Strahote inkvizicije

BILO je 13. stoletje. Govorilo se je, da je cela južna Francija preplavljena s krivoverci. Krajevni škof ni uspel izkoreniniti tega plevela, ki je rasel v njegovi škofiji, polje bi namreč moralo biti izključno katoliško. Sodili so, da so potrebni bolj drastični ukrepi. Papeževi posebni odposlanci »za krivoverstvo« so stopili na plan. V mesto je prišla inkvizicija.

Korenine inkvizicije segajo tja v 11. in 12. stoletje, ko so se razne odpadniške skupine pričele pojavljati po katoliški Evropi. Toda inkvizicijo je leta 1184. vpeljal papež Lucius III. na sinodi v Veroni, v Italiji. Ob sodelovanju svetega rimskega cesarja Friderika I. Barbarossa je določil, da bo vsaka oseba, ki govori ali celo misli nasprotno od katoliške doktrine, izobčena iz cerkve in jo bodo posvetne oblasti temu primerno kaznovale. Škofom je bilo naročeno, naj poiščejo (lat. inquirere = preiskovati, zasliševati) krivoverce. To je bil začetek takoimenovane škofovske inkvizicije, se pravi, da je bila pod oblastjo katoliških škofov.

Ostrejše mere

Toda kot se je pokazalo, v očeh Rima škofje niso dovolj goreče iskali krivoverce. Zato je nekaj papežev, ki so si sledili na položaju, poslalo svoje legate (odposlance ali pooblaščence), ki so ob pomoči cisterijanskih menihov bili opolnomočeni, da na lastno pest »preiskujejo« krivoverce. Tako sta sčasoma nastali dve vzporedni inkviziciji, Episkopalna (škofovska) in Legatska inkvizicija, slednja je bila ostrejša od prve.

Toda papež Inocenc III. je menil, da celo ta mnogo ostrejša inkvizicija ni dovolj stroga. Leta 1209 je poslal proti krivovercem v južni Franciji vojaške križarje. To so v glavnem bili Katari, skupina, ki je združila manihenizem z odpadniškim krščanskim gnosticizmom.a Ker je Albi bilo eno izmed mest, v katerem so Katari bili posebno številni, so postali znani kot Albižani.

»Sveta vojna« proti Albižanom se je končala leta 1229, vendar niso bili zatrti vsi odpadniki. Zato je istega leta na sinodi v Taulousu, v južni Franciji, papež Gregor IX. na novo spodbudil inkvizicijo. Poskrbel je za stalne inkvizitorje, vključno z enim duhovnikom v vsaki fari. Leta 1231 je izdal zakon, po katerem so lahko neskesane krivoverce kaznovali s smrtjo z ognjem, skesane pa z dosmrtno ječo.

Dve leti kasneje, leta 1233, je Gregor IX. osvobodil škofe odgovornosti, da iščejo krivoverce. Postavil je Meniško inkvizicijo, ki se je tako imenovala zato, ker so za uradne inkvizitorje bili postavljeni menihi. V glavnem so bili izbrani izmed članov novo ustanovljenega Dominikanskega reda, pa tudi izmed Frančiškanov.

Inkvizicijski postopek

Inkvizitorji, dominikanski ali frančiščanski menihi so sklicali krajevne prebivalce v cerkev. Pozvali so jih naj priznajo krivoverstvo, če so se s tem ukvarjali, ali pa naj izdajo — odkrijejo slehernega krivoverca, ki ga poznajo. Četudi bi neko osebo samo sumili krivoverstva, so jo morali naznaniti.

Vsakdo — moški, ženske, otroci ali hlapci — je lahko obtožil neko osebo krivoverstva, ne da bi se mu bilo treba bati, da bo obtoženi kasneje izvedel, kdo ga je naznanil. Obtoženi so le redko imeli koga, ki bi jih branil, kajti vsi odvetniki ali priče, ki so govorile v njihovo korist, so bili obtoženi pomaganja in podpiranja krivoverstva. Tako so obtoženi običajno sami stali pred inkvizitorji, ki so istočasno bili tožilci in sodniki.

Obtoženim so dali večinoma mesec dni časa, da priznajo. Vseeno, če so priznali ali pa ne, začela se je »preiskava« (lat. inquisito). Obtožene so zadržali v ječi, mnoge v samicah z malo hrane. Ko se je škofova ječa napolnila, so pričeli uporabljati civilno ječo. Ko je tudi ta bila prenapolnjena, so stare zgradbe spremenili v ječe.

Ker so obtoženi bili spoznani za krive, še preden se je pričelo sojenje, so inkvizitorji poskušali navesti k priznanju krivoverstva s štirimi metodami mučenja. Prva je bila grožnja smrti na kolu. Po drugi metodi so obtoženca vklenjenega zaprli v temno, vlažno in majhno celico. Tretja metoda je bil psihološki pritisk obiskovalcev ječe. Zadnja metoda, tortura, je vključevala mučenje na natezalnici, škripcu ali z jermenjem, ali pa torturo z ognjem. Poleg so stali menihi, da bi zapisali sleherno priznanje. Oprostitev je bila praktično nemogoča.

Kazni

Kazni so objavili ob nedeljah ob prisotnosti duhovščine v cerkvi ali na javnem trgu. Lahka kazen je bila pokora. Vendar je to vključevalo nošenje obvezne obleke, na katero je bil prišit rumen križ iz klobučevine, kar je tej osebi skoraj onemogočalo, da bi si kje našla delo. Ali pa je kazen bila javno bičanje, zapor, ali pa so obtoženci bili predani posvetnim oblastem, ki so jih sežgale na grmadi.

Težje kazni so pomenile tudi zaplenitev imetja obsojene osebe, ki so si ga razdelile cerkvene in posvetne oblasti. Preživeli člani krivoverčeve družine so tako zelo trpeli. Hiše krivovercev in tistih, ki so jim dali zatočišče, so bile porušene.

Mrtvim ljudem, za katere se je govorilo, da so bili krivoverci, so sodili posmrtno. Če so ugotovili krivdo, so njihova trupla izkopali in jih sežgali, njihovo imetje pa je bilo zaplenjeno. Ponovno je to nedolžnim živim članom družine prineslo ogromno gorja.

Takšna je bila na splošno procedura srednjeveške inkvizicije, seveda z različicami v skladu s časom in okoljem.

Mučenje, ki ga je odobril papež

Leta 1252 je papež Inocenc IV. objavil svojo bulo Ad exstirpanda, ki je v cerkvenih sodiščih inkvizicije uradno dovoljevala mučenje. Nadaljnji predpisi glede načina mučenja, ki bi se jih naj uporabljalo, so izdali papeži Aleksander IV., Urban IV. in Klement IV.

Sprva cerkveni inkvizitorji niso smeli biti prisotni pri mučenjih, toda papeža Aleksander IV. in Urban IV. sta odstranila to omejitev. To je omogočilo nadaljevanje »zasliševanja« v mučilnici. V začetku je bilo določeno, da se mučenje lahko uporabi samo enkrat, toda papeževi inkvizitorji so to zahtevo obšli s trditvijo, da so obnovljene seanse mučenja zgolj »nadaljevanje« prvega dela.

Kmalu so pričeli mučiti celo očividce, da bi se prepričali, če so res naznanili vse krivoverce, ki jih poznajo. Včasih so obtoženo osebo še naprej mučili, čeprav je že priznala krivoverstvo. Kot pojasnjuje Katoliška enciklopedija, so tako delali za to, da bi »ga prisilili k pričevanju proti njegovim tovarišem — sokrivcem.« (Zvezek VIII, 32. stran.)

Šest stoletij nasilja

Tako je inkvizitorski ustroj stopil na sceno v prvi polovici 13. stoletja n. št. in so ga uporabljali nekoliko stoletij, da bi zaprli usta vsakomur, ki je govoril ali celo mislil drugače kot katoliška Cerkev. Po vsej katoliški Evropi je razširila nasilje. Ko se je koncem 15. stoletja inkvizicija pričela stiševati v Franciji in drugih deželah zahodne in srednje Evrope, je zaživela v Španiji.

Španska inkvizicija, ki jo je pooblastil papež Sikst IV. leta 1478, je bila najprej naperjena proti Maranom ali španskim Židom in proti Moriskom ali španskim muslimanom. Mnogi med njimi, ki so iz strahu sprejeli katoliško vero, so bili osumljeni, da na skrivaj še naprej opravljajo verske obrede svoje prvotne religije. Kasneje je inkvizicija bila uporabljena za ustrahovanje protestantov in drugih odpadnikov.

Iz Španije in Portugalske se je inkvizicija razširila na kolonije teh dveh katoliških monarhij v Srednji in Južni Ameriki ter povsod drugod. Končala se je z Napoleonovim vdorom v Španijo na začetku 19. stoletja. Delno je bila obnovljena po Napoleonovem padcu, povsem pa je bila ukinjena leta 1834, pred komaj poldrugim stoletjem.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Inkvizitorji so uporabljali različne metode mučenja

[Vir slike]

Foto: Bibliothéque Nationale, Paris

[Slika na strani 16]

Papež Inocenc je dovolil mučenje