S pomočjo mamil sem iskal preprostejše življenje

SEDEL sem v mračni celici na umazanem starem kosu penaste gume. V mislih sem premleval dogodke tega dne. Le kako smo mogli biti tako neumni, da so nas ujeli!

Ko bi le ostali mirni in ne bi delali panike, tedaj ne bi bila policija izbrala našega avtomobila. Ko bi se le znebili tistih ogorkov marihuane in bi skrili »travo«, preden je policija pogledala v pepelnik. Kako sem se spravil v to kašo? Misli so odhitele nekaj let nazaj ...

Kot najstnik sem bil precej visok in suh, počutil sem se nelagodno, bil neroden. Bil sem zelo sramežljiv in imel sem le malo prijateljev. Vseeno sem v šoli hotel biti priljubljen, biti predrzen. Najprej sem si pustil rasti lase, začel nositi oguljene kavbojke in sedel v zadnjem delu razreda z ostalimi predrznimi, brezbrižnimi vrstniki.

Potem pa se je nekega dne zgodilo. Z drugimi otroci sem bil v prostoru za kajenje. V smeri proti meni so si podajali cigareto marihuane. Ker nisem hotel, da bi me zaničevali, sem tudi jaz potegnil dim. Kmalu sem se znašel v novem krogu prijateljev. Nazadnje sem v določeni meri le postal priljubljen in imel sem mnogo prijateljev.

Kasneje sem pričel jemati trda mamila. Vznemirljivo in pustolovsko se je bilo tako klatiti naokrog, biti ‚zadet‘ oziroma omamljen od droge in početi druge stvari, ki jih s seboj nosi takšen svoboden način življenja. Govoril sem si, da bi življenje bilo mnogo bolj preprosto, če bi vsi kadili ‚travo‘. Zakaj? Ker ti to pomaga ceniti lepoto, ki te obdaja in te sprošča, torej mora biti dobro zate. Tako sem pač razmišljal. Toda sedaj, v tej umazani celici, sem se pričel zavedati resničnosti.

Starša nista vedela, da jemljem mamila. Kako zelo ju bo prizadelo, ko bosta to ugotovila! Zdelo se mi je, da je minila cela večnost, preden so se vrata celice odprla. Paznik mi je dejal, da je oče prišel plačat zame kavcijo. Vožnja domov je bila mučna.

Oče je poklical odvetnika, ki naj bi mi pomagal na sodišču. Bil je družinski prijatelj in je bil osupel, ko je slišal, da sem zašel v težave. Kasneje, na policijski postaji, je odvetnik govoril v mojo korist s krajevnimi predstavniki oblasti. Napeto sem pričakoval izid.

Nazadnje je bilo odločeno, da me bodo izpustili, ker do tedaj še nisem bil aretiran. Odvetnik mi je prijazno svetoval, naj svojo pozornost posvetim drugim stvarem, namesto mamilom. Dejal sem mu, da bom to zagotovo storil. Toda, to je bilo laže reči, kot pa storiti.

Depresija in poskus samomora

Še naprej sem se družil s starimi prijatelji. Zaradi pritiska vrstnikov sem ponovno pričel jemati mamila. Sčasoma je navdušenje splahnelo, vendar pa brez mamil nisem več zdržal. Potreboval sem dodatno moč, da bi ubežal problemom in bi se pretolkel čez dan. Prijatelji in jaz enostavno nismo mogli brez mamil. Celo ko smo čudovit dan preživeli na nekem jezeru in smo smučali na vodi, smo godrnjali in govorili: »O, ko bi le imeli kaj ‚trave‘!«

Nazadnje sem pričel padati v globoke depresije. Življenje ni imelo več nobenega smisla. Nič me ni veselilo, razen tega, da se omamim z drogo. Nameraval sem storiti samomor. Nekega dne sem pogoltnil domala vse, kar sem našel med zdravili stare mame, ker sem se nameraval zastrupiti. Bil sem obupan, ko sem se naslednje jutro znova prebudil.

Neke noči, ko nisem vzel mamila, sem se vzpel na streho naše hiše. Lepota noči me je prevzela. Bila je polna luna, veliki sivi oblaki so plavali po nebu in visoke pinije so se pozibavale v lahnem vetru. ‚Ali kdo stoji izza te izjemne lepote in reda v naravi?‘ sem se vpraševal. ‚Ali je v življenju kakšen višji smisel od tega, da živimo kot živali in si prizadevamo zadovoljiti svoje telesne potrebe? Zavedel sem se svojih duhovnih potreb.

Pričel sem brati o krogu ponovnih rojstev ali reinkarnaciji. Zanimal sem se za zen budizem. Našel sem tudi neko staro Biblijo, obrisal z nje prah in pričel brati »Novo zavezo«. Tam sem naletel na misli, ki so mi bile všeč, na primer Jezusove besede: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Matej 7:12)

‚Kdo na zemlji upošteva to?‘ sem se spraševal. ‚Kdo bi mi lahko pojasnil Biblijo?‘ Odločil sem se, da bom obiskal različne cerkve, da bi to ugotovil. Toda zaradi svoje sramežljivosti sploh nisem mogel stopiti iz avta, kaj šele, da bi stopil v kakšno cerkev.

Odgovor v knjigi iz starinarne

Nekega večera sem skušal moliti k Bogu. »Prosim te, pomagaj mi najti ljudi, ki se resnično držijo biblijskih meril,« sem prosil. Teden dni kasneje sem brskal po starinarni. Med rabljenimi knjigami je mojo pozornost pritegnila majhna modra knjiga z naslovom Resnica, ki vodi do večnega življenja. Kupil sem jo in prebral. Ta knjiga pojasnuje glavne biblijske nauke in njene izjave so podkrepljene z biblijskimi navedki. Odločil sem se, da bom poslušal nasvet na 138. strani in obiskal sestanek v eni izmed Kraljevskih dvoran Jehovinih prič.

Nikoli prej nisem govoril z nobeno Jehovino pričo. Vendar pa sem se spomnil, da mi je mati nekoč pripovedovala o človeku, ki ji je oblazinil pohištvo in je bil Jehovina priča. Opozorila me je, naj nikdar ne govorim z njim o religiji, ker ga bom imel polna ušesa. Poiskal sem njegovo ime v telefonskem imeniku, ga poklical in vprašal, kje je Kraljevska dvorana.

Ta tapetnik me je pričakal v preddverju dvorane in me odpeljal noter. Predstavil me je vsakemu, ki je prišel mimo. Bil sem presenečen, ko sem videl, da se vsi poznajo in da je v dvorani kar vršalo od prijateljskega klepeta, namesto da bi bilo vse tiho, kot sem si predstavljal, da bo v cerkvi. Moral sem jim izgledati čudno, oblečen sem bil v majico in kavbojke, lasje so mi viseli prek ramen in po hrbtu. Toda nihče mi ni dal čutiti, da sem drugačen. Izrekali so mi dobrodošlico.

Po sestanku me je gospod Parciacepe, tapetnik, vprašal, ali bi hotel preučevati Biblijo. Strinjal sem se. Ko je preučevanje napredovalo, sem se zavedel, da moram spremeniti svoje življenje. Spremenil sem način oblačenja in pričesko. Mamilom sem obrnil hrbet. Svoje prejšnje družabnike sem nadomestil z novimi prijatelji izmed Jehovinih prič.

Odvetnik in njegova stranka

Leta 1979, približno leto dni po tistem, ko sem bil krščen kot Jehovina priča, sem lahko stopil v polnočasno službo. Prvo poletje od kar sem bil v tej službi, se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Neka Jehovina priča, ki je bil po poklicu odvetnik in starešina skupščine, se je odločil, da bo obiskal nekaj odvetnikov v mestu, da bi jim povedal o našem verovanju.. Vzel me je s seboj. Zgodilo se je, da je eden izmed odvetnikov, ki sva jih obiskala, bil tisti, ki mi je pomagal pred nekaj leti, ko sem bil aretiran zaradi posedovanja mamil.

Moj spremljevalec je pojasnil namen najinega obiska in me predstavil. Ko sva si dala roki, je njegov obraz spreletelo presenečenje in dvom, nato pa se je široko nasmehnil in vzkliknil: »Ladd Stansel! Saj te skoraj ne bi prepoznal! Resnično si se spremenil!«

Potem ko je uvodne osuplosti bilo konec, sem mu pokazal primerek knjige, ki sem jo najprej prebral in dejal: »Ta knjiga mi je resnično pomagala razumeti biblijska načela in spoznati, kako važno je narediti te spremembe. Želel bi, da imate tudi vi svoj primerek.« Vzel je knjigo in se mi prisrčno zahvalil. Ko sva odhajala, sva se spraševala, kako bo to vplivalo nanj.

To sva ugotovila nekaj dni kasneje. Moja mati in brat, ki me je spremljal, sta prejela zelo ganljivo pismo od odvetnika, ki me je nekoč zastopal. Pisal je, da je bil priča čudežu — spremembi nezanesljivega najstniškega uživalca mamil v poštenega mladega moža, ki je sedaj lahko koristen član skupnosti.

Teh zadnjih sedem let mi je bilo v veliko pomoč pri doseganju zrelosti. Leta 1981 sem kot prostovoljni delavec sprejel delo v Betelu, svetovnem središču Jehovinih prič v New Yorku. Moje življenje je postalo še bogatejše, ko sem lansko leto oženil Sue, ki sedaj skupaj z mano služi v Betelu.

Tako niso bila mamila tista, ki so moje življenje naredila preprostejše — ravno narobe! Moje življenje je postalo preprosto, polno zadovoljstva in sreče, ko sem se odrekel mamilom in pričel služiti Stvarniku, Bogu Jehovi. (Matej 6:22) — Po pripovedi Ladda Stansela.

[Slika na strani 13]

Ladd in Sue Stansel danes