Kadar dejstvo ni več dejstvo

Dejstvo je tisto, kar dejansko obstaja, v kar se ne dvomi. Dejstvo je objektivna resničnost, podkrepljena s trdnimi dokazi.

Teorija je tisto, kar še ni dokazano, kar pa včasih v prid dokazovanju vzamemo za resničnost. Teorija se mora šele izkazati za dejstvo. Kljub temu pa je včasih kakšna stvar sprejeta za dejstvo, čeravno je v resnici šele teorija.

Sem štejemo teorijo o organski evoluciji.

30. SEPTEMBRA 1986 je The New York Times priobčil članek Irvinga Kristola, profesorja na newyorški univerzi. Kristtol trdi, da bi morali v državnih šolah učiti evolucijo kot teorijo, kar v resnici je, in ne kot dejstvo, kar v resnici ni, potem bi se med evolucijo in kreacionizmom nikdar ne razplamtela takšna nasprotja, kakršna so se. Takole pravi: »Skoraj gotovo je ravno to lažiznanstveno dogmatično mnenje krivo za zdajšnjo reakcijo verujočih ljudi.«

»Čeprav to teorijo večinoma učijo kot ustaljeno znanstveno resnico,« pravi Kristol, »pa je v resnici daleč od tega. Preveč ima vrzeli. V geoloških dokazih ne najdemo spektra vmesnih vrst, ki bi jih pričakovali. Tudi laboratorijski poskusi kažejo, kako blizu nemogočega je, da bi se ena vrsta razvila v drugo, pa čeprav pri tem upoštevamo selektivno vzrejo in še kakšno mutacijoa zraven. ... Postopen prehod pripadnikov ene vrste v drugo je biološka hipoteza in ne biološko dejstvo.«

Ta članek je v živo zadel harvardskega profesorja Stephena J. Goulda, ognjevitega zagovornika evolucije kot dejstva in ne le teorije. Njegov odgovor na Kristolov članek je januarja 1987 objavila priznana znanstvena revija Discover. V njem pa se je razkril prav ta dogmatizem, nad katerim Kristol zmajuje z glavo.

V svojem protestnem spisu je Gould neštetokrat ponovil svojo trditev, da je evolucija dejstvo. Na primer: Darwin je dokazal, da je »evolucija dejstvo«. »Da je evolucija dejstvo, je tako gotovo kot karkoli drugega v znanosti (gotovo kot to, da se Zemlja vrti okoli Sonca).« Že do Darwinove smrti »so skorajda vsi pametni ljudje sprejeli evolucijo kot dejstvo«. »Evolucija je dokazana kot katerokoli drugo znanstveno dejstvo (to bom zdajle tudi dokazal).« »Resničnost evolucije sloni na neštevilnih dokazih, ki jih na grobo lahko razdelimo v tri velike kategorije.«

Kot prvo od teh treh »kategorij« »neštevilnih dokazov« navede Gould tale »neposreden dokaz« za evolucijo: majhne spremembe v vrsti moljev, vinske mušice in bakterij. Toda te spremembe v isti vrsti so za evolucijo brez pomena. Problem evolucije je sprememba ene vrste v drugo. Gould potem ustoliči Theodosija Dobzhanskega za »največjega evolucionista našega stoletja«, toda ta isti Dobzhansky razvrednoti Gouldov dokaz kot nepomemben za evolucijo.

Pri vinski mušici iz Gouldovega dokaza pripomni Dobzhansky, da mutacije »ponavadi pomenijo izroditve, okvaro ali pomanjkanje kakšnega organa. ... Mnogo mutacij je v resnici usodnih za mutanta. ... Mutantov, ki bi bili enako krepki kot normalna mušica, je malo; takih, ki bi glede na normalno organizacijo v normalnem okolju imeli kakšno prednost, pa nismo zasledili.«

Science, glasilo Ameriškega zavoda za napredek znanosti (American Association for the Advancement of Science) je tudi ovrglo Gouldovo dokazovanje: »Posamezne vrste imajo v resnici sposobnost, da preživijo manjše spremembe telesnih in drugih značilnosti, toda stvar je omejena, in če jo opazujemo v daljšem razdobju, se izkaže le kot oscilacija [kot nihanje okoli središčnice med skrajnostima].« V živalskem in rastlinskem svetu se te spremembe gibljejo nekako tako, kot se gibljejo kroglice v steklenem kozarcu, če ga potresemo — spremembe ostajajo v mejah vrst, kot tudi kroglice ostajajo v kozarcu. Tako je, kot pravi svetopisemsko poročilo o ustvarjanju: rastline in živali se sicer spreminjajo, toda omejene so tako, da se razmnožujejo samo »po svoji vrsti«. (1. Mojzesova 1:12, 21, 24, 25)

Za drugo od svojih kategorij nam Gould ponuja velike mutacije: »Neposredni dokaz za velike spremembe imamo v segmentih fosilnega pričevanja.« Če reče, da so bile spremembe velike, da je za prehod ene vrste v drugo zadoščalo le nekaj velikih skokov, potem mu med fosili pač ni treba iskati vmesnih členov, ki jih itak ni. Toda preiti od majhnih k velikim spremembam pomeni v takšnem dokazovanju le stopiti z dežja pod kap.

Kristol o tej stvari piše takole: »Za nobenega teh velikih skokov zaradi katerih bi nastale nove vrste, ne vemo, kajti večina genetskih mutacij je osebkovemu življenju v resnici sovražna.« In Gouldov »največji evolucionist našega stoletja«, Theodosij Dobzhansky, se s Kristolom strinja. Njegova trditev, da so mutacije večinoma usodne, še posebej drži pri teh velikih skokih; pomembna je tudi njegova pripomba, da nam ‚mutacije, ki bi prinesle osebku kakšno prednost, niso znane‘. Ker Gould nima dokazov za te velike spremembe, se oprime stare in obnošene zvijače evolucionistov, ki se glasi: »Pričevanje fosilov je tako zelo nepopolno.«

Gould pa nam kot »neposredni dokaz« za te velike spremembe ponudi »evolucijo afriškega človeka«, kot temu sam pravi. Toda evolucionisti so si po večini edini, da to področje še zdaleč ni tako sijajno. To je gojišče nasprotij, bojno polje, kjer se evolucionisti bijejo zaradi koščkov kosti in zob, ki so jih v svoji veličastni domišljiji spremenili v poraščene in upognjene opičnjake s sršečimi obrvmi. In tudi tukaj Dobzhansky obrne Gouldu hrbet: »Celo ta sorazmerno mlada zgodovina [od opice do človeka] je skoz in skoz prežeta z negotovostjo; izvedenci se kar naprej pričkajo zaradi celote in zaradi podrobnosti.«

Tretja Gouldova »velika kategorija« dokazov, ki po njegovem govori v prid evoluciji, je podobnost med vrstami. (V zadnjem času pa sploh vedno več ljudi dvomi, da bi telesne podobnosti dokazovale sorodstvo; zdaj sorodstvo dokazujejo z genetskimi podobnostmi, tudi tam, kjer so telesne podrobnosti med seboj zelo različne). Gould nam ponuja dva primera sorodstva, ki se ju da dokazati s podobnostjo. Prvi primer: »Kako to, da je v našem telesu najti vse od kosti v hrbtenici do trebušnega mišičevja sledove večje prilagojenosti gibanju po vseh štirih, če nismo potomci štirinožcev?«

Čudna trditev. Zdržema lahko zravnani hodimo in tečemo dolge kilometre, pa nam pri tem hrbtenica in trebušno mišičevje nič ne nagaja. Razen če kajpak cele dneve presedimo in nikdar ne razgibamo hrbta in trebušnih mišic. Kdor je dobro natreniran, pa lahko štirinožce celo prehiti, jih izčrpa in v veliki večini primerov tudi preživi. Nam gre po dveh nogah kar dobro; štirinožcem pa, kot kaže, po vseh štirih ravno tako.

Gouldov drugi primer: »Kako to, da so živali in rastline iz Galapagosa tako zelo podobne, pa vseeno nekoliko različne od tistih z Ekvadorja, prve sosedne zaplate zemlje, ki je oddaljena 1000 kilometrov proti vzhodu? ... Iz te podobnosti lahko sklepamo samo to, da je ekvadorski živelj poselil Galapagos in potem zaradi naravnega procesa evolucije postal drugačen.« Podobnosti so lahko — in tudi so — samo variacije znotraj iste vrste. Ščinkavec, na primer, je zmeraj samo ščinkavec.

Gould se posmehuje tistim, ki verujejo v ustvarjanje in trdijo, da je »Bog dopustil prilagodljivost znotraj ustvarjenih vrst in da se zato pes nikdar ne more spremeniti v mačko«. Nato vprašuje: »Kdo pa sploh pravi, da bi kaj takšnega lahko naredili ali da je narava sama naredila kaj takšnega?« V isti sapi pa izpriča vero v veliko večje spremembe. Če bi se pes spremenil v mačko, bi bila to še zmeraj sprememba enega sesalca v drugega. Gould pa pravi, da so se »dinozavri razvili v ptice«.

Irving Kristol takole zaključi svoj članek v The New York Timesu: »Današnje poučevanje razvojnega nauka v naših šolah ima v resnici nekaj ideološke nagnjenosti k religioznemu — hipotezo se namreč poučuje kot ‚dejstvo‘. ... Če bodo verni kristjani prepričani, da njihovi otroci niso deležni protiverskega pouka, bi človek najbrž smel upati, da se bodo ob tej ameriški tradiciji [ločenosti cerkve od države] spet enkrat počutili udobno.«

Kristol pokaže tudi na modrost te ločenosti, ko pravi: »Tehnološka vprašanja kaj rada postanejo žarišče sporov.« Prav to bi se zgodilo, če bi »znanstveni kreacionizem«, ki ga uveljavljajo nekateri kreacionisti, začeli učiti v šoli. Ima namreč celo vrsto nesvetopisemskih podmen. Omenimo naj samo tisto, ki pravi, da so Božji ustvarjalni dnevi trajali po 24 ur. Hebrejska beseda, ki jo prevajamo z »dan«, pa lahko, kot vemo, pomeni 12 ur, 24 ur, obdobje v letu, leto, tisoč let, nekaj tisoč let odvisno pač od tega, kje beseda stoji in kako je uporabljena.

Šola ni kraj, kjer naj bi dvigovali prah verskih razprtij. Obenem pa tudi ni kraj, kjer naj bi učili, kot pravi Kristol, hipotetičen nauk o razvoju kot dejstvo, ko je ta v resnici že postal sodobna religija, podprta le z dogmatizmom.

Gould ima čisto prav, ko pravi, da »mit postane prepričanje, če ga potvorjenega dovolj dolgo ponavljamo brez pravih dokazov«. Res je. Na ta način so nastala verovanja, ki pravijo, da Sveto pismo uči, da je duša nesmrtna, da sprijence mučijo v večnem peklenskem ognju, da je Bog troedin, da so ustvarjalni dnevi iz prvega poglavja Geneze dolgi po 24 ur — in vse to brez pravih dokazov iz Svetega pisma.

In na ta način je tudi evolucijska litanija, da je ‚evolucija dejstvo‘, postala vera: zaradi »ponavljanja brez pravih dokazov«, kakršne bi našli v zakladnici znanstvenih dejstev.

[Poudarjeno besedilo na strani 9]

»Za nobenega teh velikih skokov ... ne vemo.«

[Poudarjeno besedilo na strani 10]

»Ta sorazmerno mlada zgodovina je skoz in skoz prežeta z negotovostjo.«

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

»Evolucija je sodobna religija, podprta le z dogmatizmom.«

[Okvir/slika na strani 10]

»Dinozavri so se razvili v ptice«?

Razmisli: Ptice so toplokrvne živali, plazilci mrzlokrvne; ptice svoja jajca valijo, plazilci ne; ptice imajo perje, plazilci luske; ptice imajo votle kosti, plazilci polne; ptice imajo srce s štirimi prekati, plazilci s tremi; ptice imajo organ za petje, plazilci ga nimajo; pa še kaj bi se našlo. Prehod mačke v psa, ki se mu Gould posmehuje, je še malenkost v primerjavi z velikanskim preskokom iz plazilca v ptico, ki mu Gould pritrjuje!

[Slike na strani 9]

Mutanti vinske mušice so še vedno vinske mušice, čeprav so izrojene

Vinska mušica

Mušice-mutanti

[Podčrtna opomba]