Ruševine Mayev — samotne straže iz minulih časov

Od dopisnika Prebudite se! iz Gvatemale

OD TOPLIH polizsušenih planot mehiškega Jukatána pa vse do nižje ležečega, vedno bujno zelenega tropskega pragozda Gvatemale in Belizeja ter preko vročih dolin Salvadorja in Hondurasa v Srednji Ameriki, se nahajajo neenakomerni mozaiki delno obnovljenih ruševin Majev. Ogromni templji in občudovanja vredne palače, vse spretno oblikovano in okrašeno, so podobni samotnim stražarjem minulih časov. Svojčas čudež tega dela sveta in sedaj privlačna arheološka uganka, spominjajo na sijaj, ki je za vedno izginil.

Zakaj je civilizacija Majev, ki je nastajala pred več kot 2 000 leti, tako izjemna? Kljub temu, da niso poznali vozil s kolesi, kovinskega orodja, vprežne živine in sklépnega oboka v gradbeništvu, ter se stalno spopadali z vdirajočo se džunglo, je Majem uspelo razviti največjo prédkolúmbovskoa indijansko civilizacijo, ki je bila do sedaj odkrita na severnoameriški celini. ”Vidna je popolnost v sistemu pisave — edinega pravega sistema pisave, ki se je kdaj razvil v Amerikah — in precej pomemben napredek v matematiki in astronomiji,“ je zapisano v reviji Smithsonian. ”Ti ljudje so si izmislili uporabno ničlo in so imeli koledar, ki jim je omogočil, da so precej natančno izračunali zemeljske in nebesne cikluse.“

Klasično obdobje

Maji so si vedno prizadevali izmeriti in zapisati čas in njihovi največji dosežki so bili na tem področju. Med svojim klasičnim obdobjem, od leta 250 našega štetja do leta 900 našega stetja, so uspešno merili tropsko leto in točno napovedovali sončne in lunine mrke in kroženje Venere glede na Sonce.

Zapisi majevskih učenjakov, so bili napisani na papirju, izdelanem iz notranje plasti lubja divje smokve, le to so zdrobili in premazali z apnom. Njihova pisava, mešanica fonetičnih simbolov, ki so predstavljali enote glasov in pojmovnih znamenj, ki so predstavljali besede, je ena izmed petih osnovnih sistemov pisav, kar jih je človek razvil. V The New Encyclopædia Britannica se navaja, da se lahko majevsko odkritje pozicijskega štetja in ničle smatra za ”eno najgenialnejših dosežkov človeškega uma“. Zgodovinarji omenjajo samo še dve drugi civilizaciji, ki sta razvili matematični sistem z uporabo ničle, hindujsko in arabsko.

Čeprav so to presenetljivi dosežki, pa nas arheolog Michael D. Coe v svoji knjigi Maji, (The Maya) pouči: ”Vendar naj nihče ne pretirava. Znanosti v sodobnem smislu ni bilo. Na njenem mestu najdemo, kot pri mezopotamskih civilizacijah, splet precej natančnih astronomskih podatkov in tega, kar lahko imenujemo le numerologija (preučevanje števil), katero so razvili duhovniki za verske namene.“

Maji, ki jih je bilo po cenitvah največ 3 000 000 in so živeli v kakih 40 mestih, od katerih je vsako štelo več kot 20 000 prebivalcev, so zgradili impresivne piramide in templje. Čeprav niso imeli vozov na kolesa, so prepeljali ogromne količine kamna za te gradnje. Kamnite bloke so oblikovali s tršim kamnom, brusilno vrvico, z vulkanskim steklom in z drugimi naravnimi snovmi. V nasprotju z uporabo zaokroženega sklépnega oboka rimske arhitekture, je pri njihovih odlično načrtovanih zgradbah uporabljen konzolni obok — oblikovan z zaporedno prekrivanim in naprej potisnjenim slojem zidovja na obeh straneh odprtine, ki je bila na vrhu združena s sklepnikom. Stene zgradb so bile dovršeno okrašene z rezbarijami in s hieroglifi. Razen tega je klasično obdobje poznano še po pisani lončenini in po postavljanju stél — pokončnih stebrov, na katere so zapisali pomembne dogodke.

Majevske stéle

Človek si že od nekdaj prizadeva, da zapiše svoje ime in junaška dela za potomstvo na neminljive materiale, kot je glina in kamen. To dokazuje Nabonidova kronika iz nekdanjega Babilona in Kamen iz Rosette iz nekdanjega Egipta. Maji niso bili izjema. Odkritih je bilo najmanj tisoč kamnitih stebrov ali stél različnih oblik in velikosti. Običajno so visoki od dva in pol do treh metrov. Te stéle so bile, po sedanjem razumevanju, spomeniki v čast majevskih vladarjev — zapisi njihovega vladarskega obdobja in dogodkov. 86 stél najdenih v Tikalu, Gvatemala, izgledajo kot ogromni nagrobni kamni, in le 21 od njih je izklesanih. Večinoma kažejo v plitvem reliefu in z leve sprednje strani bogato okrašene like, ki vihtijo žezlo in teptajo ujetnike.

Ena od skrivnosti, ki mučijo raziskovalce kulture Majev, je razlaga majevske hieroglifske pisave. Koliko so je razbrali? ”Mislim, da sedaj lahko razberemo 75 odstotkov hieroglifov na spomenikih,“ pravi majevski učenjak David Stuart. ”Iz tega je razvidno, da so se Maji posebno zanimali za zapisovanje rodovnikov svojih vladarjev, kdaj so ti prevzeli dolžnosti, koliko ujetnikov so zajeli v vojni in kdaj so priredili obredne slovesnosti s prelivanjem krvi in žrtvovanjem.“

Trije pomembni zaporedni dogodki so jih pomagali razvozlati. Prvič, ko je, leta 1958 raziskovalec napisov Heinrich Berlin dokazal, da ti spomeniki vsebujejo ”znake hieroglifov“, ki so pomagali dognati identiteto majevskih mest, kjer so bili ti spomeniki najdeni ali pa določiti dinastije Majev, ki so jim vladale.

Druga prelomnica je nastopila leta 1959, ko je raziskovalka Tatjana Proskurijakova odkrila povezavo med 35 datiranimi monoliti v Piedras Negrasu — namerno postavljenih v sedem skupin — in dejstvom, da vsako od teh sedmih skupin zajema čas običajne življenjske dobe. Vsaka skupina je predstavljala zapis dogodkov iz resničnega življenja celotnega vladarskega razdobja. Končno je bilo potrjeno, da ti hieroglifi predstavljajo sistem pisave s fonetičnimi simboli in slovnično zgradbo.

Nemara se nikjer na področju Majev ni našlo tako umetniško izdelanih stel, kot v ruševinah Copána v zahodnem Hondurasu. Na področju tega elegantnega središča Majev je mnogo vešče izklesanih monolitov iz zelenkastega ognjeniškega lehnjaka, imenovanega trahít. Ta je mehak, ko se lomi, kasneje pa se postopno strdi. Boljši je kot apnenec v Tikalu, ker omogoča več kiparske svobode izražanja, kar se vidi iz dejstva, da so dosegli tridimenzionalni vtis.

Najlepše hieroglife, ki še obstajajo, so našli v slikoviti Quiriguí — majhnem spokojnem središču Majev, kakšnih 50 km severno od Copána, v gvatemalski pokrajini bananovcev. Nekoč je bil to tropski deževni gozd. Medtem ko tempeljski kompleks ni preveč impresiven, pa je 12 stel iz peščenjaka že druga zgodba. Stela ”E“, ki tehta 65 ton, je največji spomenik Majev; je 11 m visoka, 1,5 m široka in 1,3 m debela.

Klasični Tikal

V najglobjem zavetju džungle Peténa v severni Gvatemali leži Tikal, največje središče Majev, kar jih je do danes bilo odkritih iz obdobja klasike. Središče tega 130 kvadratnih kilometrov velikega mesta je veliko 16 kvadratnih kilometrov. V njem se je našlo preko 3 000 gradenj, od skromnih bivališč do visokih, stopničastim stolpom podobnih templjev. Najvišji, Tempelj IV, je stolpasti Tempelj dvoglave kače in je visok 65 m. Jedro Tikala je 1 hektar velik Veliki trg s Templjem I, to je Tempelj orjaškega jáguarja na vzhodni in s Templjem II, to je Templjem mask na zahodni strani.

Kakšen je bil namen teh templjev? Čeprav so strokovnjaki v tem pogledu še negotovi, je arheolog Edwin M. Shookb izjavil za Prebudite se: ”To so bili templji verskega značaja in so bili zgrajeni za ta namen. Poleg tega so služili za počastitev posameznika tako, da so položili njegove ostanke na takšno cenjeno mesto. Na primer, tudi Westminsterska opatija ni bila zgrajena kot mavzolej, pač pa je britanska počastitev njihovih imenitnikov takšna, da jih položijo v Westminstersko opatijo. To je natanko isto kot je bilo s tem v celotnem majevskem sistemu, z nekaj malimi izjemami seveda.“ Tako je Shook razkril in naštel nekaj glavnih tikalskih značilnosti. Pred njim so se s tem ukvarjali Mendez, Maudslay, Maler in Tozzer.

Na dveh drugih straneh Velikega trga ležita Severna in Osrednja trdnjava, verjetno so to bile palače in upravne zgradbe. Tik ob Južni trdnjavi je Trodelno krožno igrišče, kjer so nekoč odmevali težki padci gumijaste žoge, ki so jo odbijali igralci, oblečeni v zaščitna oblačila. Ker Tikal leži na porozni apnenčasti podlagi, skozi katero dragocena deževnica z lahkoto ponikne, so Maji morali zgraditi nekoliko zbiralnikov in nekateri od njih so prvotno bili v kamnolomih apnenca. Ti vodni zbiralniki so bili prevlečeni s posebno ilovico, kar je preprečilo pronicanje. Južna trdnjava, Vzhodni in Zahodni trg, Trg sedmih templjev, Osrednja tržnica so štiri važnejše poti, ki so se uporabljale za verske procesije ter Kompleks izgubljenega sveta — pred kratkim so ga obnovili gvatemalski arheologi — to so mejniki, ki sestavljajo ostanke Tikala.

Propad klasičnega obdobja

Kaj je povzročilo konec klasičnega obdobja? Obstaja nešteto teorij, vendar tega nihče v resnici ne ve. Znano je le to, kar povedo obstoječe datirane stele, palače in javne zgradbe, ki so bile nenadoma opuščene. Poslednja stela, najdena v Tikalu je iz leta 869 našega štetja. Prebivalstvo se je iz velikih majevskih središč preselilo v majhne, raztresene poljedelske vasi. Džungla, ki se je do tedaj zadrževala, se je po tem širila naprej. Drevesne mladike poganjajo korenine v vseh kotičkih in postajajo velika drevesa, zgradbe pa pokajo. Nato so njihove korenine več metrov naokoli razcepile vogale, poškodovale apnenčaste bloke, oslabile zidove in podrle konzolne oboke. Zapuščeni in pozabljeni so Tikal in njegove sestre, skriti pred zunanjim svetom, mirovali v dušečem objemu džungle.

Mar niso Maji zapustili zapise, ki bi to lahko nekoliko osvetlili? Morda bi jih imeli, če se ne bi bili k njim odpravili španski osvajalci v 16. stoletju. ”Diego de Landa, prvi škof Jukatána je v začetnem izbruhu katoliške gorečnosti zapečatil to skrivnost s tem, da je poizkusil izkoreniniti vse sledove kulture Majev,“ je zabeležil Smithsonian. ”Zažgal je številne rokopise, izvirne knjige iz papirja, izdelanega iz lubja, (poznamo samo štiri do danes ohranjene rokopise Majev), ki bi nam lahko razjasnili vzroke in prihranili kasnejšo zmedo.“

Zato je mozaik delno obnovljenih ruševin sveta Majev v Srednji Ameriki še vedno arheološka uganka. Te ruševine še danes nemo stojijo kot samotni stražarji iz minulih časov.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 15]

El Castillo, največja izmed sedmih majevskih zgradb v Chichén Itzí, Jukatán, Mehika

[Slika na strani 16]

Piramida-tempelj (sedmo stoletje našega štetja), Veliki trg, Tikal, Gvatemala

[Slike na strani 17]

Starodavne tekme z žogo so se igrale na tem dvorišču v Copánu, Honduras

[Vir slike]

Instituto Hondureño de Antropologia e Historia

Chac-mool v ospredju so verjetno uporabljali za žrtvovanje človeških src; Tempelj vojščakov, Chichén Itzá, Jukatán, Mehika