Razsodba je povečala pravice pacientov
”NEPISANO pravo že dolgo priznava človeku pravico, da sam odloča o svojem telesu,“ je odločil Sydney Robins, sodnik prizivnega sodišča v Ontariu (Kanada). Kaj je sprožilo to sporno vprašanje?
Leta 1979 sta imela zakonca Malette iz Quebeca (Kanada) prometno nesrečo, v kateri je mož izgubil življenje, ženo pa so težko poškodovano in nezavestno hitro odpeljali v bolnišnico. V bolnici so odkrili, da ima podpisan ”Medicinski dokument“ z opozorilom, da iz verskih razlogov odklanja transfuzijo krvi. (S transfuzijo krvi pa so povezana tudi zdravstvena tveganja.) Zdravnik, ki jo je pregledal, je menil, da je v tako kritičnem stanju, da ni upošteval opozorila in ji na lastno pest dal kri. Kasneje je gospa Malette zaradi telesnih poškodb in verske diskriminacije tožila zdravnika in bolnišnico. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 20 000 dolarjev odškodnine. Nasprotna stran se je pritožila na Vrhovno prizivno sodišče Kanade.
Eden izmed argumentov, ki je na prizivnem sodišču potrdil prvotno razsodbo v korist gospe Malette, je bil naslednji:
”Pravica pacienta, da odkloni določen način zdravljenja, je neločljivo povezana z njegovo suvereno pravico, da sam odloča o svojem telesu . . . Ker je življenje sveto, objektivna družbena pravila priznavajo, da so lahko nekatera življenjska načela pomembnejša od življenja samega. Takšni plemeniti, častni in v družbi že dolgo časa priznani motivi so na primer patriotizem v vojni [ali] varovanje življenja zakonca, sina ali hčerke . . . Eno izmed takih načel je tudi odklanjanje transfuzije krvi zaradi verskega prepričanja.“
Mnenje prizivnega sodišča je vključevalo še naslednje: ”Pacient ima, ne glede na mnenje zdravnika, pri izbiri načina zdravljenja zadnjo besedo . . . Če zdravnik nadaljuje s terapijo kljub pacientovemu odklanjanju, bi bil kazensko odgovoren za nepooblaščeno dejanje . . . Zdravniku ni dovoljenjo ignorirati predhodne pacientove zahteve [kot na primer tiste iz Medicinskega dokumenta, ki ga imajo Jehovine priče], kot tudi ne sme ignorirati izjav, ko nastopi nujen primer.“ Sodišče je dodalo, ”da bi to, če bi dali Jehovini priči transfuzijo krvi, čeprav je to jasno odklonila . . . pomenilo kršitev njene pravice odločanja o svojem telesu in preziranje verskih vrednot, po katerih se je odločila živeti.“
Prizivni sodnik je tako predočil močan razlog, ki je nasprotoval zdravnikovemu stališču, da Medicinski dokument v nujnih primerih nima veljave. ”Ne strinjam se s trditvijo . . . da je Medicinski dokument Jehovinih prič le nepomemben košček papirja . . . Navodila na tem dokumentu Jehovinih prič jasno omejujejo načine zdravljenja tudi v nujnih primerih, v kakršnem je bila gospa Malette in izključujejo transfuzijo krvi . . . Njena pisna izjava popolnoma odraža njene želje v primeru, ko ne more sama govoriti.“
V zaključku je sodnik poudaril logično misel, da morajo biti Jehovine priče, ko odklonijo transfuzijo, ”pripravljene sprejeti posledice odklanjanja transfuzije krvi. Ne one, ne njihovi pooblaščenci, ne bodo mogli kasneje zanikati dejstva, da Medicinski dokument odraža njihove resnične želje.“