Point Lobos — dramatično srečanje kopna in vode

NI LE dramatično. Včasih je pri Point Lobosu srečanje kopna in vode prav silovito. Ob plimi pihajo z oceana močni vetrovi in povzročajo velikanske valove, ki se zaletavajo v skalnate čeri. Zatem se z glasnim bobnenjem odbijejo 12 do 15 metrov visoko. Tedaj hitijo obiskovalci na Rtič morskega leva, da si ogledajo ta prizor. Skušajo se čimbolj približati in osuplo s spoštljivostjo opazujejo vsak val, ki trešči ob čeri. Ni jim mar za razpršene vodne kapljice, ki padajo nanje, ker jih prevzame razkazovanje moči, ko se na tone vode zaganja proti nebu. Dokler valovi tako divjajo, gledalci neradi odhajajo.

Toda morali bodo oditi, ker je tu na Point Lobosu še veliko za videti. Množina njegovih privlačnosti je eden od razlogov zaradi katerih ga je država Kalifornija leta 1933 kupila in ga preuredila v narodni park. Drugi razlog, eden od glavnih, pa je bil ta, da se ohrani lepa cipresa iz Montereya. Ta raste v naravi samo v Point Lobosu in na bližnjem polotoku Monterey. Na robu te visoke in strme obale, ki štrli nad Tihi ocean, stoje še zadnje montereyske ciprese.

Point Lobos je imel, preden je postal narodni park pisano zgodovino. Stoletja so Indijanci taborili na njegovih rtih in nabirali lupinarje . Ob koncu sedemnajstega in na začetku osemnajstega stoletja se je tam pasla živina. Od 1861 do 1884 leta so imeli Portugalci tu kitolovno postajo. Zatem so imeli tu japonski ribiči tovarno za predelavo morskih ušes (vrsta polžev), ki je odposlala na stotine tisočev teh morskih ušes na Orient. Dežela je pogosto menjala lastnike — nekoč, kot so nam rekli, celo med igranjem kart.

Poti

Vhod v narodni park Point Lobos je s pacifiške obalne avtoceste št. 1, to je 16 km južno od Montereya in 5 km od Carmela. V parku je malo cest. Te vodijo do treh glavnih parkirišč, od tod pa se pahljačasto razvejajo, vijejo se skozi borove gozdove in cipresove gaje. Ena od poti pelje 10 km ob obali parka, včasih čisto ob robu strmih skal in ponuja čudovit razgled na daleč spodaj se peneče morje, zatem pa se spusti tik do morja in vas pelje mimo plitvin, kjer mrgoli življenja. Tu vidite morske vetrnice, morske ježke, rakovice, morske zvezde, lupinarje, zelene in rdeče alge ter mnoga druga stvarjenja. Zaustavite se in pokleknite, da bi videli ta mali, med skale potisnjeni očarljivi svet. Toda bodite pozorni! Potuhnjeni valovi vas zelo radi zmočijo!

Hodeč po poti, ki pelje v smeri Ptičjega otoka, si lahko ogledate žadasto zeleno vodo Kitajskega zaliva, ki je skrit spodaj in kot dragulj obkrožen s strmimi skalami. Valovi se na enem koncu lenobno vzpenjajo na majhno peščeno obalo, kjer se kopalci in plavalci potapljajo v hladno vodo, pozneje pa se prepustijo toplemu soncu v zavetju obale. Tudi drugi uživajo v tem razkošju — tjulenji zleknjeni na skalnatih policah, uživajo v soncu.

Pot se nadaljuje vzdolž Ptičjega otoka, kjer se zbira na stotine morskih ptic. Ko nastopi čas gnezdenja, kormorani vneto nosijo vlakna alg v svojih kljunih za gradnjo gnezd. Le ta gradijo tako tesno skupaj, da nas to spomni na graditelje vrstnih hiš. Pelikani se ukvarjajo z ribištvom, ko zagledajo v globini vode svoje plavajoče malice, se hitro potopijo v vodo. Galebi lebdijo in krožijo v vetru tako veličastno svobodni, da jim, ker smo omejeni le na zemljo, lahko samo zavidamo.

Med obiskovalci je priljubljena pot v cipresovem gaju, ki se vije skozi enega od dveh preostalih gozdov, kjer montereyska cipresa še naravno raste. S te strmine se ponuja prekrasen pogled na morje. Skalovje je pokrito z rdečimi algami in drevesna debla so izpostavljena vlažnemu morskemu zraku. Na vejah borovcev in cipres se v resah nabirajo lišaji. V gozdovih je mogoče videti črnorepe jelene —pogosto samice z mladiči smukajo listje z grmičevja. S konca polotoka je mogoče videti 40 ton težke sive kite, ki brizgajo vodo, ko se včasih dvignejo na površino. Njihova krožna selitvena pot je dolga 16 000 km in pelje mimo Point Lobosa. Potujejo v Baja Californio, kjer se decembra in januarja parijo in skotijo mladiče, potem pa se v marcu in aprilu vračajo v Beringovo morje, kjer nato živijo.

Morske vidre

Toda najbolj priljubljene živali niso ti velikani, ki potujejo po odprtem morju. Vprašanje, ki ga najpogosteje slišijo čuvaji, se glasi: ”Kje so morske vidre?“ Te so običajno v zaščitenih zalivih med plavajočimi rjavimi algami. Obiskovalci pozorno z daljnogledi raziskujejo ta področja, da bi jih odkrili in jih potem opazovali, kako se potapljajo za svoj obed. Njihov jedilnik sestavljajo izbrane jedi kot so školjke, rakovice, klapavice, lignji, hobotnice, morska ušesa in morski ježki. ’Uležejo‘ se na vodo in si na prsi položijo kamen, ki jim služi za mizo, po njem pa tolčejo z lupinarji, da bi prišle do njihovega mesa. Če ne obedujejo, potem morda spijo ovite z algami, ki jih drže na površju. Lahko pa se vidi tudi samico z mladičem na prsih, kako ga neguje ali pa hrani. Malček se rodi v vodi in živel bo v vodi, pa se vseeno mora naučiti plavati. Vendar ni strahu, da bi se utopil, kajti mladiči morske vidre so po naravi plovni.

Čokoladno rjavo krzno morskih vider — ki je pri odraslih često okoli glave sivo ali belo — je rahlo in gosto. V uradu za informacije blizu Rtiča morskega leva imajo vidrino krzno. Potegnite s prsti skozenj. Občutili boste njegovo svileno mehkobo. Ravno njeno izvrstno krzno pa je vzrok, da je vidra skorajda iztrebljena. Dvakrat gostejše je od tjulenjevega krzna. Na enem kvadratnem centimetru se nahaja 100 000 dlak, vseh skupaj pa jih je okoli 800 milijonov. Toda vidro ne greje le njen kožuh. Dolge ure se neguje in tako se med dlakami zadržuje zrak, in ta zrak ščiti vidrino kožo pred mrzlo vodo. Edinstvena je, nežna in nepadalna — ni čudno, da je morska vidra ljubljenka obiskovalcev!

Podvodni rezervat

Te poti vam omogočijo ogled 224 hektarjev parka Point Lobos. Toda to ni celoten Point Lobos. To ni niti polovica. Tristo hektarjev se nahaja pod vodo. Če boste ubrali pot, ki pelje od parkirišča v Zalivu kitov, boste po vsej verjetnosti videli potapljače v njihovih oblekah in z dihalnimi aparati, kako se pripravljajo na vstop v prvi podvodni rezervat v Združenih državah Amerike. Ustanovljen je bil leta 1960 in je kot eno najbogatejših podvodnih naravnih okolij v Kaliforniji, povsem zaščiten z državnimi zakoni. Na žalost pa čudeži tega podvodnega sveta niso za vas — razen če imate potrdilo, ki vam omogoča obleči potapljaško obleko in nadeti dihalni aparat, prilagojen za raziskovanje globin.

Prospekt, ki ga dobite ob vstopu v rezervat, vas seznani s tistim, kar ne boste mogli videti: ”V pridušeni svetlobi 30 m visokega gozda rjavih alg se nahaja izzivalen svet vznemirljivih barv nevretenčarjev in rastlin brez korenin. Ophiodoni elongatusi, morski škorpijoni in roccus saxatilisi priplavajo in spet izginejo. Srce vam hitreje bije, ko se nepričakovano prikažejo tjulenj, morska vidra ali pa kit.“ Še en prebivalec teh morskih globin, ki lahko povzroči, da vam srce hitreje bije, je pycnopodia, največja morska zvezda na svetu, ki meri v premeru 1,2 metra. Ravno tako kot vi potrebujete načrt, da bi prehodili kopne poti v parku Point Lobos, imajo potapljači knjigo za podvodno uporabo z 38 barvnimi slikami za prepoznavanje morskega živega sveta.

Point Lobos je kraj za tiho premišljevanje. Več kot 300 vrst tamkajšnjih rastlin in 250 vrst ptic in drugih živali, daje dovolj gradiva za to. Dolgi nizi rjavih alg se očarljivo krivijo na morski gladini v Zalivu plave ribe. Španski bezeg prijetno odišavlja morski zrak. Če med prsti zmečkate žajbljev list, začutite njegovo ostro aromo. Toda tega nikar ne storite z listom strupenega hrasta, ki raste vzdolž steza. Zakaj je to strupeno drevo tukaj? Zato, ker je to prirodno okolje za majhne ptice in druge živalice. Point Lobos pa je njihov dom in ne naš.

Z najvišje vejice žajbljevega grma se nežno ponavlja otožna pesem beloglavega vrabca. Po obrežnih skalah hiteča črnikasta školjkarica vznemirjeno vrešči in njen svetlo rdeči kljun se blešči v soncu. Nemogoče je prezreti hrupno oglašanje morskih levov, ki se sliši s skalnatih otokov nedaleč od obale. Tukaj so tudi morske vidre, ki razbijajo školjke na kamnih na svojih prsih. Prisluhnite še enkrat spokojnemu pljuskanju valov ali pa njihovemu besnenju po skalah, ko so divje razpoloženi.

To je pravi kraj za opazovanje. Globoko vdihujte morski vetrič. Počasi se sprehajajte po stezicah. Vzemite si čas, da vsrkate vzdušje. Vtisnite si ga v spomin. Vpijte vase njegov duh.

Morda menite, da je pokrajinar Francis McComas pretiraval s hvalo, ko je opisal Point Lobos kot ”najveličastnejše srečanje kopna in vode na svetu“. Toda, če se boste nekaj dni sprehajali po njegovih stezah, globoko vdihovali slani morski zrak, poslušali njegove zvoke, gledali njegove znamenitosti, se navzeli njegove vedrine, ki jo izžareva prvobitna lepota, potem verjetno ne boste več mislili, da je njegova hvala pretirana.

Nesporno je, da je Point Lobos krepilo za utrujene živce, pravi balzam za duha in poklon umetniške domiselnosti Stvarnika, Boga Jehove.

[Slike na straneh 16, 17]

Zgoraj levo: Konica

Zgoraj desno: Morska vidra

V sredini levo: Žadasto zelene vode Kitajskega zaliva

V sredini desno: Medialuna californiensis v gozdu morskih alg

Spodaj desno: Sledovi vetra in vode v pesku