Resnica me je osvobodila

OČE je umrl, ko sem imel sedem let, in uboga mati je sama vzgajala šest otrok. Odraščali smo v Johannesburgu, v Južni Afriki. Kot mladenič se nisem rad družil z drugimi. Ko bi moral kaj reči, sem se znašel v zadregi, saj sem zelo jecljal.

Vendar pa mi je ta ovira pomagala, da sem razvil druge sposobnosti. V šoli sem pri pisanju spisov bil med najboljšimi. Včasih so učitelji brali moje spise tudi v drugih razredih. Tudi pri petju me jecljanje ni oviralo. Doma sem večino prostega časa preživel v spalnici ob igranju kitare in petju.

Končno je glasba postala edino, kar me je še zanimalo. Želel sem igrati v rock skupini, to pa je vplivalo na moje šolanje. Pravzaprav sem šolo pustil, nisem si pridobil osnovne izobrazbe. Sestavil sem skupino in skoraj vsak konec tedna smo igrali po različnih krajih v okolici Johannesburga. Že kmalu sem imel dolge lase in pričel sem preveč piti.

Spominjam se, da smo nekaj tednov igrali v nočnem klubu v Johannesburgu. Eni od uslužbenk, na pogled lepi ženski, sem bil všeč in kupovala mi je pijačo. Kako sem se gnusil samemu sebi, ko sem odkril, da je ta ženska bila preoblečen moški. Da, to je bil nočni klub za homoseksualce. Da bi bili kos nastopanju v tem klubu od devetih zvečer do petih zjutraj, šest noči na teden, smo postali odvisni od halucinogenih drog.

Po petih letih igranja v skupini se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem začel resno razmišljati o religiji. Katoliški duhovnik je povabil našo skupino, naj igramo za neko mladinsko organizacijo v njihovi cerkveni dvorani. Zbralo se je več kot petsto najstnikov, katoliški duhovnik pa je bil blagajnik. Igrali smo res divjo glasbo in mnogo otrok je bilo pod vplivom alkohola. Mojo pozornost pa je pritegnila druga skupina otrok. Sedeli so v krogih na plesišču in si podajali mamila. Začel sem se spraševati, ali Bog zares obstaja.

Ali obstaja Bog

Skušal sem to dognati, zato sem hodil v cerkev adventistov sedmega dne, v metodistično, katoliško in druge cerkve. Vendar sem čutil, da mi ne morejo ničesar ponuditi, in kmalu sem nehal zahajati tja. Še bolj me je razočaralo to, kar se je zgodilo neke nedeljske noči v disku. Luči so bile zatemnjene, glasba glasna in takrat sem zagledal natakarja, ki ni bil nihče drug kot krajevni katoliški duhovnik. Nosil je kavbojke, telovnik brez srajce in velik križ okrog vratu. Mislili smo si: »Saj ni nič boljši od nas« in ga poimenovali hipijski duhovnik.

Začel me je zanimati budizem in kupil sem si majhen kipec Bude, ki sem si ga v svoji sobi postavil poleg postelje. Vsak dan sem pokleknil pred njim in govoril: »O Buda, prosim pomagaj mi.« Verjel sem tudi, da imajo ljudje astralno dušo, ki je pritrjena na telo s srebrno vrvico in da lahko na ta način človek potuje po vesolju kadarkoli si zaželi.

To napačno verovanje v nesmrtnost duše je vplivalo na našo glasbo (primerjaj Pridigar 9:5, 10 in Ezekijel 18:4). Začel sem pisati pesmi pod vplivom mamil. Skupina se jih je naučila, snemali pa smo jih v studiu. Snemanje je trajalo dve uri, pesmi pa so pripovedovale o življenju astralnega popotnika skozi čas. Ena od njih je govorila o Satanu; posredovala je bogokletno zamisel, da je Hudič mogočnejši od Boga.

Bil sem obseden z okultizmom in halucinogenimi drogami in to mi je zares škodovalo. Ponoči sem se prebujal in videval temne like, ki so se premikali po sobi. Neke noči sem se tako prestrašil, da so mi roke kar ohromele, in komajda sem se premikal, ko je proti meni prihajal grozljiv stvor. Drugič sem ležal na postelji, ko so se v sobi nenadoma pojavili čudni stvori. Zaželel sem si, da bi se rešil tega sužnjevanja.

Dan, ki mi je spremenil življenje

Moj brat Charles in njegova žena Lorriane sta takrat že postala Jehovovi priči. Ob sobotah zjutraj, ko sem se pogosto prebujal z mačkom, sem poleg postelje našel košček papirja. Nanj je Charles napisal nekaj biblijskih stavkov, povezanih z mojim sprijenim življenjem.

Potem sta me Charles in Lorraine neke sobote povabila, naj grem z njima pogledat biblijsko dramo, ki so jo igrale Jehovove priče na svojem letnem območnem kongresu v Pretorii. Drama me je zanimala in sem šel. Kako prijetno sem bil presenečen, ko sem zagledal tolikšno množico čistih ljudi. Užival sem, čeprav 90 odstotkov tistega, kar sem slišal, nisem razumel. Ko me je Charles predstavil svojim prijateljem, je name napravilo velik vtis, ko so me kljub mojim dolgim lasem in za to priložnost neprimerni obleki toplo pozdravili. Dogovorili smo se, da bo neka Priča z mano preučevala Biblijo.

Naslednji teden sem namesto na vaje s svojo skupino, šel na sestanek Jehovovih prič v njihovo kraljestveno dvorano. Do konca tedna sem se odločil, da bom zapustil skupino in prodal svojo glasbeno opremo. Po razpadu skupine smo se sporazumeli, da naj bi jaz obdržal magnetofonski trak, ki smo ga posneli, saj sem sam napisal vse pesmi in tudi zložil glasbo. Nisem se mogel upreti skušnjavi, da bi ga obdržal. Obdržal sem tudi svojo akustično kitaro in še naprej sem igral okultno glasbo, ki sem jo zložil pod vplivom drog.

Z nadaljnjim preučevanjem Biblije in obiskovanjem krščanskih shodov sem postopno spoznal vse več Božjih zahtev. Kmalu sem ugotovil, da bom, če želim ugajati Bogu, moral sodelovati na krščanskih shodih in pri širjenju dobre vesti od hiše do hiše kot Jehovova priča. (Apostolska dela 5:42; Rimljanom 10:10) Že ob misli na to sem se zgrozil. Jecljal sem namreč tako hudo, da sem postal vase zaprt in so običajno drugi govorili v mojem imenu.

Jecljanje me ni ustavilo

Ob obiskovanju shodov sem si govoril: »Ko bi le lahko odgovarjal kot drugi.« Sčasoma sem res, a kako sem se boril, da sem iztisnil iz sebe tistih nekaj besed! Po koncu shoda so mnogi prišli k meni in me pohvalili. Počutil sem se kot nogometaš, ki je pravkar dosegel gol. Začenjal sem čutiti pristno ljubezen, ki je znamenje pravega krščanstva. (Janez 13:35)

Naslednja zapreka se je pojavila, ko sem začel sodelovati v teokratični šoli oznanjevanja in ko sem moral pred maloštevilnimi poslušalci brati Biblijo. Tako močno sem jecljal, da mi ni uspelo opraviti naloge v določenem času. Po sestanku mi je nadzornik šole prijazno in uporabno svetoval. Predlagal mi je, naj vadim glasno branje. To sem delal dan za dnem, glasno sem bral Biblijo in revijo Stražni stolp. Zaupanje, ki sem si ga pridobil pri teokratični šoli oznanjevanja, mi je pomagalo, da sem se spoprijel tudi z izzivom obiskovanja tujcev v službi od vrat do vrat. Oktobra 1973 sem s krstom simboliziral svojo predanost Jehovu.

Dokončna osvoboditev

Še vedno pa sem bil nov, nezrel kristjan. Tako sem na primer, po službi od hiše do hiše ob mrzlih nedeljah, sedel v avto in zaprl okna. Ko sem užival v toploti sonca, sem poslušal kaseto s posnetki svoje glasbe. Istočasno sem začel dvoriti lepi mladenki, Debbie, ki je bila polnočasna oznanjevalka. Nekoč, ko sem poslušal kaseto, se je avtu približala Debbie, jaz pa sem hitro ustavil trak. Globoko v sebi sem spoznal, da to ni za kristjana primerna glasba.

Kmalu po poroki z Debbie so se začele težave. Ponoči sem se prebujal ves prepoten in drhteč. Imel sem strahotne môre, sanjalo se mi je, da bredem po reki krvi, medtem ko me lovijo demoni. Moji ubogi ženi zaradi teh demonskih napadov nekaj mesecev ni bilo lahko. Čeprav se Debbie ni popolnoma zavedala, kaj vse moja glasba vsebuje, je sumila, da name slabo vpliva, in mi to tudi povedala. Jaz pa sem jecljaje vztrajal: »Ta trak bom obdržal za spomin.«

Prepirala sva se tudi zaradi številnih drugih stvari in pogosto se je končalo tako, da sem kričal nanjo. Zaradi pogostih prepirov je Debbie modro poprosila za pomoč skupščinske starešine. Včasih naju je kateri od starešin obiskal in nama poskusil pomagati, ko pa je odšel, sem se spet razjezil na Debbie. Preponosen za priznanje, da potrebujeva pomoč, sem dejal: »S kakšno pravico si se šla pogovarjat s starešinami. Za to sem jaz odgovoren. Jaz sem poglavar družine.« Da, na poglavarstvo sem gledal neuravnovešeno. Potem sem kuhal mulo in več dni sploh nisem spregovoril z njo. Zdaj vem, da je Debbie le skušala rešiti moža in svoj zakon.

Potem je Debbie nekega večera z enim od starešin govorila o mojem igranju kitare in zvrsti glasbe, ki sem jo poslušal. Zato se je starešina oglasil in dolgo kramljal z menoj. Spominjam se, da me je vprašal: »Ali imaš doma kaj takega, kar bi lahko bilo vzrok tvojih problemov?« Končno sem se mu razkril, mu povedal za trak in priznal, da je ta vznemirjal mojo vest. (1. Timoteju 1:5, 19).

Še tisti večer, ko je starešina odšel, sem se odločil, da se bom znebil traku. Z Debbie sva ga odnesla na dvorišče in ga poskušala zažgati, pa ni gorel. Tako sva izkopala luknjo in ga zakopala. Prodal sem tudi kitaro. Mislil sem si: »Če bom dokončno pretrgal vezi s ponižujočo glasbo, potem moram to storiti popolnoma.« In presenetljivo, ni me več tlačila môra. Od takrat so se odnosi v najinem zakonu postopno izboljševali.

Izziv javnega govorništva

Čeprav sem si v teokratični šoli oznanjevanja že pridobil nekaj samozavesti, sem še vedno hudo jecljal. Želel sem si, da bi mogel pred skupščino govoriti tekoče. Debbie mi je prijazno predlagala, naj obiščem terapevta za motnje v govoru. Strinjal sem se in približno štiri mesece sem enkrat na teden sprejemal strokovno pomoč. Terapija in dobri nasveti Jehovove organizacije so mi pomagali, da sem se kot javni govornik izboljševal.

Leta 1976 sem doživel prednost, da so me v skupščini imenovali za starešina. Dva meseca kasneje sem prvič imel 45-minutno javno predavanje. Nekaj let zatem sem imel prednost, imeti svoje prvo predavanje na okrajnem zboru. Sčasoma sem imel govore na skoraj vsakem okrajnem zboru. Vrhunec svojega javnega govorništva pa sem dosegel decembra 1990. Imel sem prednost, da sem 20 minut govoril o življenju krščanske družine pred več kot 4000 poslušalci na angleškem delu območnega kongresa Jehovovih prič »Čist jezik« v Johannesburgu.

Še vedno moram stalno paziti glede težave z jecljanjem. Sicer se lahko znova pojavi in če spet začnem pri kakšni besedi jecljati, potem to le stežka popravim. Tu in tam še malo pojecljam, a zaupanje v Jehova zares pomaga. Vsakokrat predno grem na oder, molim k Jehovu za pomoč, da bi bil miren in da bi informacije dobro predstavil. Lahko rečem, da se po govoru nikoli nisem pozabil ponižno zahvaliti Jehovu, saj sem bil sposoben govoriti le z njegovo pomočjo.

Z Debbie sva bila blagoslovljena tudi z dvema ljubkima otrokoma, Pendrey, ki jih ima sedaj 15 in Kyleom, ki ima sedaj 11 let. Kot družina zelo uživamo v oznanjevanju od hiše do hiše. Navdušenje, s katerim Pendray in Kyle opravljata to delo, naju z Debbie zares opogumlja.

Ko se ozrem na svoje življenje, občutim srečo in obžalovanje. Obžalovanje zaradi slabega vpliva, ki ga je moja glasba imela na druge, in srečo, da sem našel resnico, nehal igrati ponižujočo glasbo in uspel premagati oviro jecljanja. Pogosto mislim na Jezusove besede, ki jih je rekel svojim učencem: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32) Zaradi Jehovove nezaslužene dobrote sem to srečo okusil tudi jaz. (Po pripovedi Williama Jordaana)

[Slike na strani 18]

Debbie in William Jordaan danes

Še vedno se moram paziti glede težave jecljanja