Premetena džungelska mačka

Od dopisnika Prebudite se! iz Surinama

Z ŽENO sva prvič videla to izmikajočo se mačko, ko sva potovala skozi džunglo. ”Poglej!“, sem zavpil, ko se je najin džip zasukal. Iz oči v oči sva stala s penitigrom ali lisastim tigrom, kot imenujemo jaguarja v Surinamu. Njegova rjavkasto rumena dlaka se je lesketala, kot bi bila sveže pobarvana. V zahajajočem soncu je njegova barva potemnela: zlato rumena v rdečkasto rjavo, bleda pa v svetlo rjavkasto rumeno na njegovih licih, prsih in trebuhu. Najbolj osupljivi pa so bili neenakomerni črni vzorci ali rozete po skoraj celotnem telesu.

Predkolumbijski Indijanci so bili tako prevzeti s presenetljivim izgledom mačke, da so jo imeli za boga! Menili so, da njena marogasta koža predstavlja z zvezdami posuto večerno nebo. Celo danes nekateri smatrajo jaguarja za nespornega kralja južnoameriških živali. Samec — večinoma je dolg 1,8 metra, brez repa — je lahko težak tudi 110 kg!a Njegova zaobljena glava in mišičast vrat; njegovo sodu podobno telo; kratke in krepke noge; in velike šape: vse to izžareva veličastno moč.

Najin jaguar je potem čisto počasi odšel stran — rep je imel ukrivljen, na konici črn — in se zaustavil v goščavi. ”Kakšno prikrivanje!“, sva zašepetala, ko se je s svojimi pegami, ki so bile kot zaplate senc, popolnoma zlil s pragozdnim polmrakom, v katerega so prodirali prameni sončne svetlobe.

Jaguarja redko vidimo, ker se najraje kje krije. Ker je 80 odstotkov Surinama pokriva deževni gozd, je to zanj idealen svet.

Njegova ’vizitka‘

Jaguar vsepovsod za sabo pušča svojo ’vizitko‘. ”Sledove njegovih šap sem videl na blatnih obalah Atlantika“, mi je pozneje pripovedoval nek klatež. ”Prav tako sem videl spraskana debla dreves ob brazilski meji.“ Pravijo, da jaguarji tako zaznamujejo meje svojih področij.

”To je res“, potrdi 83–letni James Brown, nekdanji vodja džungelske ekspedicije. ”Pogosto smo naleteli na popraskana drevesa, kar je pomenilo, da je bil penitigri pred nami.“ Jaguarji praskajo drevesa tudi, ko si brusijo kremplje.

Drugi način, s katerim jaguarji sporočajo ’Bil sem tukaj‘, so sledovi vonja in blata. Dr. Alan Rabinowitz je pred nedavnim končal dveletno raziskavo o jaguarjih. Pripovedoval mi je, da en sam jaguar pogosto označi kot svoje področje od 40 do 100 kvadratnih kilometrov goste džungle. Ni čudno, da so raziskovalci le bežno prodrli v življenje jaguarjev! Toda, če vsa ta opazovanja zberemo, dobimo očarljivo sliko. Poglejmo, kakšna je!

Pogled v svet jaguarjev

Večer se približuje. Sliši se brenčanje insektov, žvrgolenje ptic in vreščanje opic. Toda, prisluhnimo! Grozeče, hripavo renčanje prodira med drevesi. Potem zlovešča tišina. Samo nagel beg živali in plahutanje ptic, ki žive na tleh. Potem spet gromko renčanje, tako grozljivo kot rjovenje leva! Prikaže se krepak jaguar, samec.

To je njegovo kraljestvo — obrežna džungla in močvirja. Od vseh velikih mačk je jaguar najbolj vajen vode. Pravzaprav potrebuje vodo za zabavo in da ribari v njej. Zdaj se je napotil čez reko na svoje ribolovno področje. Spretno plava v skoraj ravni črti, ves čas drži glavo, hrbet in konec repa nad vodno površino. ”Jaguarji so odlični plavalci“, mi je pripovedoval raziskovalec džungle Heinz Heyde. ”Plavajo tako hitro, da ustvarjajo valove. Videl sem jih, kako so prečkali slapove!“

Ko jaguar doseže nasprotno stran, se povzpne na breg in strese vodo s telesa. Prihuli se k deblu, ki visi čez reko in gleda po vodi, kot bi hotel prodreti v globino tam spodaj. Potem njegove šape z nabrušenimi kremplji bliskovito izvlečejo ribo.

”Neke mesečne noči“, se spominja gospod Heyde, ”sem videl jaguarja, ki je udaril skoraj meter dolgo anjoemaras [riba] s tako silo, da je zletela po zraku in pristala več kot 4 metre stran. Jaguarji so neverjetno močni!“ Biolog Pieter Teunissen, ki je prav tako opazoval jaguarje v divjini, pravi: ”Nekoč sem iz sledi v pesku na obali odkril, da je jaguar zalučal 4. metre daleč težko aitkantie [želva usnjača].“

Jaguar ni samo močan, temveč tudi prilagodljiv. Lovi na treh področjih, vešč je v vodi, na kopnem in na drevesih. Njegovi kremplji mu kot hribolazcu gojzarice zagotavljajo zanesljivo hojo, pa naj brodi ali se vzpenja po drevesih. Ko hodi po kopnem, skrči svoje kremplje in se premika kot bi hodil po zvočno izoliranih podplatih — zelo primerne noge za zalezovanje.

Toda lovec mora biti potrpežljiv, hiter in znati mora časovno usklajevati. Zato ni čudno, da jih mati uri dve leti preden mladiči lahko poskrbijo zase! Ko so stari šest tednov, začnejo spremljati svojo mater. Vendar pa, medtem ko gre mati na lov, ostajajo skriti v gostem zavetju.

Oprezno se premika vzdolž reke, dokler ne odkrije skupino kapibar, največjih glodalcev na svetu. Oprezno se počasi pomika naprej, počaka in oči upre v plen. Telo je popolnoma negibno, trza samo konica repa. Toda kapibare so že začutile njeno prisotnost in se potopile pod vodo. Vendar jaguarju le redko spodleti. Dejansko mačka tako pogosto zmaga, da kapibaro imenujejo ”vsakdanji jaguarjev kruh“.

Kaj pa ostale jedi? Teh je ogromno. Od majhnih agutijev do okornega tapirja. Varni niso niti ježevci, želve in aligatorji. Včasih mačka celo pogleda onstran gozda na pašnike. ”Pred časom je jaguar napadel kravo in tele“, pravi veterinar Ronnie Kranenburg. ”To se je zgodilo samo nekaj kilometrov pred mestom.“ Tako napadajo največkrat stari jaguarji, ki so jih pregnali mlajši tekmeci ali tisti, ki trpijo od starih strelnih ran.

Ali jaguarji napadajo ljudi? ”Ne, to se zgodi redko,“ pravi živinozdravnik. Biolog Teunissen se strinja. Spominja se, kako je neke noči hodil po obali, ko je pomagal pri nekem projektu raziskovanja morske želve. Ko se je vračal, je v siju žepne svetilke odkril na svojih stopinjah sledove jaguarjevih šap. Mačka ga je zasledovala! Namesto da bi mu napravila kaj žalega, je izginila, ko se je biolog po sledi vračal.

”Napadajo pa želve,“ pravi gospod Teunissen. ”Ko sem ponoči iskal želvja jajca, sem se neprijetno počutil. Zvok hoje po pesku je namreč podoben zvoku, ki nastane, če po njem koplje želva. ”Vse, kar sem lahko naredil,“ nadaljuje, ”je bilo, da sem tu in tam zasvetil z baterijsko svetilko v upanju, da jaguarji vedo, da želve ne hodijo okrog s svetilkami.“

Tihotapska trgovina

Kako pa ogroža jaguarje človek? Jaques Berney je odposlanec generalnega sekretarja Mednarodne konvencije za ogrožene vrste divje flore in favne, organizacije, ki skuša nadzorovati trgovino z divjimi živalmi. Povedal je, da jaguarjem grozi iztrebljenje. Zato so prepovedali trgovino z jaguarji.

Revija Focus, ki objavlja novice World Wildlife Fund (Svetovni sklad za življenje v divjini, ZDA), pravi, da je divji lov še vedno cvetoč posel. Zakaj? Krzno lisaste mačke je zelo iskano! Divji lovci ponoči hodijo po amazonski džungli, oslepijo jaguarje z močnimi reflektorji in potem prestrašene živali ustrelijo v glavo.

V nekaj urah, poroča Focus, kožo jaguarja posušijo na mreži. Hitro jo zapakirano v zaboj z napisom ”Kava“ pretihotapijo preko meje in odpremijo v Evropo. Nekateri viri navajajo, da na tak način letno pobijejo in predelajo kakšnih 6000 jaguarjev.

Toda sedaj je v Surinamu razmeroma veliko teh veličastnih živali. In upamo, da bo tako ostalo, sicer lahko pride dan, ko te premetene lisaste mačke ne bomo več videli.

[Podčrtne opombe]

[Navedba vira slike na strani 25]

H. Armstrong Roberts