Premoščanje vrzeli med zdravniki in pacienti, Jehovovimi pričami

ZDRAVNIKI po vsem svetu vedo o Jehovovih pričah eno: Zavračajo transfuzijo krvi. Vendar pa večina zdravnikov o Jehovovih pričah ne ve veliko več kot to. Kadar torej hočejo neki Jehovovi priči dati kri in ona odkloni, se jim to zdi popolnoma nerazumno. Tako se morda ustvari vrzel, ki na žalost oddalji zdravnika od pacienta.

Le malo zdravnikov ve, da Jehovove priče ne nasprotujejo medicinskemu zdravljenju ter da je njihovo stališče glede krvi nespremenljivo in temelji na biblijskih zapovedih. Medtem so številna nova znanstvena dognanja o nevarnostih transfuzij in varnosti alternativnega zdravljenja dodobra potrdila razumnost biblijskega stališča. Toda, kako lahko Jehovove priče s temi informacijami vplivajo na zdravstveno osebje?

Odbori za sodelovanje z bolnišnicami

V ta namen je vodilno telo Jehovovih prič ustanovilo Odbore za sodelovanje z bolnišnicami v večini mest z večjimi medicinskimi ustanovami. V Združenih državah Amerike deluje že kakšnih sto odborov, v katerih je v povprečju po pet oznanjevalcev, in le-ti že premoščajo vrzel med zdravstvenim osebjem in Jehovovimi pričami. V začetku preteklega leta so pripravo razširili v druge dežele. Od 19. februarja do 27. marca so trije člani brooklynske Bolnišnično informativne službe obiskali osem podružnic Jehovovih prič na območju Tihega oceana.

Namen je bil trojni: izšolati izbrane Jehovove priče za delo v odborih za sodelovanje z bolnišnicami, usposobiti osebje podružnic, da v vsaki podružnici organizirajo bolnišnično informativno službo ter obiskati bolnišnice in zdravnike spodbuditi k nadaljevanju in razširitvi brezkrvnih postopkov pri Jehovovih pričah. Pripravili so štiri seminarje: v Sydneyu za Avstralijo in Novo Zelandijo, v Manili za Filipine, Hong Kong in Taivan, v Ebini za Japonsko in Korejo ter v Honoluluju za Havaje.

V program so vključili diapozitive in videofilme, da bi pojasnili vlogo in sestavo krvi ter vse daljši seznam medicinskih alternativ transfuziji. V razpravah so prikazali, kako je mogoče pomagati Jehovovim pričam, ko se srečajo s problemom krvi. Seminarji so tudi poudarili, da je potrebno sodelovati z zdravniki in bolnišnicami, da bi jim s tem pomagali pri spoštovanju stališča Jehovovih prič. Član japonskega Odbora je rekel: ”Program nas je zares opremil, da poskrbimo za boljše razumevanje.“ Na štirih seminarjih so izšolali preko 350 Jehovovih prič iz različnih poklicev.

Pred obiski so se podružnice dogovorile z uglednimi kirurgi in upravami večjih bolnišnic za pogovore o brezkrvnem zdravljenju Jehovovih prič. V vsaki podružnici so za obiske določili tri skupine, vsako pa je vodil en predstavnik iz Brooklyna. Za nove člane Odborov za sodelovanje z bolnišnicami ti obiski niso predstavljali le vaje kar na mestu samem, temveč so tudi pomagali, da so sproščeno govorili z zdravniki in ostalim zdravstvenim osebjem. V razdobju šestih tednov so opravili več kot 55 takšnih pogovorov.

Mostovi sodelovanja

Rezultati so bili razveseljivi. V Avstraliji se je ena teh skupin sestala z namestnikom ministra za zdravstvo v državi Novi Južni Wales. Pogovarjali so se o brezkrvnih operacijah v mnogih zdravstvenih centrih in predlagali, da bi Avstralija postala središče za opravljanje takšnih operacij na Jehovovih pričah za celotno območje južnega Tihega oceana. Nikakršnega razloga ni videl, da zdravniške ekipe ne bi izvajale takih operacij. V Avstraliji so opravili 22 obiskov. Direktor neke bolnišnice je dejal: ”Vi veste o krvi in alternativnem zdravljenju več kot mi.“ Upravnik združenja sedmih bolnišnic je zagotovil, da bo zadolžil profesorja kirurgije, da ustanovi v eni izmed njihovih bolnišnic zdravniško ekipo, ki bo omogočala Jehovovim pričam brezkrvno zdravljenje.

V manilskem centru za srčne bolezni — ki po mnenju mnogih velja za najboljšega na Vzhodu — so direktorico opozorili na problem približno stotih Jehovovih prič, ki čakajo na operacijo srca in so jih, ker odklanjajo kri, postavili na konec vrste čakajočih. Obljubila je, da bodo drugače ravnali. Direktorju najuglednejše filipinske bolnišnice, Bolnišnice Svetega Luka, so prikazali, kaj piše nova medicinska literatura o brezkrvni kirurgiji, in soglašal je, da je ta varnejša od krvi. ”To je metoda prihodnosti,“ je priznal. ”To je edini način, da se izognemo AIDS-u in hepatitisu.“ Dal je vedeti, da bo Jehovovim pričam v svoji bolnišnici omogočil brezkrvno zdravljenje; sam je hkrati tudi predsednik bolnišnične krvne banke.

Na japonskem tridnevnem seminarju je tudi Korejo zastopala delegacija 44-tih Jehovovih prič, med katerimi je bilo 5 zdravnikov. Z Japonske se je zbralo 255 Jehovovih prič, od katerih je bilo 41 zdravnikov — med njimi tudi nekaj nevrokirurgov in anestezistov ter 2 pravnika. Ustanovili so 20 Odborov za Japonsko in 7 za Korejo.

Po seminarju so predavatelji skupaj s člani krajevnih Odborov obiskali zdravnike in bolnišnice v okolici Tokia, da bi pospešili sodelovanje. ”Obiskali smo docenta za porodničarstvo na univerzitetni bolnišnici,“ poroča ena japonskih Jehovovih prič. ”Pri porodu je pomagal najmanj desetim ženskam, ki so bile Jehovove priče. Ena je izgubila 2 800 kubičnih centimetrov krvi, tako da ji je raven hemoglobina padla na 3,5 g/dl. (Pri ženskah je povprečna raven 14 g/dl.) Toda zdravnik jo je uspel rešiti brez krvi. Čeprav je budist, je njegovo pravilo spoštovati prepričanje pacientov. Soglašal je, da bo še vnaprej ugodil pacientkam, ki so Jehovove priče.“

Direktor bolnišnice v Jokohami je bil za to, da bodo v tej bolnišnici še naprej sodelovali in bodo radi sprejeli Jehovove priče, ki bi jih v drugih bolnišnicah zavrnili. ”Zdraviti Jehovove priče brez krvi,“ je rekel, ”je v resnici izziv, toda cenim jih, ker mi omogočajo, da kot zdravnik izboljšam svojo spretnost.“ Neki ginekolog, prav tako iz Jokohame, je rekel: ”Če me bodo obtožili, ker bom upošteval pacientovo voljo, da ne sprejme krvne transfuzije, se bom za te pacientove pravice boril tudi na sodišču.“

Tudi korejski Odbori poročajo o uspehih. 26. maja so obiskali univerzitetno bolnišnico Yonsei, ki je poznana po vsej Koreji in ima tri podružnice. Prisotnih je bilo 62 delavcev iz vseh oddelkov. Profesor anesteziologije je govoril o temi ”Anestezija pri Jehovovih pričah“. Njegov govor so objavili v korejski reviji za anesteziologijo. Glede na to, da je ta bolnišnica ena najboljših v Koreji, bo to prav gotovo dobro vplivalo tudi na ostale bolnišnice in zdravnike. Nobenega postavljenega vprašanja niso na seminarju na Japonskem pustili neobdelanega.

Za Havaje so ustanovili pet Odborov za sodelovanje z bolnišnicami in vsi so prišli na seminar v Honolulu. Večino so popeljali na obisk bolnišnic. Direktor havajskega zdravstvenega centra je rekel, da bo za interno glasilo napisal članek o Jehovovih pričah in ga poslal vsem bolnišnicam na Havajih.

V največjem zdravstvenem centru v Honoluluju, Queen’s, je Odbor opozoril, da njihov obrazec za privolitev vsebuje v besedilu nekaj netočnosti in tako napačno predstavlja Jehovove priče. Napisali so namreč, kot da Jehovove priče raje umrejo, kot pa sprejmejo transfuzijo, ki ”rešuje življenje“. Pojasnili so, da to sploh ni naše stališče, saj pridemo zato v bolnišnico, da bi ohranili svoje zdravje in življenje. Besedilo je vsebovalo misel, da je kri zmeraj dobra in ne more biti smrtno nevarna. Ravno tako besedilo tudi ni opozarjalo pacienta na možnost smrti zaradi transfuzije in mu ni predstavilo vseh tveganj, ki jih s tem sprejema. Bolnišnični pravnik je rekel: ”Pokažite mi to!“ Ko je besedilo prebral, je izjavil: ”Jaz tega nisem napisal!“ Ob odhodu je upravnik dejal pravniku: ’Mislim, da bova morala skupaj pregledati ta dokument.‘

Novi Odbor izpolnjuje svoj namen

Le nekaj dni po seminarju na Havajih so morali neko Jehovovo pričo zaradi hude slabokrvnosti hitro prepeljati v bolnišnico, število rdečih krvnih telesc se ji je nevarno znižalo. Ker niso odkrili nobene krvavitve, je bila nujna preiskovalna operacija. Zdravnik ni hotel operirati brez krvi, zato so pacientko odpeljali v drugo bolnišnico, kjer pa je tudi tamkajšnji zdravnik odklonil operacijo. Posegel je novoustanovljeni Odbor za sodelovanje, se pogovoril s primarijem in prisotnim zdravnikom in jima prikazal, da so s svojim ravnanjem v bistvu dvignili roke od pacientke. Zdravnik še vedno ni hotel sodelovati, zato so poklicali dva druga zdravnika, ki sta izvedla operacijo, odkrila vir krvavitve in ga odpravila. Naša sestra je preživela. Brez posredovanja Odbora za sodelovanje bi morda umrla in mediji bi se spet razpisali o novem smrtnem primeru Jehovove priče, ki ’ni sprejela potrebne krvi‘. V resnici pa v takšnih primerih Jehovove priče umirajo, ker jih pristojni kirurgi, ki bi jih lahko rešili, nočejo operirati brez krvi.

V mednarodnem pogledu Odbori za sodelovanje z bolnišnicami s tehtnimi pogovori in vzajemnim razumevanjem resnično gradijo mostove med medicinskim osebjem in Jehovovimi pričami. Rezultati so razveseljivi. Vse več zdravnikov opaža, da se lahko kvalitetne medicinske storitve in zahtevne operacije lepo prilagodijo prepričanju Jehovovih prič. V Združenih državah Amerike je voljnih sodelovati preko 6 500 zdravnikov.

Ravno tako se morajo tudi Jehovove priče še naprej truditi, da so pripravljene sodelovati in da so razumni pacienti. Zaradi tega so nekateri zdravniki začeli spoštovati Jehovove priče zaradi njihovih visokih načel. Neki docent za urologijo na tokijski univerzi je rekel: ”Spoštujem paciente, ki so Jehovove priče. V svetu so edini, ki se še vedno držijo posebnih vrednot.“

Glavni namen teh seminarjev in obiskov je bil, da bi dosegli večje spoštovanje pri sodelovanju in da bi se tako izognili sporom. Vsi sodelujoči so ugotovili, da so dosegli ta cilj z razveseljivim uspehom. Zaupamo, da bo Jehova še naprej blagoslavljal te napore in podpiral tiste, ki se po njegovi zapovedi vzdržujejo krvi, kot to zahteva njegova Beseda.

[Okvir na strani 26]