»Čas ozdravljanja«

Na Aninih ramenih se je lahko vsakdo zjokal. Znala je rešiti probleme vsakogar. Na videz je bila uravnovešena in brez napake. Niti malo ni kazalo, da ima skrite čustvene rane, vse dokler se nekega dneva ni začela spominjati. »Bila sem v službi,« se spominja. »Začutila sem bolečine in močan občutek sramu. Komaj sem še stala! Trpela sem nekaj dni. Nato so se povrnili spomini na očima, kako me nadleguje — v resnici je bilo to posilstvo. To se ni zgodilo samo enkrat.«

OBSTOJA »čas ozdravljanja«. (Pridigar 3:3) Za večino žrtev zlorab v otroštvu — kot Ano na primer — je pojav dolgo zakopanih spominov pomemben del v procesu ozdravljanja.

Toda, kako lahko nekdo pozabi nekaj tako strašnega, kot je spolni napad? Samo pomisli, kako brezmočen je otrok v primerjavi z očetom, ali s kako drugo močno odraslo osebo. Ne more zbežati. Ne upa vpiti. In tega ne upa nikomur povedati! Razen tega se mora s svojim zlorabiteljem vsak dan srečevati in se pretvarjati, da se ni nič zgodilo. To bi bilo težko odraslemu, za otroka pa je skoraj nemogoče. Tako z ogromno domišljije, ki je značilna za otroke, duševno zbeži! Pretvarja se, da ni bilo zlorabe, kar izbriše jo, ali pa svoje občutke paralizira.

Pravzaprav se vsi od časa do časa nekako zapremo pred stvarmi, ki jih nočemo videti ali slišati. (Primerjaj Jeremija 5:21.) Toda žrtvam zlorabe ta zmožnost pomeni sredstvo za preživetje. Nekatere žrtve vedo povedati: »Pretvarjala sem se, da se je to zgodilo nekomu drugemu, da sem sama to le opazovala.« »Pretvarjala sem se, da spim.« »V svoji glavi sem reševala probleme iz matematike.« (Linda T. Sanford, Strong at the Broken Places)

Nič čudnega torej, da knjiga Surviving Child Sexual Abuse (Preživetje otrokove spolne zlorabe) ugotavlja: »Ocenjuje se, da se 50 odstotkov otrok, ki so jih spolno zlorabili, tega ne zaveda.« Nekateri se morda spominjajo same zlorabe, toda izbrišejo občutke, ki so z njo povezani — bolečino, jezo, sramoto.

Zatrtje spomina — borba v mislih

Ali ni bolje, da te stvari ostanejo zakopane — da žrtve enostavno pozabijo nanje? Nekateri se morda odločijo tako. Drugi se ne morejo. To je tako, kot pravi Jobova knjiga 9:27, 28: »Če si rečem: ’Hočem pozabiti svoje gorje, spremeniti svoj obraz, se razvedriti‘, me je zopet groza vseh mojih bolečin.« Zatrtje strašnih spominov zahteva velik duševni napor in borbo, kar lahko pusti resne zdravstvene posledice.

Ko žrtev postaja starejša, pritiski življenja velikokrat oslabijo zmožnost zatrtja preteklosti. Vonj kolonjske vode, znan obraz, vznemirjajoč glas ali celo pregled pri zdravniku ali zobozdravniku lahko sproži zastrašujoč izbruh spominov ali občutkov.a Ali se naj tedaj oseba še bolj potrudi, da bi pozabila? Mnogo žrtev ob taki priložnosti najde olajšanje tako, sa se skuša spomniti. Ženska z imenom Jill pravi: ›Ko enkrat odpreš spominom pot, zgubijo moč. Če jih zadržuješ, je bolj boleče in nevarno, kot pa če jih sprostiš.‹

Vrednost priznanja

Zakaj? Eno je, spominjanje omogoča, da žrtev žaluje. Naravno je, da čustvena bolečina povzroči žalost, bridkost, vendar pomaga, da žalostne dogodke potisne v ozadje. (Pridigar 3:4; 7:1⁠-3) Čeprav zlorabljena žrtev zatre svoj žalosten in zastrašujoč doživljaj, tako samo potlači bolečino. Posledico takšnega zatrtja pa zdravniki imenujejo čustveno stresno neuravnovešenost — otopelost zaradi čustvene praznine. (Primerjaj Psalm 143:3, 4.)

Ko se spomini vračajo, lahko žrtev dejansko podoživlja zlorabo. Nekatere žrtve se začasno vrnejo v stanje otroka. »Ko se spomini obnavljajo,« se spominja Jill, »to često fizično občutim. Včasih so spomini tako moreči, da mislim, da bom znorela.« Dolgo prikrivana otroška jeza lahko sedaj naglo pride na površje. »Spomini me delajo depresivno in jezno,« pravi Sheila. Toda taka jeza je upravičena. Žalostiš se, izražaš skrito, pravično jezo! Imaš pravico, da sovražiš hudobna dejanja, storjena zoper tebe. (Rimljanom 12:9)

Neka zlorabljena ženska pravi: »Ko sem se v resnici lahko spomnila, sem občutila veliko olajšanje . . . Končno sem vedela, kaj se mi je zgodilo. Čeprav je bilo to spominjanje zame zelo težko, pa mi je vrnilo del življenja, ki se mi je zaradi nepoznavanja in skrivnostnosti zdel tako strašen.« (The Right to Innocence)

Spominjanje lahko pomaga žrtvi, da pride do korenin nekaterih svojih problemov. »Vedno sem vedela, da se zelo sovražim in jezim nase, nisem pa vedela, zakaj,« pravi neka žrtev krvoskrunstva. Mnogim to pomaga spoznati, da za to, kar se jim je zgodilo niso same krive, ker so pač bile žrtve.

Seveda se ne spominjajo zlorab vse enako dramatično in jasno. Večina svetovalcev se strinja, da se ni treba spominjati vsake podrobnosti, da bi se lahko ozdravilo posledice. Že samo priznanje zlorabe je lahko velik korak na poti do ozdravitve. (Glej okvir na 9. strani.)

Dobiti podporo

Če si bila v otroštvu spolno zlorabljena, nikar ne skušaj sama obvladati spominov. Pomagalo ti bo, če boš o svojih občutkih govorila. (Primerjaj Job 10:1; 32:20.) Nekatere skrajno obupane žrtve bodo poiskale pomoč pri usposobljenem zdravniku, svetovalcu ali strokovnjaku za duševno zdravljenje. Vendar pa bodo zaupen prijatelj, zakonski partner, družinski člani ali krščanski starešine, ki bodo s sočutjem in spoštovanjem poslušali, lahko dragocena podpora.b »Največ mi pomaga moja najboljša prijateljica Julie,« pravi Jante. »Njej lahko znova in znova govorim o svojih spominih. Smem ji pokazati, kaj ob tem občutim. Razumevajoče me posluša in tudi tako reagira.«

Zaupljivost je tvegana reč in morda se ne čutiš vredne, da bi ti kdo pomagal — ali pa te je preveč sram, da bi govorila o zlorabljanju. Pravi prijatelj ›postane v stiski brat‹ in je lahko zelo primeren ob tej priliki, če mu ali ji daš priložnost. (Pregovori 17:17) Vendar dobro premisli, komu se boš zaupala. Svoje skrbi postopoma odkrivaj. Če vidiš, da je tvoj prijatelj sočuten in prizanesljiv, potem mu lahko poskušaš razodeti še več.

Prav tako pomaga, če skrbiš za svoje telo. Dovolj počivaj. Zmerno telovadi, jej zdravo hrano. Če je možno, svoje življenje poenostavi. Ne zadržuj joka. Bolečina bo morda videti neskončna, toda sčasoma se bo umirila. Zapomni si: zlorabljali so te kot brezmočnega otroka — in preživela si. Odrasla pa imaš sredstva in moči, ki jih tedaj nisi imela. (Primerjaj 1. Korinčanom 13:11.) Spoprimi se torej s svojimi bolečimi spomini, nato pa na njih pozabi. Zanesi se na Božjo pomoč. Psalmist je rekel: »Ko se mi skrbi v srcu množe, tvoje tolažbe razveseljujejo mojo dušo.« (Psalm 94:19)

Znebiti se krivde in sramu

Drugi pomemben dejavnik za ozdravitev je ta, da se prenehaš obtoževati. »Celo sedaj si težko zamišljam, da sem bila nedolžna,« pravi žrtev, Reba. »Sprašujem se, zakaj ga nisem zaustavila.«

Zapomni si, da se je človek, ki te je zlorabljal, posluževal najbolj peklenskih načinov nasilja: avtoriteto (›Jaz sem tvoj oče.‹), grožnje (›Ubil te bom, če komu poveš.‹), brutalno fizično moč in celo vsiljevanje občutka krivde (›Če boš spregovorila, bo moral očka v zapor.‹). Nasprotno temu pa nekateri žrtvi nežno prigovarjajo, ji dajejo darila in izkazujejo naklonjenost. Zopet nekateri spolne aktivnosti napak prikažejo kot igro ali kot izkazovanje starševske ljubezni. »Rekel je, da to počno ljudje, ki se ljubijo,« se spominja neka žrtev. Kako se lahko otrok upre takšnemu čustvenemu izsiljevanju in varanju? (Primerjaj Efežanom 4:14.) Da, tisti, ki zlorablja, hladno izkorišča dejstvo, da so otroci nemočni in ranljivi, ›deca v zlobi‹. (1. Korinčanom 14:20, AC)

Morda te je potrebno spomniti, da si kot otrok bila ranljiva in nemočna. Lahko bi poskusila preživeti nekaj časa z malimi otroki ali pa gledati slike iz svojega otroštva. Prijatelji, ki te podpirajo, ti prav tako lahko pomagajo s tem, da te stalno spominjajo, da za zlorabo nisi bila ti kriva.

Kljub temu pa neka žena pravi: »Postane mi slabo, ko se spomnim na občutke, ki jih je v meni prebudil oče.« Nekatere žrtve (po neki študiji jih je 58 odstotkov) se spominjajo, da so med nadlegovanjem doživljale nekakšno vznemirjanje. Razumljivo je, da se tega sramujejo. Toda knjiga Surviving Child Sexual Abuse (Preživetje otrokove spolne zlorabe) nas spominja, da se telo »samodejno prebudi, če se ga dotika ali kako spodbuja« in da otrok tega »ne more nadzorovati«. Tako je tisti, ki ga zlorablja, popolnoma sam odgovoren za to, kar se je zgodilo. TO NI BILA TVOJA KRIVDA!

Pomiri naj te tudi to, da gleda Bog v tej zadevi nate kot na ›neoporečno in neomadeževano‹. (Filipljanom 2:15) Sčasoma se drsenje v samouničevalno obnašanje zmanjša in pričneš ceniti svoje lastno telo. (Primerjaj Efežanom 5:29.)

Pogovor s starši

Na poti do ozdravitve je morda to ena najtežjih stvari. Nekatere osebe so še vedno jezne, občutijo grotesknost, želijo maščevanje — ali pa se počutijo krive. Neka žrtev zlorabe je rekla: »Potrta sem, ker mislim, da Jehova pričakuje, da bom tistemu, ki me je nadlegoval, odpustila, vendar tega ne morem.« Po drugi strani pa se morda zlorabljalca bolestno bojiš. Ali pa morda sovražiš mamo, če je zatiskala oči pred zlorabo ali odklonilno reagirala in se celo jezila, ko se je to razkrilo. »Mama mi je rekla, da sem morala najbrž [očetu] privoliti,« se z grenkobo spominja neka ženska.

Povsem normalno je, da ženska, ki je bila zlorabljena, občuti jezo. Vendar so lahko družinske vezi tako močne, da si morda ne želiš prekiniti vseh stikov s svojimi starši. Morda si celo pripravljena razmisliti o spravi. To je seveda veliko odvisno od okoliščin. Včasih žrtve lahko brez premisleka odpustijo staršem — ne opravičijo pa zlorabe, čeprav se ne jezijo in jih ni več strah. Rajši se izognejo čustvenim izzivanjem in so zadovoljne, da ›premislijo v svojem srcu‹, ter pustijo, da se zadeve umirijo. (Psalm 4:5; v NW 4:4)

Morda misliš, da se stvari lahko rešijo samo tako, da starše soočiš z zlorabo — osebno, po telefonu ali s pismom. (Primerjaj Matej 18:15.) V tem primeru moraš biti prepričana, da si ozdravljena — oziroma da imaš dovolj podpore — da vzdržiš čustven vihar, ki lahko izbruhne. Le malo se doseže z vpitjem, zato bodi trdna in predvsem mirna. (Pregovori 29:11) Nato bi lahko povedala: 1. kar se je zgodilo, 2. kako te je prizadelo, 3. kaj od njih pričakuješ (kot na primer opravičila, plačilo računov za zdravnika ali drugačne odnose). Ne nazadnje pa ti bo razkritje stvari morda lahko pomagalo, pregnati vse zahrbtne občutke, ki te delajo nemočno. To lahko ustvari pot za nove odnose s starši.

Morda bo oče priznal zlorabo in povedal, da se globoko kesa. Morda se iskreno trudi, da bi se spremenil, in se na primer odvaja zasvojenosti z alkoholom, ali pa si prizadeva v proučevanju Biblije. Podobno te lahko mama prosi za odpuščanje, ker te ni zaščitila. Včasih je mogoča popolna sprava. Vendar ne bodi presenečena, če so tvoji občutki še vedno protislovni in si ne želiš z njima kakih tesnejših odnosov. Najmanj, kar lahko storiš, je to da vzpostaviš razumne družinske odnose.

Po drugi strani pa lahko s strani nadlegovalca in drugih družinskih članov sproži plaz zanikanja in besednih žalitev. Še huje, spoznaš lahko, da zate še vedno predstavlja grožnjo. Potem mu seveda ne moreš odpustiti in tesen odnos je nemogoč. (Primerjaj Psalm 139:21.)

Kakorkoli že, verjetno boš potrebovala določen čas, da se bodo boleči občutki umirili. Morda bi bilo dobro, če se večkrat spomniš, da je Bog tisti, ki ima pravico do zadnje sodbe. (Rimljanom 12:19) Če se o vsem pogovoriš s kom, ki te bo podprl, ali če svoje občutke izraziš v pisni obliki, ti bo to prav gotovo pomagalo, da se rešiš svoje stiske. To stisko boš lahko premagala z Božjo pomočjo. Sčasoma v tvojem mišljenju ne bodo več prevladovali boleči občutki. (Primerjaj Psalm 119:133.)

Duhovna ozdravitev

Prostor nam ne dopušča, da bi razpravljali o vseh čustvenih, vedenjskih in duhovnih vprašanjih, ki so tukaj vključena. Dovolj je reči, da lahko za ozdravitev veliko storiš s ›prenavljanjem svojega duha‹ s pomočjo Božje besede. (Rimljanom 12:2) ›Steguj se proti temu, kar je pred teboj‹, razmišljaj o duhovnih stvareh in tudi tako delaj. (Filipljanom 3:13; 4:8, 9)

Mnoge zlorabljene žrtve so na primer našle veliko tolažbo v branju Psalmov. Še bolj koristi, če se vztrajno držiš biblijskih načel. Sčasoma se lahko zakončev nemir pomiri. (Efežanom 5:21⁠-33) Pogubno vedenje lahko preneha. (1. Korinčanom 6:9⁠-11) Nezdravi spolni občutki se lahko ozdravijo. (Pregovori 5:15⁠-20; 1. Korinčanom 7:1⁠-5) Prav tako se lahko naučiš biti uravnovešena v osebnih odnosih in utrdiš moralne meje. (Filipljanom 2:4; 1. Tesaloničanom 4:11)

Ne naredi napake: Ozdravitev zahteva pravo odločnost in največji napor! Psalm 126:5 nam zagotavlja: »Kateri sejejo v solzah, žanjejo med veselim petjem.« Zapomni si tudi, da se pravi Bog Jehova zanima za tvoje dobro. On je »blizu njim ki so potrtega srca, in v duhu skrušenim pomaga«. (Psalm 34:19; v NW 34:18) Neka žrtev zlorabe pravi: »Ko sem končno spoznala, da Jehova ve za vsak moj občutek in da ga to skrbi — zares skrbi — sem se končno pomirila.«

Naš ljubeči Bog Jehova nam ponuja celo več kot duševni mir. Obljublja nam novi svet pravičnosti, kjer bo izbrisal vsak spomin otroških bolečin. (Razodetje 21:3, 4; glej tudi Izaija 65:17.) To upanje nas lahko podpira in krepi na poti do popolne ozdravitve.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 9]

Pot do ozdravitve

◻ Spomniti se zlorabe in jo priznati

◻ Žalostiti se zaradi zlorabe

◻ O občutkih govoriti s poslušalcem, ki ti bo pomagal

◻ Premagati občutke krivde in sramu

◻ Pogovor s starši

◻ Z upoštevanjem biblijskih načel spremeniti uničujoče obnašanje

◻ Odpraviti nezdrave spolne občutke

◻ Razviti zdrave osebne in moralne meje

◻ Razviti tesen odnos z Bogom in sokristjani

[Okvir na strani 10]

Osvoboditi se preteklosti

Spomini se ponavadi pojavijo čez tedne, mesece, pa tudi leta in vsak spomin, ki se pojavi, prinese občasno krizo. V knjigi The Right to Innocence (Pravica do nedolžnosti) piše, da včasih »Morda čutiš, da si na poti zdrknila nazaj. Nisi. Izboljšuješ se. Dejansko si si pridobila potrebno moč za spopad s še bolj bolečimi občutki in spoznanji.« Torej sme biti osebi, ki se zdravi, to začasno glavna skrb. (Pregovori 18:14)

Nekaterim žrtvam pomaga, če berejo ali slišijo o tem, kaj se je podobnega zgodilo drugim. Spomine lahko prebudi tudi pregledovanje družinskih fotografij in spominkov iz otroštva, obiskovanje krajev iz otroštva in pogovor z dobrimi prijatelji ter družinskimi člani. Še posebno učinkovito je pisanje. Nekatere žrtve si zapisujejo vse, česar se lahko spomnijo o svoji prizadetosti. Druge zopet izlijejo vse svoje občutke v pismu zlorabitelju — ki pa ga ne odpošljejo — to često sproži nadaljnje spomine. Molitev prav tako veliko pomaga k ozdravitvi. Podobno kot psalmist lahko moliš: »Preišči me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me, spoznaj moje misli! In glej, da po slabi poti ne hodim; in vodi me po poti večnosti.« (Psalm 139:23, 24)

[Slika na strani 8]

Korak k ozdravitvi boš storila, če se spoprimeš s preteklostjo in urediš stvari