Umetna inteligenca — je res inteligentna?

BIL je trd boj. Z vsako potezo sta nasprotnika širila borbo po vsej šahovnici. Toda to nista bila običajna šahista. Na eni strani je bil svetovni prvak med računalniškimi šahovskimi programi Cray Blitz, na nasprotni strani pa je igral izzivalec Hitech. S tema dvema programoma sta bila programirana dva super računalnika [Cray XMP na eni strani in super hitri VLSI sistem na drugi]. Oba sta bila dovolj sposobna, da bi lahko premagala vsakega – tudi najboljšega – šahista. Borila sta se za naslov svetovnega prvaka.

Po pričakovanju je v zadnji partiji vodil Hitech. Do zmage mu je pravzaprav manjkala le še poteza. Toda na veliko presenečenje vseh, Hitech ni opazil, da je Cray Blitz pripravil zelo zvito potezo. Cray Blitz je s svojo potezo nepričakovano premagal Hitecha in ubranil naslov svetovnega prvaka!

Takšni dogodki navdajajo mnoge z nelagodjem. Res je po svoje neprijetno spoznanje, da so računalniki boljši od večine ljudi v igranju šaha, v reševanju ugank, matematičnih problemov; da roboti slišijo, vidijo in celo govorijo; in da zdravniki sprašujejo računalnike za mnenje glede postavljanja diagnoz in zdravljenja. Ali bo znanstvena fantastika postala realnost? Ali so računalniki postali tako pametni, da bodo kmalu gospodovali svetu?

Takšna razmišljanja so upravičena, ker dejavnosti, kot je reševanje problemov in govor, navadno povezujemo z inteligenco. Česa takega ne pričakujemo od strojev – tudi od računalnikov ne, saj običajni računalniki niso nič drugega kot zelo hitri stroji za obdelavo podatkov, ki le izpolnjujejo ukaze. Toda računalnika, na katerima tečeta programa Cray Blitz in Hitech, sta mnogo bolj sposobna od običajnih računalnikov. Znanstveniki to, kar razvijajo na takih računalniških sistemih, imenujejo »umetna inteligenca«. In njihove trditve in nameni, ki jih imajo s temi stroji, niso nelagodja nič zmanjšale.

Leta 1957 je nobelovec Herbert Simon napovedal: »V desetih letih bo digitalni računalnik svetovni šahovski prvak.« V novejšem času je Harvey Silverman, znanstvenik na področju računalništva z univerze Brown v Providencu na Rhode Islandu povedal, da strokovnjaki »predvidevajo, da bo možno v nekaj letih razviti računalnik, ki bo vseboval slovar s prek 5000 besedami in bo razumel večino pogovorov v preprosti angleščini«. Ali bo človeški razum sčasoma res postal nepotreben?

Kaj je umetna inteligenca?

Argumentiranje, razumevanje, odkrivanje pomena, prilagajanje novim okoliščinam in odločanje, so sposobnosti, ki jih ponavadi pripisujemo človeškemu razumu. Pod pojmom inteligenca razumemo sposobnost reševanja takšnih in mnogih drugih nalog. Že v 17. stoletju so znanstveniki sanjali o »mislečem stroju«, ki bi znal reševati matematične in logične probleme. Toda sanje so se pričele uresničevati šele sredi 1950-tih let, ko so izumili elektronski računalnik.

Večina med nami ve, da lahko s pomočjo računalnika zelo hitro shranimo, znova prikličemo in obdelamo velike količine podatkov. Zaradi tega računalnike uporabljajo za računanje, v knjigovodstvu, pri urejanju arhivov, katalogov in seznamov. Pri vseh teh postopkih v spomin računalnika vnesemo podatke, računalnik pa dobi navodila ali program, ki mu pove, kaj naj s temi podatki počne. Računalnik za vodenje knjigovodstva bi na primer lahko programirali tako, da bi na koncu meseca obdelal vse podatke in sestavil račune ali pa bančne izpiske iz računa.

Seveda je za izvršitev zgoraj omenjene naloge potrebna določena inteligenca. V bistvu pa taki sistemi le sledijo določenemu številu vnaprej pripravljenih operacij, ki so jih določili ljudje, dokler naloge ne opravijo. V kolikor med obdelavo podatkov nekaj manjka ali pa pride do napake, računalnik obstane in čaka na nadaljnja človekova navodila. Za takšne stroje sicer lahko rečemo, da so učinkoviti, le stežka pa bi lahko rekli, da so inteligentni. Računalniki z umetno inteligenco morajo torej pripadati povsem drugačni generaciji računalnikov.

Umetna inteligenca je v bistvu serija ukazov ali programov, s pomočjo katerih lahko računalnik rešuje probleme samostojno, kot to počne človek. Pri določeni metodi računalnik problemov ne rešuje tako, da sledi predpisanim ukazom, ampak s poskušanjem. Rezultat vsakega poskusa razišče in ga uporabi kot podlago za naslednji poskus.

Nekomu bi se morda zdel tak način enostaven, toda če ga poskušamo uporabiti v praksi, se pokaže kot zelo zapleten. Zakaj? Zato, ker je v življenju zelo malo stvari tako preprostih, ko so »da in ne« ali »črno in belo«. Namesto tega je zvečine vsaka zadeva polna različnih pomenskih odtenkov in zvez, ki jih težko prepoznamo. Če je, na primer, nek medicinski postopek priporočljiv za paciente, starejše od šest let, se postavi vprašanje, kaj storiti pri otroku, ki je star pet let in deset mesecev. Takšne odločitve zdaleč presegajo sposobnosti današnjih računalnikov. Toda na določenih področjih uspešno uporabljajo umetno inteligenco.

Hitech, ki je opremljen z umetno inteligenco, bi lahko povsem sam premagal dobrega šahista, se pravi ne da bi mu kdo dajal navodila ali se vmešaval. Toda kako zmore kaj takega? Računalnik skrbno analizira nasprotnikovo potezo in pregleda na tisoče pozicij v svojem spominu, da bi našel potezo, ki bi za nasprotnika pomenila kar najmanjšo prednost. Da bi zmogel kaj takega, vsako sekundo pregleda 175 000 šahovskih pozicij, v treh minutah – toliko ponavadi potrebuje za pravo potezo – pa preko 30 milijonov pozicij.

Umetna inteligenca na delu

Hitech sicer dobro igra šah, toda pri drugih igrah in nalogah je popolnoma nebogljen. Vzrok leži v tem, da je bil programiran le za igranje šaha. Napolnjen je z ogromnimi količinami podatkov o šahovskih potezah in z zaporednimi ukazi, ki mu omogočajo, da lahko logično »razmišlja«. Z drugimi besedami: kar zadeva igranje šaha je Hitech pravi ekspert ali strokovnjak. Temu primerno imenujejo znanstveniki s področja računalništva računalnike, na katerih tečejo takšni programi, kot je Hitech, ekspertni ali strokovni sistemi.

Strokovni sistem je v osnovi računalnik, v katerega so vnesli ogromno količino podatkov z določenega področja. Razen tega je sistem tako programiran, da lahko uporabnik v najkrajšem času, z najmanjšim naporom, pride do informacije, ki jo potrebuje. Pogosto se računalnik poslužuje določenega števila tako imenovanih »če-potem« pravil: »če« je izpolnjen nek pogoj, potem naj sledi določena akcija. Uporabnik se s strokovnim sistemom »pogovarja« s pomočjo tipkovnice in zaslona ali pa s pomočjo kakšnih drugih aparatov. Skladiščenje podatkov skupaj s »če-potem« operacijami, dajejo takemu strokovnemu sistemu inteligentni videz – umetno inteligenco.

Danes takšne strokovne sisteme uporabljajo na različnih področjih medicine, pri razvoju računalnikov, pri iskanju zemeljskih rudnin, v knjigovodstvu, pri investiranju, vesoljskih poletih, itd. Znanstveniki razvijajo strokovne sisteme, ki naj ne bi analizirali eno samo »če-potem« odločitev, ampak več hkrati, kot to zmore človek. Trenutno razvijajo sisteme, ki bi naj, čeprav v omejenem smislu, »videli«, »slišali« in »govorili«. Vse to je zbudilo v nekaterih krogih zaskrbljenost. Ali bodo postali računalniki pametni, kot je človek, ali pa morda še bolj?

Ali obstojajo kakšne meje?

To, kar so znanstveniki dosegli s strokovnimi sistemi, je vsekakor presenetljivo. Toda kljub temu ostaja odprto vprašanje: Ali so takšni sistemi res inteligentni? Kaj bi dejali, če bi nekdo znal izredno dobro igrati šah, vendar pa ne bi znal ali se naučil ničesar drugega? Ali bi ga zares imeli za inteligentnega? Očitno ne. »Inteligenten človek se nauči nečesa na enem področju in potem naučeno uporablja tudi pri reševanju problemov na drugih področjih,« pojasnjuje William J. Cromie, direktor Sveta za pospeševanje znanstvenih raziskav. Velik problem pri vsej zadevi je tale: ali je možno doseči, da bi se računalniška inteligenca približala človeški? Z drugimi besedami: ali res lahko inteligenco ustvarimo na umetni način?

Doslej še noben znanstvenik ni dosegel tega cilja. Kljub napovedi o šahovskih računalnikih, ki je bila izrečena pred 30 leti, je svetovni šahovski prvak še vedno človek. Kljub trditvi, da bodo računalniki v prihodnosti razumeli pogovore v angleškem ali kakšnem drugem jeziku, so ti poskusi še vedno na začetni stopnji. Da, nihče še ni ugotovil, kako bi računalniku lahko posredovali takšne splošne sposobnosti.

Vzemi za primer sposobnost govora. Celo v najbolj preprostem jeziku je na tisoče besed med seboj povezanih z milijonskimi kombinacijami. Da bi lahko razumel navaden stavek, bi moral računalnik hkrati preveriti vse možne kombinacije vsake besede v stavku. V svojem spominu bi moral imeti shranjeno ogromno količino pravil in definicij. To pa je za današnje računalnike daleč prezahteven problem. Pa vendar celo majhen otrok lahko obvlada vse to. Prepozna lahko celo majhne razlike v izgovorjavi besede. Sposoben je ugotoviti ali osebi, s katero govori, lahko zaupa, ali pa je hinavska, ali gre njene besede jemati resno, ali pa se je le šalila. Računalnik ni dorastel takšnim izzivom.

Enako lahko rečemo za strokovne sisteme, ki lahko »vidijo«, kot so na primer roboti v avtomobilski industriji. Zmogljiv sistem s sposobnostjo tridimenzionalnega gledanja potrebuje 15 sekund, da prepozna nek predmet. Za isto stvar potrebuje človeško oko skupaj z možgani le desettisočinko sekunde. Človeško oko je sposobno gledati to, kar je pomembno, in prezreti nepomembne stvari. Računalnik pa posameznosti, ki jih »vidi«, dobesedno preplavijo.

Kljub napredku in mnogim obetom na področju umetne inteligence, »je večina znanstvenikov prepričanih, da računalniški sistemi ne bodo nikoli dosegli širino inteligence, motivacije, spretnosti in ustvarjalnosti, kot je to v primeru človeka«, je dejal William J. Cromie. Tudi znani pisatelj na področju znanstvene fantastike Isaac Asimov je rekel: »Dvomim, da bi se računalnik lahko približal intuitivnemu spoznanjua in ustvarjalni moči človeka.«

Temeljna ovira na poti k umetni inteligenci je ta, da noben znanstvenik in računalniški strokovnjak ne ve natančno, kako v resnici deluje človeški razum. Nihče ne pozna dejanske povezave med možgani in razumom, oziroma ne ve, kako razum rešuje nek problem ali kako sprejme neko odločitev na podlagi podatkov, ki so shranjeni v možganih. »Ker ne vem, kako jaz [s pomočjo razuma počnem določene stvari], nikakor ne morem programirati računalnika tako, da bi počel stvari, ki jih počnem sam,« priznava Asimov. Z drugimi besedami: kako lahko računalniku vgradimo inteligenco, ko pa nihče ne ve, kaj inteligenca sploh je?

Veliki mojstri in veliki Mojster

Ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja je nek šahovski stroj navduševal publiko, ker je premagoval človeške izzivalce, med katerimi so bila tako slavna imena, kot je Marija Terezija, Edgar Alan Poe in Napoleon Bonaparte. Toda čez čas so odkrili, da je bil stroj prevara. V njem se je skrival človek!

V današnjih šahovskih strojih se prav tako skriva nekdo, le da je mnogo bolje skrit. Ta nekdo ni nihče drug kot programer, ki je zaslužen za to, da so vsa šahovska pravila in navodila, ki ta pravila spremenijo v dejanja, natančno shranjena v računalniku, tako da se lahko računalnik popolnoma sam enakovredno meri z velikimi šahovskimi mojstri.

Podobno je s strokovnimi sistemi in njihovi sposobnostmi na področju umetne inteligence. Zasluga gre znanstvenikom in tehnikom, ki razvijajo takšne sisteme. Komu pa iz podobnih razlogov gre zasluga za pravo inteligenco človeškega razuma? Poslužimo se v zvezi s tem besed ganjenega kralja Davida iz starega Izraela, ki je želel Stvarniku, Bogu Jehovi, na pesniški način povedati: »Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.« (Psalm 139:14)

[Okvir na strani 26]

»Še naprej ostaja dejstvo, da so računalniške in človeške zmogljivosti v osnovi drugačne in v bodočnosti se verjetno ne bo pojavil noben človeku podoben robot.« (Computers and Society, stran 14.)

[Slika na strani 27]

Oba, otrok in računalnik sorazmerno dobro razumeta govor, toda otrok razen tega razloči tudi namero in iskrenost in človeška čustva

[Podčrtna opomba]