»Uči me dobrega«

SAMO dve osebi sta pomagali, ko je starejši ženi v prenapolnjeni podzemni železnici nenadoma postalo slabo. Drugi potniki, ki so jim potrpljenje že pojedle zamude v prometu, so v mučni situaciji te žene videli le še nadaljnjo neprijetnost. ‚Kaj ni nikogar, ki bi odstranil to žensko?‘ je zavpil razjarjeni potnik. Umirajoča žena in oba potnika, ki sta jo obupano poskušala oživiti, večini niso bili nič drugega kot ovira. Zato so jih kar »naprej suvali«.

Takšnim prizorom smo danes priča v mnogih delih sveta. Takšne stvari dramatično poudarjajo napovedi Biblije, da bodo »ljudje v poslednjih dneh ... brez dobrotljivosti«. Toda kristjani želijo ugajati Jehovi. Zato se morajo ‚odvrniti‘ od takih oseb, ki niso dobrotljive. (2. Timoteju 3:1—5) Toda ni dovolj samo paziti na našo družbo. Dobrotljivost moramo skrbno negovati in razvijati kot sad Božjega duha. (Galačanom 5:22) Toda kako? In kaj je dobrotljivost?

Dobrota in pravičnost

Dobrota je moralna vrlina in pomeni kvaliteto ali stanje dobrega. Toda to ni samo nedejavno stanje. Ko je apostol Pavel razpravljal o pripravi odkupnine, je rekel: »Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi se kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rimljanom 5:7, 8, JP) Tukaj se dobrota navidezno postavlja v nasprotje s pravičnostjo. Toda ali sta ti dve lastnosti res nasprotni?

Ne. Pavel je pri tem menil, da vključuje pravičnost prilagajanje nekemu merilu. Dejansko se pravičnost povezuje s sodbo. (Primerjaj Razodetje 19:11.) »Pravičen« človek je na strani zakona. Ustreza kriterijem in spolnjuje določene norme, toda stori komaj kaj več od tega. Tako sicer pridobi spoštovanje drugih, toda ni nujno, da tudi srca. Redki bi hoteli zanj umreti. »Dober« človek pa, nasprotno naredi več, kot da izpolni dolžnosti ali da se ogne greha. Njegova dobrota ga navaja, da se razdaja za druge, da stori kaj za druge.

Kdor naredi vse, da bi drugim delal dobro, se res izkaže kot bližnji. Jezusova prilika o dobrem Samarijanu to zelo dobro ponazori. Samarijanu se »je zasmili« Jud, ki so ga napadali in pretepli roparji in ga je obvezal. Dobri človek ga je potem »posadil na svoje živinče, peljal v gostišče in poskrbel zanj«. (Luka 10:29–37, JP) Nič čudnega, da je ta ponazoritev znana kot prilika o »dobrem Samarijanu!« (Primerjaj Matej 12:35; 20:10–15; Luka 6:9, 33–36.)

Dobrota ni nedejavna, temveč živahno dejavna. Človek, ki je sprejel od drugega njegovo »dobroto«, to je prijaznost, velikodušnost in požrtvovalnost, bo zanj morda celo pripravljen umreti. Zato je psalmist upravičeno molil: »Uči me dobrote.« (Psalm 119:66, NS)

Jehovin zgled dobrote

Jehova ‚nas uči dobrote‘ s svojim zgledom. On je poosebljena dobrota. Ko je Mojzes prosil Boga, da bi smel videti njegovo slavo, mu je odvrnil: »Storim, da pojde mimo tebe vsa dobrota moja, in klical bom ime Jehovino pred teboj.« Kako se je to zgodilo? Tako, da »je Jehova šel mimo njega« in klical: »Jehova, Jehova, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega.« (2. Mojzesova 33:18, 19; 34:6, 7)

Takrat je bilo pokazano, na kako različne načine je Jehova dober. Še posebej sta izstopala njegovo usmiljenje in njegova ljubezen do resnice. Ker ve, da so ljudje nepopolni, je Jehova uvideven in potrpežljiv s tistimi, ki res želijo prav ravnati. Toda hudobnosti ne prenaša. Gotovo bo torej koristno, če razmislimo o zgledu, ki nam ga je dal Jehova.

Tudi stvarstvo je dokaz Jehovine dobrote. Da, dejansko je mogel reči za svoja ustvarjalna dela, da so »dobra«. (1. Mojzesova 1:12, 18, 25, 31; Rimljanom 1:20) Ko je Bog ‚opremljal‘ naš planet, je ustvaril mnogo, ne le tisto kar je neobhodno za življenje.

»Dež«, je odličen primer za to. (Izaija 55:10) Elihujeve besede so bile znanstveno neverjetno točne, ko je rekel o Jehovi: »Kajti On dviga gori kapljice vode; od sopare, ki jo napravlja, solze kot dež, ki ga visoki oblaki izlivajo in kapljajo na človeka ... s tem daje jedi v obilju.« (Job 36:27–31) Cenijo, da v tem obtoku kroži dnevno 500 milijard kubičnih metrov vode, večino od tega pa sonce »dvigne« iz morja.

Kot izhaja iz nekega poročila v The New York Timesu, »je raziskovalna studija dinamike južno ameriških tropskih gozdov dala znanstvene dokaze, ko je prvič natančno ugotovljeno, da gozdovi lahko vrnejo več kot 75 odstotkov vlage, ki so jo prejeli iz ozračja.« Poročilo naprej pove, »da lahko gozdovi vrnejo v ozračje toliko vode, da se lahko tvorijo novi deževni oblaki«. Dež pa je seveda bistveni dejavnik pri proizvodnji hrane. Zares, Jehova je mojstrsko in v obilju poskrbel za vse, kar je potrebno za življenje na zemlji! Kakšno dobroto pokazuje, da so vse te priprave na voljo celo tistim, ki mu za to niso hvaležni in ga ne cenijo! (Matej 5:44, 45)

Še očitneje pa se kaže Jehovina dobrota v tem, kako ravna, da bi se spolnil prvoten namen s človeštvom. (1. Mojzesova 1:28; 3:15; Rimljanom 5:12) Njegova dobrota ga je navedla, da je priskrbel grešnemu človeštvu odkupnino, »dal je Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje«. (Janez 3:16; Rimljanom 3:23, 24) Njegova dobrota do nepokvarjenih ljudi se bo kmalu pokazala, ko bo pokončal ta hudobni sestav stvari po svojem Kraljestvu. (Danijel 2:44; Matej 6:9,10; 2. Petrov 3:9, 10) Božja dobrota pa bo še posebej očitna, ko bo zemlja pod Božjim Kraljestvom postala raj! (Luka 23:43; 2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:1–5)

Posnemati Jehovino dobroto

Če redno preučujemo Biblijo, imamo stalno pred seboj Jehovin popoln zgled dobrote. To bi nas moralo navesti, da ga posnemamo. Res je sicer, da je veliko potrebnih dejavnosti, ki bi nas lahko ovirale pri rednem preučevanju Biblije, med drugim kuhanje, čiščenje, nakupovanje in popravila pri hiši. Vendar je duhovne stvari treba dati na prvo mesto. Jezus Kristus je to poudaril, ko je obiskal Marijo in Marto. Medtem ko je Marta opravljala domača opravila, je Marija sedela pri Jezusovih nogah in ‚poslušala njegovo besedo‘. Ko je Marta prosila, naj ji Marija pomaga, je rekel Jezus: »Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo; le eno pa je potrebno. Marija je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.« Tudi ti lahko izbereš »dobri del«, če daš prednost duhovnim stvarem, kot je osebni in družinski študij. (Luka 10:38—42)

Jehova nas uči dobrote tudi po krščanski skupščini. Tam se družimo z ljudmi, ki so »polni dobrote«. (Rimljanom 15:14) Mnoge izkušnje to potrjujejo. Neka Jehovina priča (ki je bila takrat že mati dveh otrok) se še spomni, kako presenečena je bila, ko so ji povedali, da je rodila trojčke. ‚Kako bomo še sploh lahko šli na krščanske sestanke?‘ je pomislila. ‚Kako bomo plačali ta račun za bolnišnico? Bova sploh lahko preživljala in oblačila pet otrok?‘

Kmalu pa je ta žena imela dokaz, da so njeni bratje in sestre »polni dobrote«. »Ko sem prišla domov«, je rekla, »sem ugotovila, da je več mojih krščanskih sestra očistilo stanovanje. Razen tega so poskrbele za to, da smo imeli hrano in opravile so tudi dnevna opravila, dokler nisem spet bila pri močeh.« Mnogi bratje so tej družini materialno pomagali; neki anonimni darovalec je poslal celo 1000 dolarjev. Pozimi pa so stroški za ogrevanje silno narasli. Lahko si zamislimo skrb te žene, ko jo je poklicala po telefonu toplarna, pa tudi kolikšno olajšanje je občutila, ko je izvedela, da je neka sestra v veri plačala račun! Obvestilo o tem, da bodo izključili gretje je bilo namesto družini, ki se je borila za obstoj, pomotoma poslano tej Jehovini priči, in njeno dobro srce jo je navedlo, da je tej družini pomagala.

Takšno ravnanje ne gane samo srca, temveč je tudi nalezljivo. Neki mož, ki je prej pretepal svojo ženo, ji je rekel zatem, ko je prvič obiskal sestanek: »Jehovine priče so me naučile, kaj pomeni ljubiti in biti prijazen, zato te ne tepem več.«

Učiti se dobrega prinaša blagoslov

Že danes smo blagoslovljeni, če se učimo dobrote in jo ljubimo. Druženje z našimi brati in celo s posvetnimi ljudmi bo bolj prijetno. (Pregovori 11:10; 1. Petrovo 3:13) Toda še važnejše je to, če zaradi naše »dobrote« trpimo in vzdržimo, to namreč ugaja Bogu. (1. Petrovo 2:20) Dejavna vera in naši napori, da bi delali dobro, bodo celo pripeljali do tega, da bomo v »veliki stiski« obvarovani, kar bo zagotovilo vstop v Novo ureditev. (Hebrejcem 10:36–39; Matej 24:21)

Zato dovolimo Jehovi, da nas uči dobrote. In nagrada? Takšnale: »Slava in čast in mir« za »vsakogar, ki dela dobro.« (Rimljanom 2:6–11, JP)