Izvenzemeljska bitja — kje so

PO MNENJU znanstvenega pisatelja Isaaca Asimova, je to vprašanje za tiste, ki verjamejo v obstoj življenja na drugih planetih, ”v nekem smislu pogubno vprašanje“. To vprašanje, je 1950 leta prvi postavil jedrski fizik Enrico Fermi, temelji pa na naslednjem argumentu: V kolikor so na drugih planetih v naši galaksiji nastala inteligentna živa bitja, mora danes obstajati mnogo civilizacij, ki so v razvoju milijone let pred nami. Torej so že zdavnaj izumili vesoljske ladje, se razširili po galaksiji ter jo poljubno naseljevali in raziskovali. Kje so torej?

Čeprav nekateri znanstveniki iz projekta SETI priznavajo, da jih ta ”Fermijev paradoks“ napravlja negotove, ga zavračajo s pojasnilom, kako težko bi bilo potovati z zvezde na zvezdo. Čeprav bi se gibala s svetlobno hitrostjo, bi vesoljska ladja potrebovala sto tisoč let, da bi prepotovala samo našo galaksijo. Preseči svetlobno hitrost, pa velja za nekaj nemogočega.

Znanstveno-fantastični filmi, ki prikazujejo, kako lahko vesoljske ladje v nekaj dneh ali celo urah preletijo z ene zvezde na drugo, temeljijo na domišliji in ne na znanosti. Medzvezdne razdalje so tako velike, da skoraj presegajo našo sposobnost predstavljanja. V kolikor bi lahko napravili majhen model naše galaksije, v katerem bi bilo naše sonce, (ki je tako veliko, da bi vanj šlo milijon naših zemelj), veliko kot jabolko, bi povprečna medzvezdna razdalja v modelu še vedno znašala 1 500 kilometrov!

Zato se znanstveniki iz projekta SETI tako zelo zanašajo na radijske teleskope. Izhajajo iz naslednje predpostavke: če napredne civilizacije ne morejo potovati z zvezde na zvezdo, potem iščejo druge življenske oblike s pomočjo enostavnih radijskih valov, ki so razmeroma poceni. Toda kljub temu jih preganja Fermijev paradoks.

Ameriški fizik Freeman J. Dyson takole sklepa: v kolikor v naši galaksiji obstajajo napredne civilizacije, bi moralo biti iskanje dokazov zanje tako preprosto, kot najti dokaze za obstoj tehnične civilizacije na newyorškem Manhattnu. Galaksija bi morala brneti spričo tujih signalov in ogromnih tehničnih projektov. Toda znanstveniki niso zasledili ničesar. V nekem članku na to temo je pisalo, ”brezuspešno iskanje“ je za astronome v projektu SETI postalo kot monotono cerkveno petje.

Pojavijo se dvomi

Mnogi znanstveniki se že zavedajo, da so bili njihovi kolegi v svojih sklepanjih preveč optimistični. Ti navajajo precej nižje število naprednih civilizacij v naši galaksiji. Nekateri pravijo, da obstaja le ena — mi. Drugi menijo, da gledano z matematičnega vidika, ne bi smela obstajati niti ena — niti mi!

Razlogi za njihov dvom so lahko prepoznavni. Strnili bi jih lahko v dve vprašanji: Če obstajajo zunajzemeljska bitja, kje potem živijo? Kako so prišla tja?

’Živijo na planetih vendar‘, bi mnogi odgovorili na prvo vprašanje. Toda v našem osončju obstaja le en planet, na katerem ne vladajo smrtonosne razmere, planet, ki ga zasedamo mi. Kaj pa ostali planeti, ki obkrožajo milijarde drugih zvezd v našem osončju? Ali nekateri med njimi ne bi mogli dati zavetje življenju? Dejstvo je, da znanstveniki do sedaj niso mogli prepričljivo dokazati obstoja niti enega samega planeta izven našega osončja. Zakaj ne?

Ker je kaj takega izredno težko odkriti. Zvezde so namreč tako zelo oddaljene, planeti sami pa sploh ne oddajajo svetlobe, da je celo odkritje tako velikega planeta kot je Jupiter, tako zelo težavno, kot bi želeli izslediti prašni delec, ki se v oddaljenosti nekaj kilometrov vrti okrog močnega svetila.

Tudi če takšni planeti obstajajo, (zbrali so nekaj posrednih dokazov v prid tej trditvi), to še ne pomeni, da obkrožajo ravno pravšnjo vrsto zvezde in v primernem galaktičnem okolju, da so ravno prav oddaljeni od zvezde ter pravšnje velikosti in sestave, da bi na njih lahko obstajalo življenje.

Majavi temelji

Vzemimo, da obstaja veliko planetov, ki izpolnjujejo nam poznane obvezne pogoje za ohranitev življenja, toda kljub temu ostaja vprašanje: Kako bi življenje na teh planetih nastalo? To pa nas pripelje do osnove verovanja v obstoj živih bitij na drugih planetih — do evolucije.

Mnogim znanstvenikom se zdi logično, da se je življenje, podobno kot na zemlji, tudi na drugih planetih razvilo iz nežive materije. Nek avtor piše: ”Biologi v glavnem menijo, da se življenje vedno razvije v okolju, v katerem lahko nastane.“ Toda na tej točki se evolucionisti znajdejo pred nepremostljivo oviro. Ne morejo niti pojasniti, kako je nastalo življenje na našem planetu.

Znanstvenika Fred Hoyle in Čandra Wikramasinge cenita verjetnost slučajnega nastanka življensko važnih fermentov na 1 proti 10^{40 000} (enica in štirideset tisoč ničel). Znanstvenika Feinberg in Shapiro gresta še dlje. V svoji knjigi Life Beyond Earth navajata verjetnost, da so se v prajuhi izvršili prvi začetni koraki za nastanek življenja, z 1 proti 10^{1 000 000}. Če bi hoteli to številko izpisati, bi moral ta časopis obsegati preko 300 strani!

Ali težko doumeš takšna velikanska števila? Lažje si je zapomniti besedo ”nemogoče“, ki tudi bolj ustreza dejanskemu stanju.a

Kljub temu pa astronomi, ki sodelujejo v projektu SETI, še naprej veselo trdijo, da je življenje povsod v vesolju nastajalo spontano. Gene Bylinsky v svoji knjigi Life in Darwin’s Universe (Življenje v Darwinovem vesolju) razglablja o različnih poteh, ki jih je razvoj lahko ubral na drugih planetih. Avtor meni, da inteligentne hobotnice, ljudje-vrečarji in ljudje-netopirji, ki izdelujejo glasbene instrumente, niti niso tako neverjetni. Priznani znanstveniki hvalijo to njegovo knjigo. Drugi znanstveniki, kot na primer Feinberg in Shapiro, pa vidijo očitne pomankljivosti takšnega razmišljanja. Omenjena znanstvenika grajata ”slabosti v eksperimentalnih osnovah“ znanstvenih teorij o nastanku življenja na zemlji. Razen tega opozarjata, da so znastveniki ne glede na te pomanjkljivosti, ”na teh temeljih postavili stolpe, ki segajo vse do kraja vesolja“.

Kriva vera

Morda se boš vprašal, ’zakaj toliko znanstvenikov sprejema nemogoče kot mogoče‘? Odgovor je preprost in precej žalosten. Ljudje smo nagnjeni k temu, da radi verjamemo tisto, kar želimo verjeti. Ta človeška slabost ni prizanesla niti znanstvenikom, pa čeprav se radi hvalijo s svojo objektivnostjo.

Hoyle in Wikramasinge pravita, da je ”teorija, po kateri je življenje ustvaril nek razum mnogo“ verjetnejša od spontanega začetka. Nato še dodajata: ”Ta teorija je tako jasna, da je čudno, zakaj ni spričo svoje očitnosti že zdavnaj dosegla splošne veljave. Razlogi za to so pač bolj psihološki kot pa znanstveni.“ Da, številni znanstveniki se zdrznejo ob misli na Stvarnika, pa čeprav dokazi govorijo v prid temu dejstvu. Zato so si ustvarili svojo vero. Darvinizem je, kot sta opazila zgoraj omenjena znanstvenika, besedo ”Bog“ preprosto zamenjal za besedo ”Narava“.

Zato znanost na vprašanje ”Ali je kdo tam zunaj?“ očitno ne daje nebene podlage za verovanje v obstoj življenja na drugih planetih. Medtem, ko leta minevajo, zvezde pa še naprej molčijo, potiska projekt SETI znanstvenike, ki verjamejo v razvojni nauk, v vedno večjo zadrego. Če so se različne življenske oblike spontano razvile iz nežive snovi, zakaj potem v tem ogromnem vesolju o njih ničesar ne slišimo? Kje so torej?

Če pa vprašanje sodi na versko področje, kje lahko najdemo odgovor nanj? Ali je Bog ustvaril življenje še na drugih planetih?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 8]

Izvenzemeljski obiskovalci

Mnogi ljudje so prepričani, da nas obiskujejo izvenzemeljska bitja ali pa so nas obiskovala v preteklosti. Znanstveniki na splošno zavračajo takšne trditve. Pravijo, da v vseh tovrstnih primerih primanjkuje nedvoumnih dokazov ter da je večino opažanj NLP (neznanih letečih predmetov) mogoče pojasniti z naravnimi pojavi. Tovrstne zgodbe zato pripisujejo neraziskanim področjem zmedene človeške duševnosti ali pa psihološkim in verskim potrebam.

Tako je pisatelj znanstveno-fantastičnih romanov napisal: ”Vnetost pri raziskovanju pojavov in verovanju vanje, že meji na religijo. Včasih smo imeli bogove, danes pa želimo čutiti, da nismo sami, da nas nadzorujejo zaščitne sile.“ Razen tega nekatera srečanja z NLP dišijo bolj po okultizmu kot po znanosti.

Toda mnogi znanstveniki na nek svoj način verjamejo v obstoj ”obiskovalcev“ iz vesolja. Spoznavajo namreč, kako nemogoče je, da bi življenje na zemlji nastalo spontano, zato trdijo, da je sem prispelo iz vesolja. Nekateri menijo, da so življenje na zemlji posejala izvenzemeljska bitja, ko so na zemljo poslala rakete s preprostimi bakterijami. Nekateri celo mislijo, da so izvenzemeljska bitja pred davnimi časi obiskala zemljo in je življenje nastalo iz odpadkov, ki so ostali za njimi! Nekateri znanstveniki tako sklepajo na podlagi dejstva, da se preproste organske molekule razmeroma pogosto pojavljajo v vesolju. Toda, ali je vse to zares dokaz za spontan nastanek življenja? Ali je neka prodajalna z železnim blagom dokaz, da se je tam nekoč po naključju razvil avtomobil?

[Slika na strani 7]

Ali obstaja kakršenkoli dokaz, da je življenje na drugih naseljenih planetih — če seveda obstajajo — nastalo spontano?