Biblijsko gledišče
”Zakaj mi je Bog vzel otroka“
VSAK roditelj je silno obupan, ko mu umre otrok. To je huda nesreča, ki jo same besede ne morejo olajšati. Če pa trpimo zaradi te izgube in se sprašujemo, zakaj nam je Bog vzel otroka, potem lahko takšna napačna predstava samo še poveča bolečino. Moramo spoznati resnico: Bog ni vzel našega otroka.
Vendar mnogi verjamejo prav nasprotno. Tako je neka žena neutolažljivo strmela v odprto krsto; v njej je ležal njen 17-letni sin, z razredčenimi lasmi zaradi neuspelega zdravljenja raka. Obrnila se je k nekemu obiskovalcu in drhteče rekla: ”Bog je želel imeti Tommyja pri sebi v nebesih.“ Tako je bila poučena v letih obiskovanja rimskokatoliške cerkve. Tudi protestanti že dolgo krivijo Boga za smrt otrok. Ugledni protestantski reformator, John Calvin, je po smrti svojega 2 tedna starega sina potožil: ”Gospod nama je s smrtjo najinega sinčka resnično zadal hudo rano.“
Neka stara judovska zgodba pripoveduje o rabinu, ki sta mu umrla dvojčka, medtem ko je bil zdoma. Ko se je vrnil in vprašal po sinovih, je njegova žena odvrnila: ”Če bi dobil na posodo dva dragocena dragulja in bi ti bilo rečeno, da se ju lahko razveseljuješ tako dolgo, dokler sta v tvojem varstvu, ali bi se lahko pritoževal, ko bi ju lastnik zahteval nazaj?“ Odgovoril je: ”Zagotovo ne!“ Potem mu je pokazala mrtva sina in preprosto rekla: ”Bog je želel svoja dragulja nazaj.“
Niti tolažilno niti biblijsko
Je Stvarnik resnično tako krut, da bi iz muhavosti povzročal smrt otrok, saj ve, da to stre staršem srce? Ne, ne Bog Biblije; saj v Prvem Janezovem pismu 4:8 piše: ”Bog je ljubezen.“ Bodimo pozorni, ne piše, da Bog ima ljubezen, ali da je ljubeč, temveč, da Bog je ljubezen. Božja ljubezen je tako silna, tako čista, tako popolna in tako prežema njegovo osebnost in dejanja, da je Bog lahko upravičeno imenovan kot pravo poosebljenje ljubezni. To ni Bog, ki ubija otroke, ’ker bi želel svoje dragulje nazaj‘.
Ravno nasprotno, Bog zelo in nesebično ljubi otroke. Jezus Kristus, ki je z vsako besedo in dejanjem odseval osebnost nebeškega Očeta, se je osebno in iskreno zanimal za otroke. Nekoč je objel majhnega otroka in poučil učence, da morajo biti preprosti in ponižni kot otroci. (Matej 18:1-4; Marko 9:36) Stoletja pred tem je Jehova poučil svoje ljudstvo, naj jim bodo otroci dragoceni in naj jih zato vzgajajo, poučujejo in ljubijo. (5. Mojzesova 6:6, 7; Psalm 127:3-5) Želel je, da bi bile družine združene v življenju, ne pa ločene s smrtjo.
”Zakaj mi je potem otrok umrl?“
Mnogi menijo, da če je Bog vsemogočen, potem gotovo ”izza kulis“ nadzoruje vse, kar se na tem svetu dogaja, tudi smrt otrok. Toda takšno sklepanje sploh ni nujno pravilo. Ko je Job izgubil vseh deset otrok v eni sami nesreči, je mislil, da je to strašno katastrofo povzročil Jehova. Ni vedel, kar razkriva Biblija, namreč, da je bil v tem primeru v ozadju dogodkov Božji nadčloveški nasprotnik, ki se imenuje Satan. Z mučenjem je hotel prisiliti Joba, naj se odreče vere v Stvarnika. (Job 1:6-12)
Podobno se tudi danes večina ljudi ne zaveda, kako močan je Satanov vpliv na svet. Biblija odkriva, da je Satan in ne Jehova vladar te pokvarjene stvarnosti. V Prvem Janezovem pismu 5:19 (AC) piše: ”Ves svet leži v Hudobnem.“ Torej ne smemo Jehova kriviti za vse tragične dogodke na svetu. On ni vzel našega otroka.
Ali to potem pomeni, da nam je otroka vzel Satan? Ne, vsaj ne neposredno. Na začetku, v Edenu, se je človek uprl Bogu. S tem si je izbral Satanovo vladavino. Zato so on sam in tudi vsi njegovi otroci izgubili dar večnega življenja v popolnem zdravju. (Rimljanom 5:12) Posledica tega je, da živimo v takšni ureditvi sveta, ki je odtujena Bogu; v svetu, v katerem moramo računati, kot pravi Biblija, s ’časom in naključji‘, nepredvidenimi in pogosto tragičnimi življenjskimi preobrati. (Pridigar 9:11) Satan ”zapeljuje vesoljni svet“. (Razodetje 12:9) Njegova največja želja je, da bi ljudi odvrnil od Boga. Zato o Bogu širi zlobne laži. Ena od teh je tudi ta, da Bog s smrtjo ločuje otroke od staršev.
”Je kakšno upanje za mojega otroka?“
Namesto, da krivijo Boga, naj žalujoči starši raje ugotovijo, kakšno tolažbo daje Biblija. Mnogi so zmedeni, saj jim kriva vera ne pove jasno, kje in v kakšnem stanju se nahajajo mrtvi otroci. Nebesa, pekel, vice, limb [predpekel] so namreč povsem različni kraji, od nepojmljivih do resnično strašnih. Po drugi strani pa iz Biblije izvemo, da so mrtvi brez zavesti, v stanju, ki ga lahko najustrezneje primerjamo s spanjem. (Pridigar 9:5, 10; Janez 11:11-14) Torej so lahko starši glede tega, kaj naj bi otroci preživljali po smrti, tako pomirjeni, kot so pomirjeni, kadar jih vidijo trdno spati. Jezus je govoril o času, ko bodo ’vsi, ki so v grobih, . . . prišli ven‘, da bi zopet dobili življenje na rajski zemlji. (Janez 5:28, 29, AC; Luka 23:43)
Kljub temu navdušujočemu upanju pa je smrt še vedno pretresljiva. Celo Jezus je bil zelo prizadet in je jokal zaradi smrti prijatelja Lazarja — in to le nekaj minut preden ga je obudil! S smrtjo torej sploh ni vedno vsega konec. Oba, Jezus in njegov Oče, Jehova, namreč sovražita smrt. Biblija imenuje smrt ”zadnji sovražnik“ in pravi, da bo ”uničena“. (1. Korinčanom 15:26) Ko bo Satanova vladavina v prihajajočem raju le še stvar preteklosti, bo smrt odpravljena za vse čase. Njene nedolžne žrtve bodo spet zaživele z vstajenjem. Potem, ko bodo staršem vrnjeni umrli otroci, bomo končno lahko vzkliknili: ”Kje je tvoj pomor (želo, NW), o smrt?“ (Ozej 13:14, AC)