Človeška vladavina pretehtana na tehtnici

2. del: Kralji se kot zvezde pojavijo in zaidejo

Monarhija: vlada, kateri načeljuje vladar po dednostni liniji, kot sta kralj ali cesar; Kraljevina: monarhija s kraljem ali kraljico; Cesarstvo: razteza se na širšem območju in običajno združuje več narodov ali dežel, ki so pod kontrolo suverenega posameznika, navadno cesarja.

”ZGODI se pa za časov Amrafela, kralja sinearskega.“ Tukaj, v 14. poglavju 1. Mojzesove knjige, Biblija prvič uporabi besedo ”kralj“. Ne vemo sicer točno, ali je Amrafel bilo drugo ime za babilonskega slavnega kralja Hamurabija. Ne glede na njegovo identiteto pa vemo, da se ideja o človeškem vladarju ni porodila šele z Amrafelom. Stoletja pred njim je očitno že bil kralj Nimrod, čeprav ga niso klicali za kralja. Da, on je bil prvi človeški kralj v zgodovini. (1. Mojzesova 10:8-12)

Res je, nobenih materialnih dokazov nimamo, ki bi omenjali kralja Nimroda ali kralja Amrafela. ”Enmebaragesi, kralj Kiša, je najstarejši mezopotamski vladar, o katerem obstajajo avtentični zapisi,“ pravi The New Encyclopœdia Britannica. Kiš je bila starodavna mestna država v Mezopotamiji. Sumerska beseda za vladarja izhaja iz besede Kiš in pomeni ”velik človek“. Datiranje Enmebaragesijevega vladanja, četudi odstopa od biblijske kronologije, se približno ujema z razdobjem, ki ga omenja Biblija, in kar je še važneješe, kraj začetka človeškega vladanja postavlja v isti predel zemlje kot Biblija.

Enotnost pod vlado enega

Kitajska dinastija Šang ali Jin je po splošnem mišljenju pričela vladati nekje med 18. in 16. stoletjem pred našim štetjem, čeprav je to datiranje negotovo. V vsakem primeru so monarhije najstarejša oblika človeškega vladanja in so tudi zelo razširjene.

Beseda monarh izhaja iz grških besed mónos, ki pomeni ”sam“ in arkhé, ki pomeni ”vladati“. Tako ima v monarhiji vrhovno oblast ena sama oseba, ki je po dedni pravici trajen voditelj države. V absolutni monarhiji je kraljeva beseda zakon. Njegov glas je takorekoč mnenje večine.

Monarhije so vedno veljale za dokaj uspešne pri povezovanju narodov. John H. Mundy, ki poučuje srednjeveško zgodovino Evrope, pojasnjuje, da je srednjeveška politična teorija ”učila, da je monarhija zaradi svojega nadstrankarskega značaja primerna oblast nad velikimi področji z raznolikimi in nasprotnimi regionalnimi interesi“. Ta velika področja ”nasprotnih regionalnih interesov“ so bila pogosto posledica vojaških zmag, odkar so kralji bili stalni vojaški vodje. Zgodovinar W. L. Warren pravi, da je zmaga v vojni ”na splošno veljala za najvažnejši kriterij uspešnega kraljevanja“.

Tako so bile monarhije predhodnice svetovnih sil, kot so bile grška država pod Aleksandrom Velikim, rimski imperij pod cesarji in kasneje britansko kraljestvo. Le-to je na višku svoje moči v začetku 20. stoletja pod enim samim režimom združevalo približno četrtino svetovnega prebivalstva in četrtino kopnega.

Kraljestva v religioznih oblačilih

Mnogi starodavni kralji so zahtevali, da jih ljudje častijo kot bogove. Zgodovinar George Sabine opaža: ”Začenši z Aleksandrom, so helenistične vladarje vključili med bogove grških mest. Poboževanje kraljev je postala ustaljena navada na Vzhodu, nazadnje pa so jo sprejeli tudi v rimskem cesarstvu.“ Dodaja še, da je verovanje v božanskost kraljev v taki ali drugačni obliki v Evropi preživelo vse do danes.

V Srednji in Južni Ameriki so azteške in inkovske države veljale za svete monarhije. V Aziji je prejšnji japonski cesar Hirohito šele leta 1946 preklical svojo trditev, da je 124. človeški naslednik sončne boginje Amaterasu Omikami.

Čeprav niso vsi kralji trdili, da so bogovi, pa je večina med njimi zatrjevala, da imajo božansko podporo. To, da so bili izbrani za božje zastopnike na zemlji, jim je zagotavljalo tudi duhovniško vrednost. John H. Mundy pravi, da ”se je starodavna ideja, da so kralji tudi duhovniki, razširila po vsem Zahodu, tako da so kneza pogosto imenovali tudi za voditelja cerkve in apostolata“. Ta verska zamisel ”je izhajala iz Konstantinove združitve cerkve in države [v 4. stoletju našega štetja] ob sočasnem sprejetju neoplatonske zamisli v cerkvi“. Verski blagoslov ob kronanju je oplemenitil kraljevo oblast z legitimnostjo, ki je sicer ne bi imel.

V letu 1173 je angleški kralj Henrik II. pričel uporabljati naziv ”Kralj po božji milosti“. To je vodilo do kasnejše zamisli, poznane kot božanska pravica kraljev, ki je pomenila, da je kraljevska oblast dedna. Bog naj bi nekoga menda izbral že ob rojstvu. Francoski kralj Ludvik XIV. je leta 1661 oblikoval ekstremno različico te teorije in sam prevzel vso oblast. Oporekanje je označil kot greh proti bogu, ki ga je predstavljal. Bahal se je z besedami: ”L’état c’est moi! [Država sem jaz.].“

Nekako v istem času se je ta ideja pojavila tudi na Škotskem. Škotski kralj Jakob VI. je leta 1603 postal angleški kralj Jakob I. Še pred tem je zapisal: ”Kralji so bogovi . . . ker sedijo na BOŽJEM prestolu na zemlji in morajo [N]jemu polagati račun za svoje vladanje.“ Ne vemo, v koliki meri je to verovanje navedlo Jakoba, da je odobril prevod Biblije v angleščino. Vemo pa za rezultat: prevod King James Version ali Prevod Kralja Jakoba je še vedno zelo priljubljen med protestanti.

Doba absolutnih monarhij

Od začetka srednjega veka so bile monarhije značilne oblike vladavine. Kralji so s tem, ko so pooblastili ugledne posestnike razvili cenen in prikladen način vladanja. Tako se je izoblikoval politični in vojaški sistem, ki ga imenujemo fevdalizem. V zameno za vojaške in ostale usluge so posestniki svojim vazalom dajali zemljo. Toda bolj ko so fevdalni posestniki bili uspešni in vplivni, bolj je kraljestvo razpadalo na tabore posameznih fevdalcev.

Razen tega je fevdalni sistem podložnike oropal njihovega dostojanstva in svobode. V prvi vrsti so bili odgovorni za dohodke svojih posestnikov, ki so jim gospodovali. Ker je bil tlačan prikrajšan za izobraževanje in kulturo, ”je imel le malo z zakonom izterljivih pravic proti svojemu graščaku“, pravi Collier’s Encyclopedia. ”Ni se mogel poročiti, prenesti zakupno pravico do zemlje na potomce, niti oditi s fevdalnega posestva brez gospodarjeve privolitve.“

To pa ni bila edina metoda vladanja v absolutnih monarhijah. Nekateri vladarji so upravne položaje podelili posameznikom, ki so jih kasneje lahko odpustili, če se jim je to zdelo potrebno. Drugi kralji so lokalno oblast zaupali ljudskim ustanovam, ki so vladale po svoje in s socialnim pritiskom. Toda vse te metode so bile tako ali drugače neuspešne. Vseeno so se pisci 17. stoletja, kot sta bila Anglež Sir Robert Filmer in Francoz Jacques–Bénigne Bossuet, zavzemali za absolutizem kot edino pravilno obliko vladanja. Vendar so bili absolutizmu šteti dnevi.

”Bogovi“ samo še figure

Kljub splošnemu verovanju, da so monarhi odgovorni le Bogu, pa je že dolgo naraščal pritisk, ki bi jih prisilil v odgovornost tudi do človeških zakonov, pravil in oblasti. V 18. stoletju so ”monarhi že drugače govorili kot v 17. stoletju“, je zapisano v delu The Columbia History of the World in dodaja, da so kljub ”drugačnemu načinu govorništva še vedno bili suvereni“. Dalje pravi, da se ”Friderik Veliki s tem, ko se je imenoval za ’prvega služabnika države‘ in zavrnil tezo o božanski pravici kraljev, še ni mislil odreči oblasti“.

Ne glede na to pa je obdobje absolutizma po revoluciji v Angliji leta 1688 in po francoski revoluciji v 1789. letu večidel minilo. Absolutne monarhije so postopno dovolile zakonodajo in ustavo. V nasprotju z 12. stoletjem, ko je ”kraljestvo še pomenilo, da podložniki privolijo v vse, kar izreče ali naredi kralj“, kot pravi zgodovinar W. L. Warren, je danes politična moč večine kraljev in kraljic precej omejena.

Seveda imajo nekateri monarhi še danes znatno oblast. Toda večina med njimi že dolgo niso več ”božanstva“ in so zadovoljni na svojih mestih marionetnih vladarjev, osrednjih figur, s katerimi je možno motivirati nek narod, da se zbere v duhu zvestobe. Omejene monarhije so poskušale ohraniti združujoče dejavnike vlade enega, medtem ko so zatrle negativne vidike take vladavine, tako da so dejansko oblast podelile parlamentu.

Zamisel o omejenih monarhijah je še vedno priljubljena. Še leta 1983 se je Krišna Prasad Bhattarai, voditelj nepalske kongresne stranke, izrekel za monarhijo kot ’prepreko proti zmedi‘ in omenil, da je ’kralj bistvenega pomena za ohranitev enotne države‘. In še celo leta 1987, ko so Francozi zaključevali priprave za proslavitev 200–letnice francoske revolucije, jih je 17 odstotkov glasovalo za monarhijo. Član neke monarhistične skupine je dejal: ”Kralj je edina možnost, da združimo narod, ki je že tako dolgo razdeljen zaradi političnih sporov.“

Istega leta je revija Time zapisala: ”Kraljevo poreklo zagotavlja zvestobo morda zato, ker so monarhi poslednje velike ikone našega posvetnega časa, edine nadnaravno velike osebnosti, ki lahko oživijo zaupanje ljudi in ostanejo skrivnostni. Če je bog mrtev, naj živi kraljica!“ Nato zadevo bolj stvarno osvetli, ko pravi, da je ”suverena oblast [britanske] kraljice predvsem v njenem blišču nemoči“.

Nezanesljive vlade

Absolutne monarhije niso zadovoljile ljudi. V svojem pravem bistvu so nestabilne. Prej ali slej vsak vladar umre in nadomestiti ga morajo z naslednikom, ki pa ga največkrat ne izberejo zaradi njegove visoke morale ali sposobnosti, ampak zaradi družinskega porekla. Kdo lahko zagotovi, da bo sin tako dober, kot je bil njegov oče? Ali, če je oče bil slab, da bo sin kaj boljši?

Poleg tega Cristiano Grottanelli opozarja, da je ”izbira kraljevega naslednika pogosto le grobo predpisana in tako lahko med člani kraljevske družine izbruhne tekmovanje. Zato po smrti kakšnega kralja mnogokrat sledi obdobje socialne (in splošne) zmede v dobesednem in prenesenem pomenu.“

Ker je absolutna monarhija vladavina enega, je njen uspeh odvisen od uspešnosti vladarja. V njegovi vladi se zrcalijo njegovi talenti in sposobnosti, pa tudi slabosti, omejenost in pomanjkljivo znanje. Tudi modra kri je nepopolna. Slabi kralji so zgradili slabe sisteme, dobri morda boljše, toda samo popoln kralj lahko ustanovi sistem, po katerem človeštvo hrepeni in si ga zasluži.

Tudi parlamentarne ali omejene monarhije niso zadovoljile. V Združenem kraljestvu (Velike Britanije) smo v tem stoletju lahko videli, kako se je pod vladanjem marionetnih angleških kraljev in kraljic razdrobilo največje in najmočnejše cesarstvo v zgodovini.

Drugačna zvezda

Kralji, tako kot zvezde, vzidejo in zaidejo — z eno izjemo. Jezus Kristus je o sebi rekel, da je ”korenina in rod Davidov, svetla zvezda jutranja“. (Razodetje 22:16) Kot neposredni Davidov človeški naslednik, je Jezus primeren za kralja Božje vladavine. ”Svetla zvezda jutranja“ je tudi ”danica“, ki jo je omenil Peter in napovedal, da bo vzšla in razsvetlila dan. (2. Petrovo 1:19; 4. Mojzesova 24:17; Psalm 89:34-37)

Kako modro je torej, v luči teh dejstev, računati na vodstvo padajočih zvezd človeških monarhov? Nasprotno, modrost nam narekuje, da zaupamo Božjemu imenovanemu kralju Jezusu Kristusu, ”Kralju nad kralji in Gospodu nad gospodi, ki ima edini [v nasprotju s človeškimi vladarji] nesmrtnost“. (1. Timoteju 6:15, 16, JP) Kot nevidni kralj je že zavladal v nebesih in bo kmalu povzročil jutro novega sveta. On je zvezda — kralj — ki je vzšla in ne bo nikoli izginila!

[Slika na strani 17]

Ob smrti tudi najboljši kralji prepustijo svoje delo v nezanesljive roke