Naša čudovita Zemlja — koliko je bomo zapustili našim otrokom?

PO DOSEGLJIVIH podatkih sodeč se je na naš svet od 1970. leta rodilo milijardo in sedemsto milijonov otrok. Če bi se vsi strnili v en narod, bi bil ta največji na svetu. Ali ni potem prav, da se vprašamo: Kakšen svet jim zapuščamo?

Pred 25 leti je neki ugledni zdravnik pri ameriški zdravstveni službi ugotavljal: »Vse skupaj nas preganja strah, da bo nekaj temeljito spridilo naše okolje, in da bo človek izumrl kot dinozavri.«

Z leti nas je postalo še bolj strah. Lani je neka komisija, sestavljena iz skoraj stotih biologov, opozorila svet, da se bliža val izumiranja, kakršen je s sveta spravil dinozavre, le da ga tokrat ne bodo povzročile naravne spremembe, ampak »človekova dejavnost«.

Lansko leto je Svetovni nadzorni institut (Worldwatch Institute) objavil svoje letno poročilo State of the World 1987. V njem med drugim piše: »Če naj družba obstoji, mora zadovoljiti svoje potrebe, ne da bi s tem okrnila obete prihajajočim rodovom. Današnja družba na večini svojih nivojev teh kriterijev ne izpolnjuje. O ekološkem ravnovesju se sprašujejo na vseh petih celinah. Obseg človekovih dejavnosti pa je začel groziti že obljudenosti zemlje.«

V poročilu tega inštituta piše, da so potrebe petih milijard ljudi — in njihovo število se vsako leto poveča za 83 milijonov — daleč večje od obnovitvenih zmožnosti zemeljskih bioloških sistemov.

Onesnaževanje ozračja s kemikalijami tanjša atmosfersko plast ozona, zato bo kmalu najbrž »še več kožnega raka, človekov obrambni sistem bo še bolj oslabel in tudi zemlja bo vse manj obrodila«.

Če ne bomo ustavili kislega dežja, ne bodo umrli le gozdovi in jezera, ampak bo prst postala prekisla, tako da si »desetletja in nemara celo stoletja ne bo opomogla«.

Intenzivno kmetijstvo »je pripeljalo tako daleč, da se vrhnja plast zemlje izgublja veliko hitreje kot nova prst nastaja«.

Ker izginjajo gozdovi se porabi tudi zmeraj manj ogljikovega dioksida iz atmosfere, ob izgorevanju fosilnih goriv pa se ogljikovega dioksida tvori mnogo več, kolikor ga je preostala vegetacija z oceani vred še zmožna predelati. Na koncu nam grozi tako imenovani učinek rastlinjaka, ki bo stopil ledenike in potopil obalna mesta.

Izginjanje tropskih pragozdov pomeni manj krožeče vode, s tem pa manj padavin in zmeraj več puščav.

Strupene kemikalije, odplake, nepredelana olja, jedrske nesreče, radon, mikrovalovi, azbest — takole bi lahko v neskončnost naštevali človekove grehe proti okolju.

State of the World 1987 nas svari: »Nikoli še ni bilo toliko sistemov, pomembnih za življenje na zemlji, hkrati vrženih iz ravnovesja. Nove težave z okoljem nam puščajo vse manj časa za reševanje, razraščajo pa se vse bolj na široko, tako da obstoječe politične in družbene ustanove nad njimi nimajo več nadzora. Nobena država ne more sama ustaliti podnebja, zaščititi plasti ozona, ohraniti plašča rastlin in rodne zemlje ali zmanjšati zastrupljenosti rek in jezer. Uspelo bi nam samo tako, da bi ves svet hkrati in vztrajno izpolnjeval svoje obveznosti.«

Teh obveznosti pa se ves svet namerno ogiba. Čas pa teče! Težke stotine milijard porabimo za oboroževalno tekmo; za ohranjanje okolja, ki nam daje življenje in ki bi nas ugonobilo, če bi ga zanemarili, pa namenimo le skromne vsotice. V ZDA so 1983. leta porabili 9 milijard dolarjev za razvoj strateškega obrambnega orožja, za obdobje od 1986. do 1991. leta terjajo še 33 milijard dolarjev; toda, ko gre za ohranjevanje okolja, skoparijo. Druge industrijsko razvite države niso nič boljše. V delu The State of the World 1987 je ta kriza na kratko predstavljena takole: »Čas je že, da sklenemo mir drug z drugim, šele potem bomo lahko sklenili mir z zemljo.«

»Če hočemo znosno prihodnost,« piše v istem delu, »moramo hkrati ustaviti onesnaževanje z ogljikovim dioksidom, zaščititi plast ozona, obnoviti gozdove in rodno zemljo, ustaviti rast prebivalstva, smotrneje uporabljati energijo in razviti alternativne vire energije. Nikdar prej človeštvo še ni stalo pred tako zapleteno zbirko vprašanj, ki bi morala biti rešena vsa naenkrat in takoj. Ljudi je zmeraj skrbelo, kaj bo prinesla prihodnost, toda mi smo prvi, ki smo se znašli v takšnem položaju, da je od naših odločitev odvisno, ali bo svet, ki ga bodo nasledili naši otroci, sploh še primeren za življenje.«

Naslednji članek se bo ukvarjal s krizo, ki so jo povzročile strupene kemikalije.