Človeška vladavina pretehtana na tehtnici

Ali res potrebujemo vladavino?

ANARHIJA: odsotnost vsake oblike politične avtoritete, iz katere izhaja družba posameznikov brez vladavine, kar zagotavlja njihovo popolno svobodo.

GRŠKI filozof Aristotel je menil, da je vsakršna oblika človeške oblasti nestabilna in prehodna. Trdil je, kot pravi neki pisec, da ”stabilnost vsakega režima razkraja korozivna moč časa.“

Glede na te okoliščine, ni presenetljivo, da nekateri zagovarjajo popolno brezvladje ali vsaj najmanjšo možno mero oblasti. Vendar zavzemanje za ’brezvladje’ vodi v anarhijo, ta termin pa izvira iz grške besede, ki pomeni ”biti brez vladarja“.

Besedo ”anarhija“ je uporabil leta 1840, točno pred 150 leti, Pierre-Joseph Proudhon, francoski politični pisec. Vendar je Anglež Gerrard Winstanley filozofijo anarhizma jasno začrtal že 200 let prej. Kot je razloženo v The New Encyclopædia Britannici, je ”Winstanley razložil to, kar je kasneje postalo temeljni princip anarhistov: da se oblast pokvari, da je lastnina nezdružljiva s svobodo; da sta oblast in lastnina skupaj izvor kriminala; in da je le v družbi brez vladarjev, kjer so delo in njegovi proizvodi med seboj porazdeljeni, človek lahko svoboden in srečen, ker se ne ravna po zakonih, postavljenih z vrha, ampak po svoji vesti“.

Toda, ali nas izkušnje ne učijo, da vsaka skupina potrebuje meje, znotraj katerih lahko deluje? ”Že od zgodnejših časov,“ piše v The World Book Encyclopedii, ”je neka oblika vladavine bila vitalni del vsake družbe.“ Razlaga, ”da je vsaka skupina ljudi — od družine do naroda — imela pravila, ki so vodila življenja njenih pripadnikov“. Kako bi sicer lahko izpolnila svoj namen v korist vseh svojih pripadnikov?

Zato je večina ljudi pripravljena sprejeti stališče, da imajo določene ustanove legalno pravico izvajanja oblasti in sprejemanja odločitev v skupno dobrobit. Če ni vladavine, ki bi odločala za družbo, bi bil vsak posameznik prepuščen glasu svoje vesti, je razlagal Winstanley. Ali bi to pospeševalo enotnost? Ali ni bolj verjetno, da bi vsak zagovarjal svoje lastne interese in to pogosto v škodo istih legitimnih pravic drugih?

Preskušanje anarhije ni izboljšalo položaja človeštva. Poskusi teroristov v 20. stoletju, da bi destabilizirali družbo s tem, da uničujejo tisto, za kar menijo, da bo uničilo njih, niso prinesli boljših rezultatov.

Enostavno povedano, ’brezvladje‘ vodi v zmešnjavo. Vprašanje torej ni ’vladavina ali brezvladje‘, temveč ’kakšna oblika vladavine bi dala najboljše rezultate‘?

Izvor človeške vladavine

Božje vodstvo je bil prvotni vzorec, ki je bil postavljen za človeka v Edenskem vrtu pred kakšnimi šest tisoč leti. Stvarnik je poudaril dejstvo, da je človeštvo odvisno od njega in njegovega vodstva, v soglasju z načelom, ki ga Biblija takole izraža: ”Ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.“ (Jeremija 10:23) Ali kot trdi kitajski pregovor: ”Brez pomoči nebes se človek ne more premakniti niti za centimeter.“

Prvi človeški par je menil drugače. Izbral si je pot ”brez pomoči nebes“, zato je bil izgnan iz raja, ki jima ga je Bog namenil. Kasneje, ko je človeška družina rasla, se je pokazala potreba po pravilih vladanja, da bi se zagotovila mir in red znotraj te ureditve. Ko je bila enkrat Božja vladavina zavrnjena, je morala to praznino nujno nadomestiti človeška. (1. Mojzesova 3:1-5)

Vsi enaki, pa vendar različni

Od tega nesrečnega začetka so se izoblikovale mnoge vrste človeških vladavin. Bodisi, da so zelo enostavne ali pa skrajno zapletene, so med njimi določene podobnosti. Poglejmo si nekatere med njimi:

Vladavine skrbijo za potrebe svojih državljanov. Če neka vlada ne izpolnjuje tega, izgubi svojo legitimnost.

Vladavine sestavljajo kazensko pravo, ki ga morajo državljani spoštovati, če ne, so kaznovani. Ta kodeks je sestavljen iz pravil in zakonov, kot tudi iz tradicij, ki so se razvijale skozi stoletja. Večina prebivalstva spoštuje kazensko pravo, ker so spoznali prednosti, ki izvirajo iz tega, ker čutijo, ’da morajo ravnati tako‘, ker so prisiljeni v to ali pa enostavno zato, ker bi sicer bili kaznovani.

Vladavina je organizirana ureditev, ki opravlja zakonodajno, izvršno in sodno dejavnost. Sestavljajo zakone, upravljajo sodstvo in izvršujejo politiko.

Vladavine vzdržujejo močne ekonomske vezi v svetovni trgovini.

Vladavine so pogosto zavezniki religije, ene bolj, druge manj. Vzrok tiči v tem, da želijo svoji oblasti dodati določeno legitimnost — ’blagoslov nebes‘ — ki ga drugače ne bi imeli.

Seveda se vladavine med seboj tudi razlikujejo. Izvedenci političnih ved jih razporejajo in klasificirajo na najrazličnejše načine. ”Na primer,“ piše v The New Encyclopædia Britannica, ”klasično razločevanje med vladavinami temelji na številu vladarjev: vladavina enega človeka (monarhija ali diktatura), vladavina peščice ljudi (aristokracija ali oligarhija) in vladavina velikega števila ljudi (demokracija).“

Včasih vladavine razvrščamo glede na ključne institucije (parlament, kabinet vlade), glede na temeljne smernice politične oblasti (tradicionalna, karizmatična), glede na gospodarski sistem ali glede na uporabo ali zlorabo moči. ”Čeprav ni niti ena razdelitev povsem vsestranska,“ piše v priročniku, ”pa ima vsako od teh načel analize določeno veljavnost.“

Vendar si moramo, ne glede na to, kako smo jih razdelili, zapomniti življenjsko pomembno stvar, to je, da so vse različne oblike človeških vladavin — brez izjeme —sedaj pretehtane na tehtnici. To bo imelo za vse nas daljnosežne posledice.

[Okvir na strani 6]

O ’višjih oblasteh‘, ki vladajo vse do danes, je apostol Pavel zapisal: ”Slednji človek bodi pokoren višjim oblastim.“ (Rimljanom 13:1, 7) Zato se kristjani, ki sledijo vodstvu Biblije, popolnoma pokoravajo zakonom države, v kateri živijo, dokler od njih ne zahtevajo, da prekršijo Božji zakon, ki je vzvišen nad vse.

[Slika na strani 7]

Vladavino potrebujemo — tako kot nadzor prometa — da bi preprečili kaos