Smrtni boj na letu 232

Po pripovedi preživele potnice

Ko se je predlani letalo družbe United Airlines na progi 232 zrušilo na koruzno polje v Iowi, je umrlo 110 potnikov in članov posadke. Toda, na presenečenje jih je 186 preživelo.

”NAČRTUJEMO prisilni pristanek v Sioux Cityju,“ nas je opozoril pilot. ”Pristanek bo težak.“

Bil je 19. julij 1989 in z možem sva bila na poti v Chichago, kjer bi se udeležila sestanka računalniške družbe, ki jo je vodil moj mož Kevin. Ko sva iz Albuquerquea priletela v Denver, sva se srečala s prijateljem, ki je tudi potoval na ta sestanek, vendar z drugim letalom. Spominjam se, da smo se šalili, kdo bo prej v Chichagu. Naše letalo na progi United Flight 232 je vzletelo prvo; drugo letalo je imelo odhod približno deset minut kasneje.

Težave z letalom

Ko smo obedovali se je zaslišal močan hrup in letalo se je pričelo tresti ter izgubljati višino. Kmalu zatem nam je pilot povedal, da je odpovedal eden izmed motorjev in bomo zato v Chichago prispeli z zamudo. Njegov glas je zvenel mirno.

Potniki niso bili posebno zaskrbljeni. Vsi so govorili o stanju letala, toda ni bilo čutiti panike. Kasneje sem zvedela, da je letalo lahko letelo le v desno, ker so se, ko se je pokvaril motor, prekinile hidravlične povezave.

Kmalu nato je pilot objavil, da bomo pristali v Sioux Cityju v Iowi in da bo pristanek težaven. Rekel je še, da bo vse v redu, vendar nam je vseeno dal nekaj navodil za zasilni pristanek. Stevardese so nam pokazale, kako pripeti varnostni pas in kako se prijeti za gležnje.

Ko se je pokvaril motor, sem pričela jokati in nisem se mogla pomiriti. Kevin me je objel in za oba molil k Bogu Jehovu. Kako vesela sva bila, da na ta izlet nisva vzela najinih dveh hčerkic, starih šest in dve leti!

Ženska poleg mene je imela s seboj svoja dva sinova in ko smo se pripravljali za pristanek, me je prijela za roko. Letalo se je spuščalo mirno in zares sem mislila, da nam bo uspelo; predstavljala sem si, da smo že na tleh.

Preživetje in bivanje v bolnišnici

Imela sem zaprte oči, počutila pa sem se, kot da sem na toboganu. Spominjam se, da sem skozi zaprte oči videla sonce. Zadnje česar se spominjam je, da so se mi sezuvali čevlji in da sem jih s skrčenimi prsti hotela obdržati na nogah.

Ko sem odprla oči, je bilo temno. Premikala sem se. Reševalec je obrnil moj sedež. Bili smo na polju. Bilo je črno in zeleno in sijalo je sonce. Kevin je bil še vedno ob meni, privezan na sedežu. Poklicala sem ga, toda ni odgovoril.

Položili so me na tla. Dvignila sem se na komolce in vprašala ali je moj mož mrtev. Reševalec je odkimal. Kako sem si oddahnila. V reševalnem avtomobilu sem slišala vse zvoke, čeprav nisem zavestno poslušala. Čutila sem, da so mi oči otekle.

V Zdravstvenem centru Marion County je bilo osebje zelo skrbno in uslužno, še posebno sestra Lori. Bila sem toliko pri močeh, da sem ji dala telefonsko številko svoje sestre v Albuquerqueu. Sporočila je moji družini, da sem živa.

Prepričana sem bila, da me tukaj v Iowi nihče ne bo prišel obiskat. Toda že prvi večer sta me v bolnišnici obiskala dva starešina iz krajevne skupščine Jehovovih prič. V bolnišnici sem bila štiri dni in tamkajšnje Priče so me obiskovale, klicale in mi pisale. Družba United Airlines je pri banki J. C. Penney’s odprla račun in Priče so mi nakupile nekaj obleke.

Naslednji dan me je spet presenetil obisk mame, sestre ter Kevinovega brata in staršev. Nihče ni niti omenil, da je Kevin mrtev; tako sem na tihem še vedno upala, da je med poškodovanimi, ki jih še niso identificirali.

Ko sem gledala televizijska poročila, nisem mogla verjeti tistemu, kar sem videla. Sploh nisem vedela, da smo strmoglavili! Ko sem mislila, da smo se dotaknili tal, sem zaključila, da smo rešeni. Nisem razmišljala, zakaj nismo več v letalu. Vrsta, v kateri sva sedela s Kevinom, je bila za krilom. Bila sva na sredini vrste s petimi sedeži in ko se je letalo razbilo, so padli ven. Kevin in ženska, ki je sedela zraven mene, sta umrla, njena mala sinova in jaz pa smo preživeli.

Edini reševalec, ki se ga spominjam — me je obiskal v bolnišnici. Vznemirjalo ga je dejstvo, da so nekateri preživeli, drugi pa umrli. Pojasnila sem mu, da je to stvar ’časa in naključja, ki zadeva vse‘. (Pridigar 9:11) Bog ni posadil določene ljudi na sedeže, kjer bi se naj ubili, in druge na sedeže, kjer bi preživeli. Dala sem mu biblijski traktat Je kakšno upanje za naše umrle? in brošuro ”Glej, vse delam novo!“. Pozdravila sva se in mislim, da se je ob odhodu počutil nekoliko bolje.

Lori, ki je skrbela za moje rane v šok sobi, me je obiskovala še naslednje dni dokler sem bila v bolnišnici, čeprav nisem bila na seznamu njenih pacientov. Občudovala je mojo notranjo moč in poskušala sem ji razložiti, da izvira od Boga Jehova, ki mi pomaga vzdržati. (Psalm 121:1-3)

Boj se nadaljuje

V nedeljo, 23. julija sem že smela domov, da tam dokončno okrevam. Ko smo se vkrcali na letalo, sem se mirila in se skoncentrirala na dihanje, da me ne bi prevzela panika. Ko me je moja dveletna Mercedes videla vso obvezano in potolčeno, sploh ni hotela k meni. Trajalo je tri ali štiri dni, da me je spet vzljubila. Tarrah je bila vesela, da sem se vrnila, toda pogrešala je očka.

Če sem bila s tistimi, ki so poznali Kevina in so videli njegov duhovni napredek (oktobra naj bi se krstil kot Jehovova priča), sem še težje prenašala spoznanje, da je mrtev. Nekateri so mi rekli, da v Santa Feju še ni bilo tako velikega pogreba. Kevin je znal biti prijatelj in vplival je na življenja mnogih.

Ugotovila sem, da moram biti čimbolj zaposlena, in najboljša dejavnost za to je krščanska služba. V aprilu in maju sem sodelovala v pomožni pionirski službi, obliki polnočasne službe. Odločila sem se, da spet poskusim septembra. Zavzemanje za druge in za njihove težave mi zares pomaga. Lotila sem se tudi urejanja hiše, namestila sem na primer navojnice na okna, zamenjala tapete v jedilnici in v kabinetu ter prelakirala jedilno mizo.

Pred nesrečo sem vodila dva biblijska študija z osebami, ki so se zanimale za Božjo besedo. Po nesreči so želeli nadaljevati. Vsi trije interesenti so me vprašali: ’Zakaj je Jehova rešil le tebe in ne tudi Kevina, saj se je tudi on z vso močjo trudil živeti Bogu všečno?‘

Pojasnila sem jim razliko med Božjim dejanjem in naravno katastrofo ali nesrečo. Pred Božjim posegom vedno dobimo Božje opozorilo. Tak primer je potop v Noetovih dneh. Bog je povedal Noetu, kaj naj stori, da bi se izognil nesreči. Moral je zgraditi barko. Nasprotno so nesreče in naravne katastrofe nepredvidljive in brez izbire zadenejo vsakogar, pa naj bo dober ali slab. Nihče ni vedel, da bo z našim letalom kaj narobe. Saj ne bi nihče vstopil, če bi to bili vedeli. Moje preživetje je bilo prav toliko naključje kot Kevinova smrt.

Ljudje, ki mi govorijo kako ”močna“ sem, ne vedo, kako pogosto sem komaj zadrževala solze. Nekaj časa je trajalo, da sem to prebolela. O Kevinu lahko govorim, gledam slike in se dobro držim, vse dokler nisem sama; takrat me premaga jok. Izguba moža po tako kratkem času — po sedmih letih zakona — je seveda boleča.

Moji mali hčerki sta nenavadno pozorni na vsakega krščanskega brata, ki nas obišče, zlezeta mu na kolena in mu ne dovolita, da bi odšel. Tarrah se včasih razjezi in joče, čeprav ne ve, zakaj. V šoli pa je pridna in poskuša sošolcem pojasniti upanje na vstajenje. (Janez 5:28, 29)

Poskušamo poenostaviti življenje in napraviti krščansko službo za našo življenjsko pot. Z Jehovovo pomočjo nam bo to uspelo. Pred približno letom dni me je prijateljica spodbudila, naj se odločim in služim kot splošna pionirka. Sedaj sem srečna, da sem jo poslušala. Kot polnočasna oznanjevalka pomagam drugim, da bi spoznali Božje namere, to pa mi pomaga ohranjati jasno sliko Božjega namena, da ustvari rajsko Zemljo in nam vrne drage umrle. (Luka 23:43; Razodetje 21:3, 4) (Po pripovedi Lydie Francis Atwell)

[Slika na strani 26]

Z možem pred poletom

[Navedba vira slike na strani 25]

UPI/Bettmann Newsphotos