. Toda peti večer se soseda ni več mogla zadrževati in je planila v jok. »Nobene plenice nimam več za dojenčka. Pošla bo tudi otroška hrana, tudi hrane in vode nimamo dovolj. Sosed je potreboval kakšnih 20 litrov benzina, pa ga ni mogel nikjer dobiti. Še istega dne jim je Priča iz kraljestvene dvorane, kjer so delili humanitarno pomoč prinesla vse, kar so potrebovali. Soseda je jokala od hvaležnosti, njen mož pa je prispeval v fond za pomoč ponesrečenim.«

Najpomembnejšo vlogo so imeli občinski starešine in pomočniki, ki so dobro organizirali pomoč v večjih obnovljenih kraljestvenih dvoranah na opustošenem področju. Zelo so se potrudili in našli vse Priče ter zapisali, kaj potrebujejo. Čisto drugače so se vedli v drugih odborih za humanitarno pomoč. Poglejmo, kaj je o tem povedal častnik vojnega letalstva z nekega drugega področja: »Vsi šefi so hoteli biti šefi, nihče se ni hotel lotiti kakega dela, še posebej ne umazanega.«

Nesreča lahko pri ljudeh zbudi najboljše lastnosti, pa tudi najslabše. Tega drugega je bilo več. Neka družina Jehovovih prič je nepoškodovan hladilnik in pralni stroj namenila centru za pomoč v kraljestveni dvorani. Medtem ko so šli v dvorano po prevoznika, pa so plenilci oboje ukradli!

Neki očividec poroča: »Ko smo se vozili po opustelih ulicah, smo videli mnogo napisov, ki so tatove svarili, naj stvari puste na miru. Pisalo je: ,Tatovi morajo umreti‘ in ,Plenilce bomo postrelili.‘ Drugje pa: ,Streljali smo na dva plenilca. Eden je mrtev.‘ Skladišča in trgovine so izropali.« Narednik 82. letalske desantne divizije je povedal, da so ljudje ujeli in linčali najmanj enega tatu.

Mnoge so priprli. Videti je, da vsaka nesreča pri ljudeh, ki so nagnjeni h kriminalu, zbudi pohlep. Celo tako imenovane normalne ljudi zamika, da bi kradli. Vera, etika in morala v skušnjavi, da prideš do česa zastonj, kar izginejo.

Za Prebudite se! smo izvedeli, da so v začetku plenilci celo oboroženim vojakom ukradli nekaj nenabitih pušk. Povedali so nam, da se nekaterim vojakom zdi center za humanitarno pomoč v kraljestveni dvorani kot oaza v puščavi. Zakaj? »Ker vi, Priče, niste oborožene.«

»Ne smete izgubiti volje«

Kaj so izkušnje pri odpravljanju naravnih nesreč naučile Jehovove priče? Da je najprej treba ,obnoviti‘ duhovne aktivnosti. Ed Rumsey, nadzornik v Homesteadu, je za Prebudite se! povedal, da so stavbo, v kateri sta bili dve kraljestveni dvorani, obnovili in imeli shode že prvo sredo po ponedeljkovem divjanju orkana. Odneslo je del strehe, popustil je strop, vse pa je zalil dež. Prostovoljci so hiteli, da bi bila dvorana zopet nared za shod, v njej pa so uredili tudi poveljništvo, odkoder so vodili humanitarno delo na celotnem opustošenem področju. Uredili so tudi kuhinje za pripravo hrane žrtvam in prostovoljnim delavcem.

Fermín Pastrana, starešina iz princetonske špansko govoreče občine, poroča, da je v tej občini z 80 Pričami, izgubilo streho nad glavo sedem družin. Kaj so predlagali svojim sovernikom? »Žalujte, če že morate. Toda ne smete izgubiti volje. Pomagajte ostalim in oznanjujte, kolikor je le mogoče. Ne izostajajte z naših krščanskih shodov. Rešite, kar se da rešiti, samo ne tarnajte za izgubljenim.« Tako so Priče kaj kmalu oznanjale in raznašale pakete po hišah. Orkanu Andreju ni uspelo odpihniti njihove gorečnosti.

,Naslednjič se bomo izselili‘

Sharon Castro, 37-letna ženska iz Cutler Ridga, je za Prebudite se! povedala svojo zgodbo: »Oče je odločil, da se ne bomo izselili. Menil je, da orkan Andrej ne bo prizadel floridske obale, ker je tudi prejšnji ni. Celo oken ni kanil zabiti z deskami. Na srečo pa se je oglasil moj mlajši brat in vztrajal, naj jih zabijemo. To nam je brez dvoma rešilo življenje. Orkan bi jih razbil, nas pa bi steklo razrezalo na koščke.

Približno ob pol petih zjutraj je zmanjkalo elektrike. Slišali smo strašen hrup, kot da prihaja ogromen vlak. Pokalo je, ko so se podirala drevesa in stavbe. Kasneje smo ugotovili, da je zastrašujoče škripanje, ki smo ga slišali, prihajalo s strehe, ko so popuščali dolgi žeblji. Odneslo je podstrešnico in tretjino strehe. Zatekli smo se, bilo nas je dvanajst, tudi invalidna mati in 90-letna babica, v srednjo sobo, ki ni imela oken. Prepričani smo bili, da bomo umrli.«

Kaj jo je izkušnja naučila? »Ko nam bodo naslednjič rekli, naj se izselimo, bomo to brez besed storili. Upoštevali bomo opozorila. Naučila pa sem se živeti z malo stvarmi in jih deliti z drugimi. Vem, da ni narobe, če jokaš in žaluješ, toda potem se moraš s stvarnostjo spoprijeti.«

Reakcija tiska

Celo sredstva obveščanja so opazila, kako dobro so bile Priče organizirane. Savannah Evening Press je objavil članek z naslovom »Jehovove priče ugotavljajo, da so v južni Floridi dobrodošle«. The Miami Herald pa je razglasil: »Priče skrbijo za svoje, pa tudi za druge.« Pisalo je še: »V Homesteadu ni ta teden Jehovovim pričam nihče zaloputnil vrat, tudi če jih je še imel. Kakšnih 3000 Prič–prostovoljcev iz vse države je prihitelo na opustošeno področje, najprej so pomagali svojim, potem pa ostalim. . . . Vsaka vojaška organizacija lahko Jehovovim pričam zavida natančnost, red in učinkovitost.«

Priče ponavadi na svojih shodih in kongresih organizirajo prehrano. Nadalje imajo po celem svetu stotine področnih gradbenih odborov za izgradnjo kraljestvenih in velikih kongresnih dvoran. Imajo torej izurjene ekipe, ki so v nekaj urah pripravljene za delo.

Seveda pa imajo še nekaj — svoje stališče. Isti poročevalec nadaljuje: »Ne poznajo birokracije in se ne prepirajo, kdo med njimi je pomembnejši. Namesto tega so zelo prijazni, vzajemno delajo in pomagajo drugim neglede na to, kako nevarno, umazano ali utrudljivo je delo.« Kako to pojasniti? Ena od Prič je odgovorila: »To je zato, ker smo v odnosu z Bogom, to nas motivira, da ljudi ljubimo.« Orkan Andrej torej ni mogel odnesti niti krščanske ljubezni Prič (Janez 13:​34, 35).

Zanimiva je primerjava, ki daje videti, kot bi se Priče zgledovale po drevesih. Nek očividec je povedal: »Ko sem se vozil naokrog, je bilo nemogoče spregledati stotine izruvanih velikih fikusovih dreves. Zakaj? Ker imajo veliko krošnjo, nudijo vetru velik odpor, korenine imajo sicer razvejane, vendar plitke. Po drugi strani pa se je večina vitkih palmovih dreves obdržala. Veter jih je sicer upogibal, tu in tam je katera izgubila svoje liste, toda večina jih je ostala zakoreninjena v zemlji.«

Tudi vera Prič je globoko zakoreninjena v Božji Besedi pa tudi prilagodljive so. Posest in domovi jim niso najpomembnejše vrednote. Navsezadnje so žive in kljub nesreči lahko služijo Jehovu. Orkan Andrej jim tudi življenje ni vzel.

Kako so delovale

Pivovarna Anheuser Busch je poslala tovornjak pitne vode. Voznik je ob prihodu na področje vprašal uradnike, kam naj jo odpelje. Povedali so mu, da so se organizirale edino Jehovove priče. Tako je v tednu po pustošenju Andreja pripeljalo pomoč v kongresno dvorano Jehovovih prič v Fort Lauderdale kakšnih 70 tovornjakov.

Tamkajšnji prostovoljec je povedal: »Tako smo mi dobili vso pitno vodo. Nemudoma smo jo skupaj s hrano poslali naprej, v kraljestvene dvorane, kjer so bili razdeljevalni centri. Tam so jo potem delili bratom in ostalim potrebnim na tistem področju.« Papirna industrija iz Washingtona je darovala 250.000 pol papirja.

Na začetku so mestne oblasti pošiljale prostovoljce–Nepriče kar v kraljestvene dvorane, češ ,edino one so ustrezno organizirane‘. Šele kasneje so prišli tudi vojaki, ki so postavili človekoljubne centre za razdeljevanje hrane in vode.

Odbor za pomoč je organiziral prvi razdeljevalni center Jehovovih prič v kongresni dvorani v Fort Lauderdalu, to je kakšnih 60 kilometrov severno od najbolj opustošenega homesteadskega področja. Da bi se nekoliko razbremenili, so v kongresni dvorani v Plant Cityju blizi Orlanda, štiristo kilometrov severozahodno od opustošenega področja, postavili sprejemni center za humanitarno pomoč. Večina pomoči je najprej prišla tja, kjer so jo sortirali in spakirali. Odbor je potem vsak dan iz Plant Cityja javil seznam potrebnih stvari in veliki tovornjaki so jih vozili v Fort Lauderdale; vožnja je trajala pet ur.

Iz tega sedeža humanitarne pomoči so po potrebi oskrbovali s hrano, materialom, vodo, generatorji in drugim tri kraljestvene dvorane v središču opustošenega področja, ki so jih že obnovili. Tam so se sposobne Priče organizirale za popravila, gradnjo in čiščenje ter potem pomagale vsem, ki so to potrebovali, delali so na sto in sto mestih. V kraljestvenih dvoranah so odprli kuhinje, kamor je lahko prišel vsakdo. Tu so se hranili celo nekateri vojaki in kasneje so jih videli, da so tudi oni prispevali v škatle s prispevki.

Moški so se zaposlili s popravljanjem hiš, nekatere ženske pa so kuhale. Druge so obiskovale ljudi, da bi jim povedale, kaj Biblija govori o naravnih nesrečah, pomoči potrebnim pa nosile humanitarno pomoč. Ena takšnih je bila Teresa Pereda. Njena hiša je bila poškodovana, na avtomobilu so bila zdrobljena stekla, toda do vrha ga je naložila s škatlami in jih razvažala sosedom. Njen soprog Lazaro pa je pridno delal v kraljestveni dvorani. (Propovednik 9:11; Lukež 21:​11, 25)

V domove Jehovovih prič, ki jih Andrej ni poškodoval, so začasno nastanili veliko brezdomcev. Nekateri so stanovali v tovornjakih, ki so jih v ta namen najeli, ali pa dobili. Zopet drugi so stanovali v šotorskem naselju, ki ga je postavila vojska. Nekaj jih je svoje domove kar odpisalo in odšlo k prijateljem in sorodnikom v druge kraje. Ljudje so ostali brez domov in brez zaposlitve. Ni bilo elektrike, ne vode in ne ustrezne kanalizacije, zato so si pač poiskali boljšo rešitev.

Neka špansko govoreča Jehovova priča je povedala, kaj so se vsi iz tega naučili: »Zelo hvaležni smo za pouk, ki smo ga iz tega izvlekli glede naših življenjskih ciljev. Veste, lahko da si 15 do 20 let gradil hišo, nakupoval gmotne stvari in potem si lahko v eni sami uri ob vse. To nam pomaga zastaviti duhovne cilje, ki življenje poenostavijo, tako v resnici mislimo le na Jehovovo službo.«

V glavnem to odsevajo besede apostola Pavla: »Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za odmeček, da bi si prislužil Kristusa.« (Filipljanom 3:​7, 8, EI)

Naravne nesreče so danes del življenja. Če upoštevamo opozorilo oblasti, si lahko rešimo vsaj življenje. Čeprav morda izgubimo hišo in posest, bi nas moral krščanski odnos, v katerem smo »z Bogom tolažbe« (NW), krepčati. Če pa morda kdo v nesreči umre, mu Jezus obljublja vstajenje v Božji novi svet na obnovljeni zemlji, kjer ne bo nobena naravna nesreča povzročila gorja ali smrti. (2. Korinčanom 1:​3, 4; Izaija 11:9; Janez 5:​28, 29; Razodetje 21:​3, 4)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 20]

Presenečenje

Iz Tampe na Floridi je prišla pomagat tudi skupina 11 belih Prič; dali so jim vse potrebno in lotili so se popravljanja strehe črnih Prič. Ko je prišel nečak, ki ni Priča, ni mogel verjeti svojim očem, tako neznansko ga je presenetilo, da so bele Priče prišle pred njim in že popravljale stričevo hišo. Tako ga je ganilo, da jim je celo pomagal.

Rekel je, da bo takoj, ko se bodo Jehovove priče oglasile pri njem, zaprosil za biblijski pouk. Ko se je pogovarjal s temi prostovoljci iz Tampe, je zvedel, da so vsi iz njegovega področja. Tako se je starešina, ki je bil v skupini, brez oklevanja z njim dogovoril, da bosta že naslednji teden preučevala! Neka sestra je dejala, da ni treba potrkati ravno na vrata, da daš pričevanje, temveč lahko to storiš kar na strehi!

[Slike na strani 15]

Orkan Andrej ni prizanesel ničemur, ostalo je le nekaj zgradb

Kiefferjeva montažna hiša — in kar je od nje ostalo

[Slike na strani 16]

Rebecca Pérez, njene hčerke in še 11 drugih so preživeli v tem majhnem prostoru

Vojska je skušala preprečiti krajo (zgoraj desno); izropana trgovina (desno)

Orkan je odnašal strehe in prevračal tovornjake

[Slike na strani 17]

Pomoč so organizirali v kraljestveni dvorani

Deli montažnih hiš so bili oviti okoli dreves; otroške igrače so obležale na žimnicah; biblijska literatura je končala med razbitinami; Priče, na primer Teresa Pereda, so raznašale potrebščine sosedom

Poklonjen gradbeni material. Razvrščanje oblačil

[Slike na strani 18]

Pomagat so prišli prostovoljci iz vseh Združenih držav Amerike