Kako sem ubežal skorajšnji smrti z brezkrvno terapijo

Po pripovedi člana osebja svetovnega središča Jehovovih prič

KAKO ironično! Februarja 1991 sem odšel v Buenos Aires, Argentina, da bi pomagal voditi seminar o alternativah krvni transfuziji. Sedaj pa sem bil sam na robu smrti zaradi resnih notranjih krvavitev.

Težave so se začele pred enim tednom, ko sem bil v Meksiku. Imel sem bolečine v trebuhu, nisem pa mislil, da bo tako hudo. Tamkajšnji zdravnik mi je rekel, da imajo obiskovalci iz Severne Amerike pri njih pogosto želodčne težave. Predpisal mi je zdravila za lajšanje bolečin.

Ko sem naslednjega dne letel v Buenos Aires, je bolečina postala močnejša. V trebuhu sem čutil žgočo bolečino, ki je bila dva dni zatem že kar neznosna. Dobil sem injekcijo proti bolečinam. Tako sem uspel zdržati do konca seminarja. Zatem so me iz podružnice Jehovovih prič, kjer sva bila nastanjena z ženo, odpeljali v bližnjo bolnišnico. Tam so ugotovili, da imam ulkus, ki je očitno pred kratkim nehal krvaveti.

Diagnoza me je nekoliko zbegala, saj še nikoli nisem imel ulkusa, še celo simptomov ne. Menili so, da bom okreval s počitkom v postelji, antacidi in lahko hrano. Na žalost pa sem ponovno pričel krvaveti, ko sem se vrnil v podružnično ambulanto.

Blato sem imel zaradi krvavenja črno, sam pa sem bil bled kot mrlič. Nazadnje sem še omedlel, pri čemer so se mi iz roke iztaknile intravenozne cevke. Žena je stekla po hodniku in klicala medicinsko sestro.

Operacija — da ali ne?

Kmalu sta bila pri meni dva zdravnika. Po prevajalcu sta mi povedala, da mi je hemoglobin padel na 6,8 gramov na deciliter krvi (normalno je okoli 15). Rekla sta, da sta se po telefonu posvetovala s specialistom za brezkrvno kirurgijo. Predlagal je takojšnjo operacijo. Pozanimal sem se, ali je operacija edina možnost.

Obrnil sem se na gastroenterologa. Rekel je, da bi lahko z gastroskopom po grlu dosegli prejedo na dvanajstniku na začetku tankega črevesa. Ko bi dosegli krvaveče mesto, bi krvavenje rane poskušali zaustaviti s hemostatikom.

»Kakšne so možnosti za uspeh?« sem vprašal.

»Približno 50-odstotne,« je odvrnil. Kirurg je rekel, da če s hemostatikom ne bi uspeli, tudi operacija zaradi izgubljenega časa in izgube krvi verjetno ne bi bila mogoča. Videti je bilo, da mi je preostala edino operacija.

Bil sem vznemirjen. Z ženo sva se objela. Preden me je rešilec odpeljal v bolnišnico, so v mojem imenu sestavili oporoko, jaz pa sem jo podpisal. Prijatelji so menili, da operacije ne bom preživel.

Operacija

V operacijski sobi so me položili na nekaj, kar je bilo še najbolj podobno veliki stekleni mizi. Svetloba se je širila od spodaj in od zgoraj. Bil sem vse bolj vznemirjen, kar je očitno opazil tudi eden od kirurgov in se mi približal. »Ne skrbite. Vse bo v redu,« mi je rekel. Njegovo prijazno zanimanje me je potolažilo. Dobil sem narkozo, ki me je kmalu zatem omamila. Izgubil sem zavest.

Prebudil sem se, ko so me z vozička premeščali na bolniško posteljo. Polastil se me je strah, ker sem čutil ostre bolečine zaradi reza in cevk v nosu in grlu. Žena in prijateljica sta me tolažili. Veliko žejo sta mi lajšali tako, da sta mi z vodo vlažili ustnice. Srečen sem bil, da živim.

Čeprav so mi zagotovili, da je operacija uspela, sem postajal vse bolj slabokrven. Kaj bi bilo lahko narobe? Analiza blata je pokazala, da še vedno krvavim. Kirurgi so bili prepričani, da nisem mogel krvaveti tam, kjer je bila ravnokar opravljena operacija. Kje neki bi lahko krvavel?

Zdravniki so menili, da sem moral zaužiti kaj strupenega, kar je povzročilo prejedo morda na debelem črevesu. Rekli so, da sem za ponovno operacijo prešibak.

Pod pritiskom, da bi sprejel kri

Ker sem bil vse bolj slabokrven, so bili tudi pritiski, da bi sprejel kri, vse večji. Zdravniška sestra, ki je skrbela zame, je rekla, da bi mi, če bi bila zdravnik, dala kri kar brez vprašanja. Okoli treh zjutraj je k meni prišel zdravnik in dejal: »Morate sprejeti kri, če hočete živeti.«

Pojasnil sem mu, da sem Jehovova priča in da ne nameravam sprejeti krvi tako iz verskih kot iz zdravstvenih razlogov (3. Mojzesova 17:10⁠-14; Dejanja apostolov 15:28, 29). Bil je vidno razburjen, kar sem pripisal njegovemu nerazumevanju in nespoštovanju mojega odločnega stališča.

Zaradi vse večjih pritiskov in razmer v bolnišnici sem prosil, naj me odpustijo. Z rešilcem so me kmalu odpeljali v podružnično ambulanto.

Terapija, ki mi je rešila življenje

Prosil sem tamkajšnjega zdravnika, ki je tudi bil Jehovova priča, naj mi pove, ali mi je predpisal eritropoetin, sintetični hormon, ki spodbuja kostni mozeg k pospešeni proizvodnji rdečih krvničk. Pritrdil je. Telo seveda potrebuje osnovne gradbene enote, da bi moglo tvoriti zdrava rdeča krvna telesca. Te gradbene enote so folijska kislina, vitamin B in še zlasti železo. Prosil sem, naj mi dajo železov dekstran (Imferon) intravenozno, ker je bila to najhitrejša pot do potrebnega železa.a

Toda Imferona v Argentini ni bilo. Težko ga je bilo dobiti celo v Združenih državah Amerike, saj so ga zaradi vojne v Perzijskem zalivu večino prepeljali na Bližnji vzhod. Nekaj pa so ga vseeno uspeli dobiti in so ga poslali po neki Jehovovi priči, ki je bila namenjena v Argentino.

Takrat je bila moja hemoglobinska vrednost samo še 4. Ker bi lahko zaradi pogostega odvzema krvnih vzorcev postal anemičen, sem medicinskemu tehniku, ki je prihajal v podružnico, rekel, da mu ne bom več dovolil odvzema krvi. On pa se s tem ni strinjal: »Krvni vzorci so nam potrebni, če hočemo ugotoviti, za kaj gre.«

»Veste, kako je,« sem odgovoril. »Krvavim in kaj je za moje telo sedaj najvažnejše?«

»Kri,« je priznal.

»Zatorej sem se odločil, da vam je za zdaj ne bom dajal,« sem odvrnil. Koliko se je moja slabokrvnost povečala, ni bilo znano.

To noč sem goreče molil k Jehovu. Prosil sem ga za vodstvo in za to, da bi se naslednjega dne prebudil. Res sem se, vendar sem čutil, da me zapušča življenjska moč. Pretila mi je smrt. Vrednost mojega hemoglobina normalno znaša približno 17,2 grama na deciliter, torej sem izgubil dobrih 75 odstotkov krvi. Potrebno je bilo ukrepati.

Tisto jutro sem zdravnike, ki so skrbeli zame, zaprosil za razgovor o nadaljnji terapiji. Vitamina K, ki je pomemben za strjevanje krvi, mi niso dajali, vendar pa so se sedaj nemudoma strinjali, da mi ga dajo. Zatem sem vprašal: »Ali bi lahko katerokoli teh zdravil, ki mi jih dajete, povzročilo ali pospešilo krvavenje.«

»Ne,« je bil odgovor.

»Ali ste prepričani?« sem vrtal vanje.

Zgodaj naslednje jutro je eden od kirurgov prišel k meni in dejal, da so po nadaljnjih raziskavah ugotovili, da bi eno teh zdravil res lahko povzročalo krvavenje. Takoj so mi ga prenehali dajati. Pripravljenost zdravnikov, da mi kot pacientu pazljivo prisluhnejo in analizirajo moje zdravljenje, je povečala moje spoštovanje do njih.

Na mojo prošnjo so mi prinesli medicinsko literaturo in z ženo sva jo pričela preiskovati. En članek je govoril o sintetičnem hemostatiku, sredstvu, ki zaustavlja krvavenje. Ko sva našla ta članek, je vstopil dr. Marcelo Calderón Blanco, tudi Jehovova priča, in povedal, da želi uporabiti podobno sredstvo. Preparat so mi dali po isti poti kot klistir. Približno v istem času je iz Združenih držav prispel Imferon, ki so mi ga dali intravenozno.

Nato pa smo lahko le še čakali. Še istega dne sem se počutil bolje. Tri dni kasneje, sem dovolil, da so mi odvzeli vzorec krvi. Hemoglobin je poskočil na presenetljivih 6 gramov, kljub temu da so merjenja pred petimi dnevi pokazala 4 in je še padal! Zdravniki so bili skeptični. Naročili so še en test. Ta je potrdil prejšnjega. Eritropoetin in Imferon sta delovala!

Medicinski tehnik iz klinike, ki je testiral mojo kri, je dejal, da so mi zdravniki gotovo dali transfuzijo krvi. »Nikomur se kri ne more tako hitro popraviti, če ne dobi transfuzije krvi,« se ni dal. Zdravnik mu je zagotavljal, da nisem dobil nikakršne krvi. »S čim pa ste potem uspeli tako hitro popraviti kri?« ga je zanimalo. Povedali so mu o eritropoetinu in Imferonu.

Dr. Amilcar Fernández Llerena, eden mojih zdravnikov, ki pa ni bil Jehovova priča, me je obiskal na dan, ko smo dobili podatke krvne preiskave. Ko me je pregledal, je v začudenju vzkliknil: »Najraje bi vas imenoval kar Lazar.« (Primerjaj Janez 11:38⁠-44.) Zbrati sem moral vse moči, da sem zadržal solze.

Dr. Llerena je rekel: »Svojemu Bogu, Jehovu, se lahko zahvalite, da ste živi.« Vprašal sem ga, kaj misli. »Če bi kadili, uživali mamila ali prekomerno pili,« je odgovoril, »operacije ne bi preživeli. Ker pa je vaše telo zaradi poslušnosti Božjemu zakonu čisto in močno, ste preživeli.«

Podatki, ki sem jih uporabil v lastnem primeru, so bili večinoma tisti, ki smo jih posredovali odborom za stike z bolnišnicami na seminarjih v Severni Ameriki, Evropi in Latinski Ameriki. Poudarek programa je na uspešnih alternativah pri brezkrvnem zdravljenju. Na srečo so informacije o teh alternativah zdravnikom na voljo po odborih za stike z bolnišnicami, ki jih je sedaj po svetu že več kot 800.

Upam, da bo moj primer pomagal tudi drugim Jehovovim pričam, ki iščejo brezkrvno zdravljenje. Bolnišnica, kjer sem bil operiran, je kasneje stopila v stik z argentinsko podružnico Jehovovih prič in dejala, da so ugotovili, da imamo uspešen sistem zdravljenja bolnikov z brezkrvnimi proizvodi in da bi radi z nami sodelovali tudi v prihodnje.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Odhod iz bolnišnice po operaciji