Tarawera — Vulkanska katastrofa v Novi Zelandiji

Od dopisnika Prebudite se! v Novi Zelandiji

PREDSTAVLJAJMO si, da nas v zgodnjih jutranjih urah prebudi pok, ko raznese goro. Kako bi se počutili, ko bi ob pogledu skozi okno videli kakšnih 30 kilometrov daleč velik plamen, z neba pa bi deževalo rdeče vroče kamenje? Zatem pa bi se nam pod nogami pričela tresti tla. Strašno, kajne? Ravno to se je zgodilo v Rotouri, ki leži v osrednjem predelu Severnega otoka Nove Zelandije, ob 2.00 uri, 10. junija 1886, ko je eksplodirala gora Tarawera. Vas Te Wairoa je pri tem postala novozelandski Pompeji, ki jih je pokopal Vezuv.

To je bilo strašno doživetje za tiste, ki so tu živeli in preživeli. Nek očividec je dejal: »To je bil prizor, ki ga nikoli ne bomo pozabili. . . . Gora je imela tri kraterje, ognjeni zublji pa so švigali 300 metrov visoko.« Nekdo drug pa je šel kar ven, da bi si ogledal prizor. Rekel je: »Pihalo je vse močneje in komaj smo prišli do hiše, že je začelo, kot smo mislili, močno deževati. Okna so se razbila in ugotovili smo, da so te padavine v resnici žlindra in kamenje. . . . Zemlja pod nami se je tresla, mi pa smo zrli v plamen in čakali na smrt.«

Eksplozija 19 kilometrov dolgega gorskega hrbta je povzročila verigo devetih globokih kraterjev. Para se veže z izvrženim pepelom, to pa potem pada kot dež. Vasi okoli jezera s svojimi prebivalci Maori in ostalimi, ki so tam živeli, vseh skupaj verjetno 155, je pokopalo blato, mnoge celo več metrov globoko!

16.000 kvadratnih kilometrov gozdnih in obdelovalnih površin je prekrilo blato, vulkanski drobci pa so padali celo na palubo ladij, ki so bile od obale oddaljene 160 kilometrov. Veliko svetovno čudo, roza in bele lehnjakove terase, »umetnina naravne arhitekture iz svetlečega kremena,« je bilo uničeno, skupaj z njim pa tudi svete kosti maorskih prednikov (Wild New Zealand, v izdaji Reader’s Digesta). Za ta miroljuben otok na jugu Tihega oceana je bila to velika katastrofa.

Življenje v maorski vasi

V starodavni vasi Te Wairoa, 14 kilometrov od gore Tarawera, je bilo življenje pred vulkanskim izbruhom mirno in uspešno. Tarawera se je nahajala v goščavi na obali hladnega jezera in ni imela termalnih vrelcev kakor vasi bližje Rotorui. Vas Ohinemutu ima celo v hladnih dneh topla travnata področja. Vendar pa je bila Te Wairoa v nečem posebna že od svojega začetka. Bila je polna ulic. Ljudje so imeli raje hiše z 0,2 hektarja ograjenega zasebnega zemljišča, kot da bi bilo vse skupaj rodovna last.

V Te Wairou sta dva hotela stala na pripravnem mestu ob jezeru Tarawera. Bila sta dobrodošlo počivališče za utrujene evropske turiste v 1880-ih. Tu so se lahko odpočili od potovanja z vprego po luknjastih in od vremena uničenih gozdnih poteh. Naslednji dan so v svoji najboljši nedeljski obleki nadaljevali pot do roza in belih lehnjakovih teras. Terase, ki so tedaj že slovele kot svetovno čudo, so opisali kot »velike bele bazene, ki so bili proti vrhu vse večji, v njih pa je bila voda najlepše modre barve, obdana z bleščečo belino . . . roza terase pa so imele ravno tako lepo plavo vodo v velikih plitvih bazenih«. V bazenih s toplo mineralno vodo so čofotali Maorčki, v njej pa so se namakali tudi odrasli, da bi pregnali utrujenost.

Pod terasami so bili v blatni zeleni vodi Rotomahanskega jezera topli vrelci. Nekateri so se dvigali nad jezersko gladino kot vodomet in so bili tako vroči, da so domači maorski kuharji lahko v njih kuhali kumaro (domači krompir) in kouro (sladkovodni jastog). Turisti so prav gotovo uživali v teh delikatesah na izletu ob jezeru z maorskimi vodiči, kot sta Kate in Sophia, ki so se do teras pripeljali s čolnoma iz izdolbenih debel.

Svarilo pred nesrečo

Izbruh vseh treh tarawerskih vulkanov je bil povsem nepričakovan. Vsa tri maorska imena Wahanga, Ruawahia in Tarawera kažejo na ogenj, vendar pa gora ni imela vulkanskih kraterjev, ki bi opozarjali na nevarnost. Pravzaprav so stoletja menili, da je tarawerska kupola (kot so poimenovali goro) varno grobišče za maorske prednike in je bila tapu oziroma sveta. Zato so se imena verjetno nanašala na rdečo prst. Nekaj nenavadnega vendar ne tako pomembnega se je zgodilo, ko se je Sophia deset dni pred tem odpravila k pristanišču, kjer so bili zasidrani čolni. Našla jih je nasedle na pristaniškem dnu. Ko je stala tam, jih je nenaden vodni val dvignil in treščil na pristaniško dno. Edino pravo svarilo so bili, kolikor se spomnijo, nenavadno gosti potresi in večje termalno delovanje na Rotomahanskem jezeru. Čeprav je to povzročalo nekaj skrbi, pa ni bilo povoda za pričakovanje tolikšnega razdejanja.

Ganljiv obisk

Danes, sto let kasneje, si turisti, ki pridejo obiskat odkopano vas Te Wairoa — sedaj ji pravijo Pokopana vas — spočetka ne morejo predstavljati groze, ki jo je prinesla tista noč.

Tudi mi si je nismo mogli, ko smo hodili po vijugastih poteh med ostanki maorskih hišic, ki so jih odkopali v 1930-ih. Širokorepi muharji se nam spreletavajo nad glavami, saj naša prisotnost privablja njihove najljubše insekte. Težko si je zamisliti grozo in strah, ki je zadela ljudi, ki so nekdaj živeli tu.

Zastali smo na pragu slabo osvetljene hišice, nato pa stopili stopnico niže v prostor, ki je bil nekdaj v isti višini kot okolica hiše. Mislili smo na blatne otroške čeveljce in zarjavelo zibko iz 19. stoletja, kar smo pred tem videli na razstavi. Ali je to pripadalo otroku, ki je živel v tej hiški? Ali se je igral na teh blatnih tleh, kjer smo tedaj stali mi?

Pri drugem razstavnem eksponatu nas je očaral pogled na steklenico vina, ki so jo odkopali leta 1949 in tri vrče slanih laških oreškov, odkopanih leta 1963, vse to pa je bilo še zaprto in nedotaknjeno. Kakšen okus neki imajo sto let staro vino in laški orehi, smo se spraševali? Vendar nas ni mikalo, da bi poskusili! Bili smo žalostni, ko smo brali poročila preživelih iz razstavljenega starega časopisa. Gospo Haszard, mater štirih otrok, so reševalci našli s tremi otroki še komaj živo, ob vsaki strani je imela enega, tretjega pa v naročju in vse tri je zadušilo padajoče blato in pepel. Ker jo je sama teža blata in hišnih tramov pritisnila k tlom, ni mogla pomagati otrokom, ki so klicali na pomoč.

Posledica

Danes si 50.000 prebivalcev Rotorua ne beli kaj dosti glave s tem, da živijo ob tako nevarni gori. Niti to ne skrbi več kot 800.000 turistov, ki vsako leto pridejo obiskat ta termalna področja in uživat tamkajšnje ugodje. Nekateri Novozelandci so globoko v zemljo napeljali cevi, po katerih vroča para in vroča mineralna voda prihajata v njihove zunanje in notranje bazene. V kotičku svoje zavesti pa še vedno nosijo to, da se v vroči vodi, ki se dviguje skozi zemeljske razpoke in se zbira v vrelem blatu, skriva energija, ki je nekoč, pred mnogimi leti, raznesla goro z imenom Tarawera in pokopala vas Te Wairoa.

[Slika na straneh 16, 17]

Gora Tarawera in njena šestkilometrska razpoka, v ozadju je jezero Tarawera

[Slike na strani 18]

Značilna maorska hišica, ki je bila prekrita z vulkanskim pepelom

Notranjost izkopane maorske hiške z ognjiščem in posodo

Ostanki krušne peči, uničene leta 1886

[Vir slike]

Gornji posnetki so objavljeni z dovoljenjem Pokopane vasi