Sèn o združeni Evropi

»NA PRAGU sna.« Tako je tednik The European naslovil članek, ki govori o »hitrem koraku k združitvi Evrope«. Kako je sèn sploh nastal? Je zadovoljil velika pričakovanja, ki jih je zbudil?

Kmalu po koncu druge svetovne vojne je Winston Churchill predlagal ustanovitev »Združenih držav Evrope«. Od takrat naprej so stvari navidezno vodene v to smer. Sedaj je leto 1992 soglasno sprejeto kot mejnik pri uresničitvi tega sna. Toda — zakaj leto 1992?

Enostavno povedano, 12 članic Evropske skupnosti predvideva, da bodo konec tega leta dosegle popolno gospodarsko zedinjenje. To bo pomenilo konec tarifnih ovir. Prebivalcem Skupnosti bo omogočeno neomejeno gibanje iz ene države v drugo, imeli bodo iste zaposlitvene možnosti in pravice kot stalni prebivalci. Sčasoma bo sprejeta enotna denarna enota, državljani bodo dobili evropske potne listine in vozniška dovoljenja, ustanovljena bo tudi Centralna evropska banka. Vodena bo skupna politika glede stvari, kot so ekološki problemi ali uporaba jedrske energije. Prometni in ostali zakoni bodo koordinirani.

ES bo tako postala po velikosti tretji največji notranji trg na svetu. Dobra petina svetovne trgovine (uvoz in izvoz) bo v rokah članic ES. Zato je povsem razumljivo, da bo imela njena gospodarska politika velik vpliv na celotno svetovno gospodarstvo, tudi na gospodarstvo nerazvitih držav.

Nedavne ankete so pokazale, da skoraj 70 odstotkov Evropejcev podpira predvidene spremembe. Dejansko veliko prebivalcev ES želi, da se s tem nadaljuje. Okoli tri četrtine jih podpira združevanje znanstvenih raziskav in sprejetje enotnih socialnovarstvenih olajšav. Dobra polovica podpira celó skupno zunanjo politiko.

Tako so se prizadevanja za samó gospodarsko združitev umaknila možnosti politične združitve. Sedaj so nepredvideni dogodki nepričakovano naglo dali nov zagon za dosego tega cilja.

»V to smo prisiljeni«

Berlinski zid je 9. novembra 1989 padel. Zamisel o ponovni združitvi Nemčij, o kateri se je velikokrat razpravljalo, pa so jo vedno imeli za neuresničljivo, je ponovno postala predmet vročih razprav. Združitev se je zdaj zazdela neizbežna, toda skoraj nihče si ni upal napovedati, kdaj bo do nje prišlo. Ko so nemškega kanclerja Helmuta Kohla obtožili, da preveč pospešuje združevalne načrte, je pripomnil: »Nisem jaz tisti, ki skuša vse skupaj pospešiti. V to smo prisiljeni.« Samo enajst mesecev po padcu zida, 3. oktobra 1990, so Nemci proslavljali. Nemčiji sta bili ponovno združeni.

Svet se je veselil konca hladne vojne, kar je dokazovalo združenje Nemčij. Medtem pa so si drugi nepričakovani dogodki prisvojili časopisne naslovnice. Kako bo iraški vdor v Kuvajt vplival na načrte za leto 1992? Novinar John Palmer je zapisal: »Zalivska kriza je prej pospešila kot pa zavrla gospodarsko in politično združevanje Evropske skupnosti — verjetno je pripomogla, da bo še prej prišel dan, ko bo skupna zunanja in obrambna politika ES postala dejstvo.«

V času te krize in strašnih vojnih dni, ki so sledili, pa je bila Evropska skupnost kljub vsemu nezmožna doseči skupno politiko. To dejstvo je povzročilo naslednji komentar v tedniku The European: »Šibkost Skupnosti v trenutku velike mednarodne krize je pokazala, da je vpeljava skupne obrambne in zunanje politike, ki omogoča povezano in samozavestno delovanje, za Evropo življenjskega pomena.« Komentar v pozitivnem tonu zaključuje: »Zalivska kriza je lahko za Evropo priložnost, da popravi žalostno predstavo o sebi in naredi opazen korak naprej, tako da bo vidno, da je lahko politično združenje nekaj povsem ostvarljivega.«

Pričakovanja so vse večja

Sedaj se želi vse več držav pridružiti ES. Avstrija, Ciper, Malta in Turčija so že zaprosile za članstvo. Drugi možni kandidati so Finska, Islandija, Norveška, Švedska in Švica. Celo države bivšega vzhodnega bloka so pokazale zanimanje, vključno s Češko in Slovaško, Madžarsko in Poljsko. Vendar pa prošnje teh držav ne bodo preučili pred koncem leta 1992, ko naj bi popolna gospodarska združitev dvanajstih članic ES postala resničnost.

Resnici na ljubo, dosežen je bil viden napredek k evropski enotnosti in to s hitrostjo, ki se včasih sploh ni zdela možna, ter v tako širokem obsegu, o kakršnem ljudje še sanjati niso upali. »Vidimo nov evropski red, v katerem meje ne bodo več ločevale in v katerem bodo narodi živeli brez strahu drug pred drugim, ljudje pa bodo svobodno izbirali svoje politične in družbene sisteme.« Tako je zapisal na začetku 1990-ih Hans Dietrich Genscher, nemški minister za zunanje zadeve. Dodal je še: »Ta vizija ni več sèn. Je že na dosegu.«

Toda — ali lahko takšno enotnost tudi v resnici pričakujemo? Če lahko, ali nam to nudi upanje, da je evropska enotnost samo prvi korak k nečemu večjemu — k svetovni enotnosti?

Nihče ne bo zanikal potrebe po svetovni enotnosti, saj se lahko z njo dosti uspešneje reši nekatere od resnih problemov, ki tarejo človeštvo. Predstavljaj si, kaj vse bi lahko dosegli, če bi čas in energijo, ki se jo zapravlja zaradi nesloge, skupno usmerili v reševanje občih problemov, v dobro vseh!

Zdi se, da je z združevanjem svojih gospodarskih in denarnih sistemov, vse več držav osredotočenih na to, da se preizkusijo ali so pripravljene sodelovati. Na primer, v težnji za skupnim azijskim trgom so se 1989 leta Avstralija, Brunej, Filipini, Indonezija, Japonska, Kanada, Malezija, Nova Zelandija, Republika Koreja, Singapur, Tajska in Združene države Amerike dogovorili o oblikovanju tako imenovane Azijsko-pacifiške gospodarske kooperacije.

Scenarij je torej tak: nedavno združena Nemčija naj bi se vključila v skoraj že združeno Evropo, ta pa vodi v ne preveč oddaljen zedinjen svet. Zamisel izgleda dobro, toda ali je realno pričakovati, da bo tudi uresničena?

Ponovno združiti Nemčiji — težavno!

Četudi sta Nemčiji že več kot eno leto politično in gospodarsko združeni, pa se država še vedno otepa s težavami. Še vedno obstojajo vidne razlike med petimi novimi deželami (bivše Vzhodne Nemčije) in ostalo državo. Po začetnem navdušenju je prišlo spoznanje, da združenje nikakor ne bo poceni. Na ta ali oni način je vsakdo, tako politiki kot ostali državljani, prisiljen plačati to ceno.

V začetku tega leta je The European pisal o »čustveni krizi«, ki vlada v bivši Vzhodni Nemčiji. Zaradi trde gospodarske stvarnosti, kot posledice ponovne združitve, in propada komunističnega družbenega ustroja, tamkajšnji zdravniki poročajo o opaznem povečanju duševnih obolenj in tegob, povezanih s stresom.

Psihiatrinja, dr. Gisela Ehle pravi, da »je občutek nemoči podoben epidemiji«, in da je »vsak, s katerim se pogovarjaš, duševno potrt«. Pravzaprav ljudje občutijo vse tiste spremembe, za katere je znano, da so glavni povzročitelji stresa: »nezaposlenost, problemi v zakonu, negotova prihodnost, denarne težave, krize identitete, često tudi nagla izguba družbenega položaja in splošno pomanjkanje življenjskega smisla« (The European).

Združiti Evropo — lažje?

Če se je ponovno združevanje Nemcev, ljudi z enakim zgodovinskim ozadjem in istim jezikom, izkazalo za težavno, kako je potem z ustanavljanjem »Evrope brez meja«, h kateri je pozival tudi rimski papež? Doseganje enotnosti v 1992. za katero si prizadeva ES — združitve dvanajstih različno razvitih in različno močnih gospodarstev, dvanajstih držav z različno stopnjo zaposlenosti in inflacije — bo dokaj težko.

Očitno je, da bo leto 1992 dalo tako poražence kot zmagovalce. Na vse večjem tržišču ES, kjer je 320 milijonov potencialnih kupcev, bodo nekatera podjetja bolj konkurenčna od drugih. Vendar pa nekateri poslovneži trdijo, da bosta od treh kar dve podjetji negativno prizadeti. Poleg tega si bo moralo, zaradi ukinitve carinskih kontrol, kar bodo potniki verjetno pozdravili, okoli 80.000 mejnih delavcev po celi Evropi poiskati novo zaposlitev.

Paul Wilkinson, profesor za mednarodne raziskave, nas je opomnil, da je, kljub vstopu v leto 1992, »to še vedno Evropa različnih suverenih enot«, od katerih ima »vsaka svojo tradicijo izvršne oblasti« in »vsaka svoj pravni sistem«. Opozarja še: »Razvoj sodelovanja bo počasen in težaven.«

Poleg jezikovnih težav, različnih družbenih ozadij in nasprotujočih si načinov poslovanja, je verjetno največja težava, s katero se bo potrebno spoprijeti, premagovanje sicer počasi izumirajočih narodnostnih predsodkov. Ali — kot je nekoč pripomnil nekdanji nemški kancler Willy Brandt: »Zidovi zgrajeni v naših glavah pogosto stojijo dlje od betonskih.«

Pa vendar, razpoloženje je optimistično, pričakovanja velika. »Nihče ne pričakuje, da bo leto 1992 lahko,« je zapisal neki novinar za poslovne zadeve, »toda cilj je jasen.«

Kako stvarno?

Četudi bi dosegli oboje, gospodarsko in politično enotnost, ali bi to ustvarilo temelj za dosego resničnega miru in trajne varnosti? No, premislimo: četudi so Združene države Amerike sestavljene iz petdesetih držav, vsaka s svojo zakonodajo in vlado, gospodarsko združenih pod eno državno vlado, je v državi še vedno na milijone nezaposlenih; njena gospodarska stabilnost je še vedno ogrožena z občasnimi recesijami in depresijami, kot tudi s ponavljajočo se inflacijo. Takšna stopnja politične enotnosti pa države ni zaščitila pred močno onesnaženostjo, kriminalom, zlorabo mamil, revščino in rasno diskriminacijo.

Sovjetski zgodovinar Jurij Afanasjev je o nemirih v svoji državi dejal: »Največja težava v naši hiši je prišla iz najmanj pričakovanega konca: nadvse pestre palete narodnosti. . . Verjeli smo, da je naša država zavarovana pred takšnimi težavami; končno — ali nismo živeli v brezrazredni družbi, v ‚večnem bratstvu naših narodov‘?«

Očitno je, da gospodarska in politična enotnost še nista dovolj za ustvaritev zares pristne enotnosti. Da bi ustvarili »večno bratstvo narodov«, je potrebno nekaj več. Kaj?

Dobro utemeljena pričakovanja

Kjer obstoja prava enotnost, vojne ne poznajo. Toda dejstvo, da se ljudje že tisočletja pobijajo v vojnah, je neizpodbiten dokaz, da so ljudje brezupno neenotni. Bo sploh kdaj konec brezumnemu zapravljanju človeških življenj?

Da, bo. Božja javno objavljena volja je, da pripelje do miroljubnega sveta. Kako? S popolno razorožitvijo. Biblijski psalmist je pod navdihnjenjem zapisal: »Pridite, poglejte Gospodova dela, kakšne čudovite reči je naredil na zemlji! Preprečuje vojne tja do konca zemlje« (Psalm 46:9, 10, v NW 46:8, 9).

Hudič jezno nasprotuje temu Božjemu načinu doseganja svetovne enotnosti. Vse od prve svetovne vojne veljajo naslednje biblijske besede: »Zatorej se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič stopil na vaju, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.« (Razodetje 12:12)

Svetovna enotnost, in z njo resnični mir in varnost, temelji na enotnem čaščenju Boga, ki ‚preprečuje vojne‘; ne temelji na razdvojevalnem bogočastju njegovega nasprotnika, ki je opisan kot tisti, ki je ‚poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa‘. Če želimo, da bodo naša pričakovanja glede svetovne enotnosti izpolnjena, potem morajo temeljiti na sprejemljivosti dejstva, da je Božje kraljestvo resnično, da je to vladavina v nebesih. Edino na ta način, s pomočjo ves svet obsegajoče vlade, pooblaščene od samega Boga Jehova, bo dosežena svetovna enotnost.

Božje kraljestvo na zemlji že oblikuje jedro enotne družbe, ki bo zamenjala neenoten, vojskujoč se svet, kakršnega poznamo danes. Biblijska prerokba pravi: »In zgodi se v poslednjih dneh . . . mnoga ljudstva pojdejo, govoreč: Pridite, da gremo na goro Gospodovo, v hišo Boga Jakobovega, da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih! . . . In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati« (Izaija 2:2⁠-4, AC).

Ta biblijska prerokba ne opisuje nove, po človeškem načrtu osnovane svetovne ureditve, četudi so te čudovite besede vklesane v zid na trgu pred Združenimi narodi v New Yorku. Pa vendar, ta prerokba glede miru in enotnosti med mnogimi ljudstvi se danes izpolnjuje med Jehovovimi pričami, ljudmi, ki prihajajo iz več kot 200 držav sveta. Pri njih lahko najdete očiten dokaz, da se družba novega sveta že oblikuje.

Jehovove priče so se pripravljene poučevati iz Božje besede. Živijo po tistem, kar so se naučili, upoštevajo tudi poziv, naj odvržejo bojno orožje in živijo v miru. Na ta način uživajo v mednarodni enotnosti, katere ne doživlja nobena druga organizacija na svetu, naj si bo verske, gospodarske ali politične narave. Prav gotovo se je to videlo na kongresih Jehovovih prič lansko poletje na katerih se je samo v Vzhodni Evropi v miru in enotnosti zbralo čez 370.000 oseb!

Res je, da nihče med nami ne ve, do katere mere bodo gospodarska ali politična pričakovanja za leto 1992 uresničena. Prepričani pa smo lahko, da se bodo izpolnila nekatera druga pričakovanja. Na primer — leta 1992 se bo, natančno po načrtu, nadaljevalo božansko odštevanje, ki vodi do izvršitve Božje sodbe nad Satanovim svetom (Izaija 55:11; Habakuk 2:3). Leto 1992 bo potemtakem zveste kristjane za leto dni približalo življenju v Božjem obljubljenem novem svetu, v katerem bo vladala pravičnost.

Jehovove priče vabijo vse, ki jim je kaj do svetovne enotnosti, naj še bolj podrobno raziščejo na Bibliji temelječa pričakovanja glede prihodnosti. To so veličastna pričakovanja, ki ne bodo ostala neizpolnjena!

[Okvir na strani 24]

Na poti do združene Evrope

1948: Belgija, Nizozemska in Luksemburg (Beneluks) ustanovijo carinsko unijo in s tem postavijo temelje za gospodarsko unijo, ustanovljeno 1960, ter odpravo obmejnih kontrol leta 1970.

1951: V Parizu je podpisan Francosko-Nemški dogovor o Premogovniškem in železarskem združenju.

1957: S podpisom rimskega dogovora je ustanovljena ES (Evropska skupnost); podpisnice so BELGIJA, FRANCIJA, ITALIJA, LUKSEMBURG, NIZOZEMSKA in ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA.

1959: Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska, Švica in Velika Britanija, ustanovijo Evropsko združenje za svobodno trgovino (EFTA).

1973: DANSKA, IRSKA in VELIKA BRITANIJA se pridružijo ES.

1979: Vzpostavljen je evropski denarni sistem; organizirane so prve neposredne volitve v Evropski parlament.

1981: GRČIJA je sprejeta kot nova članica ES.

1986: PORTUGALSKA in ŠPANIJA se pridružita ES.

Opomba: Imena dvanajstih članic ES so izpisana z velikimi črkami.

[Slika na strani 26]

Ko ne bo več carinskih kontrol, bo 80.000 ljudi potrebovalo nova delovna mesta