Končno sem našel resnično življenje!

Ugledni kanadski časopis Maclean’s je 13. novembra 1978 na športni strani poročal: »Tom Edur je v starosti 23 let imel vse — vse kanadske sanje — ženske, denar in mesto v NHL. Bil je najboljši v obrambi kluba Pittsburgh Penguins zadnjo sezono. Vsega se je odrekel, da bi se pridružil Jehovinim pričam v Denverju.«

Šest mesecev kasneje je Denver Post dne 14. junija 1979 objavil zgodbo o Edurju: »Izgleda, da Tom Edur še ni prepričal vseh, da njegova odločitev, da pri 23 letih zapusti profesionalni hokej, ni bila samo začasna muhavost.

Bivšega branilca kluba Colorado Rockies in Pittsburgh Penguins je v sredo pričel snubiti klub Edmonton Oilers v Narodno hokejsko ligo (NHL) ...

Edur je drugo sezono igral za klub Rockies, ko ga je kupil Pittsburgh. ... To sezono je za Pittsburgh igral 58 finalnih tekem in dosegel enega najboljših povprečij v NHL, preden je objavil, da se odreka letnemu zaslužku 92 000 dolarjev in zapušča igro.«

Kaj je botrovalo Edurjevi odločitvi? Ali je našel nekaj, kar je bilo močnejše od profesionalnega hokeja? Naj nam sam pojasni:

ODREKEL SEM se hokeju — pa ne zato, ker ne bi imel rad te igre. Ljubil sem ta šport. Želel sem postati igralec v Narodni hokejski ligi (NHL). Še vedno se spominjam, da sem, ko sem bil star deset let, zvesto gledal moje priljubljeno hokejsko moštvo na televiziji. Včasih, ko so njihove tekme prenašali po radiju, sem jih poslušal v postelji in včasih zaspal še pred koncem.

Po šoli sem igral hokej, in to pozno v noč — vse dokler se niso pogasile luči v ledeni areni. Nato sem pričel igrati za kanadsko organizirano amatersko ligo in se vztrajno vzpenjal. S 17-imi leti sem prišel na čelo moštva Toronto Marlboros. Leta 1973 smo zmagali na najpomembnejšem kanadskem amaterskem tekmovanju in dobili Spominski pokal, ki se lahko v ameriškem nogometu primerja z zmago za pokal Rose Bowl.

Postal sem profesionalec

Nekako v tem času se je osnovala druga profesionalna liga, Svetovno hokejsko združenje (WHA). Da bi konkurirali utrjeni Narodni hokejski ligi, so iskali dobre mlade igralce. Našli so me predstavniki kluba Cleveland Crusaders, ki so igrali v tej novi ligi. Morali so spremeniti pravilnik, kajti starejša NHL ni iskala igralcev mlajših od 20 let. To je bila najstniška življenjska priložnost!

Klub Cleveland Crusaders mi je ponudil 25 000 dolarjev, če bi za njih igral tri leta, to pa je tiste dni bilo precej denarja. Za osemnajstletnika je to bila resnično vabljiva ponudba! Ampak, jaz sem resnično ljubil to igro in bi bil pripravljen igrati za mnogo manj denarja.

Tako sem julija 1973 podpisal triletno pogodbo s Cleveland Crusadersi, klubom novo osnovanega Svetovnega hokejskega združenja (WHA). Del mojih sanj se je uresničil — bil sem profesionalni igralec hokeja! Še malo in pričelo se bo »pravo življenje«, ki sem ga pričakoval. Kmalu bom na ledu skupaj z nekaterimi hokejskimi zvezdami, ki sem jih gledal na televiziji — s heroji mojega otroštva!

Stres stvarnosti

Ko sem končno prišel v prostore za trening moštva, sem se zgrozil. Tukaj sem prvič v življenju videl, kakšno je »pravo življenje« hokejskega moštva. Prvo kar sem se naučil, ni bilo nekaj o hokeju ampak to, kam lahko gremo kaj popit. Resda smo se nekajkrat napili, ko sem bil v amaterski ligi. Tukaj pa je pot po treningih ali tekmi vodila naravnost v bar. Nisem še bil dovolj star, da bi to lahko zakonito počel, toda ker sem bil eden izmed igralcev, sem lahko prihajal v bar.

Zatem je bilo tu nečistovanje mnogih profesionalnih igralcev hokeja. Tega enostavno nisem pričakoval. Vendar sem to tudi sam kmalu sprejel, zamišljal sam si, da je vse to del tega »pravega življenja.« Zato sem se odločil, da bom pravi profesionalec, kot so oni. Kako zlahka sem spremenil svoje gledišče o teh stvareh, samo da bi me sprejeli medse!

Prvo sezono sem dobro igral — na ledu in zunaj — vsaj tako sem mislil. Toda moja druga sezona je pričela kazati znamenja učinkov dejavnosti, s katerimi sem se ukvarjal v prostem času. Dejansko sem bil zadnji mesec sezone vsak večer, vseh 30 dni, pijan. Moje igranje in moje stališče se je resnično poslabšalo.

Tretja sezona se je pričela še slabše. Mislil sem, da sploh ne bom igral v moštvu. Moj sostanovalec mi je pomagal popraviti moje stališče. On ni posnemal ostalih fantov; bil je sam svoj gospodar. To je name naredilo vtis in bolj sem začel paziti, kako živim. Nisem se dal zlahka nagovoriti fantom, ko so mi dejali: ‚Pojdimo nekaj spit‘ ali: ‚Poiščimo si kakšne ženske.‘ Moje igranje se je izboljšalo.

Končno v NHL!

Moja pogodba s Cleveland Crusaders se je iztekla koncem leta. Želel sem igrati v ustaljeni Narodni hokejski ligi, toda klub, ki je imel pravico do mene in je bil včlanjen v NHL — Boston Bruins — mi po mojem ni ponudil dovolj denarja. Kot lahko vidite se je moj odnos do denarja spremenil. Moj trener je našel delo v NHL in je želel, da igram za njegov klub, Colorado Rockies. Sprejel sem ponudbo.

Sedaj sem resnično bil v veliki ligi — v NHL! Moje sanje iz otroštva so se popolnoma uresničile. Vsa Kanada me bo gledala po televiziji, in bolj me bodo cenili. To bo gotovo »pravo življenje«! Tudi v zasebnem življenju sem se spremenil. Upošteval sem nasvet prijatelja in si v času med igralnimi sezonami vzel čas za sebe. To mi je pomagalo, da sem postal nekoliko bolj pozitiven.

Mislil sem, da se imam sedaj popolnoma v oblasti in tako sem pričel svojo prvo sezono v NHL. Znatno manj sem popival in tudi mnenje o nemoralnih dejanjih sem spremenil. Še vedno pa je bilo zelo neprijetno gledati to pijančevanje in nemoralo okrog mene, ker so bile posledice žalostne, razbijale so se družine mojih soigralcev.

Pričel sem se tudi spraševati, ali bom kdaj lahko našel zvesto ženo ter užival v srečnem in zaupnem odnosu. Toda ali nihče drug ne misli enako o moralnih merilih kot jaz? Za nekaj časa sem to razmišljanje pustil ob strani in se osredotočil na igranje hokeja. Zato sem to leto kot profesionalec igral tako dobro kot še nikoli prej.

Pomoč bivše sošolke

Ob koncu sezone leta 1977 sem se vrnil domov v Toronto, ker mi je umrla stara mama. Vsled mojega novega, brezpogojnega gledišča in samozavesti sem se zelo nelagodno počutil ob vsem tem jokanju in žalovanju na pogrebu. Mislil sem si: ‚Moja stara mama bi morala sedaj biti na boljšem, glede na to, kar moji sorodniki iskreno verujejo; čemu potem takšno stališče do smrti?‘

Kasneje v tem tednu sem srečal Liz, nekdanjo prijateljico iz šole. Njej sem pojasnil svoje občutke. Dejala mi je, naj se raje naučim zanašati na Boga in mu zaupati, namesto da se zanašam na sebe in tako imenovano pozitivno stališče.

To me je prizadelo, saj skoraj nisem veroval v Boga, čeprav sem s 16 leti bil potrjen kot luteranec. Menil sem: ‚Bogu ne moreš zaupati, zaupati moraš sam sebi. Denar ne pada z neba.‘

Liz je pojasnila, da je pravkar pričela preučevati Biblijo z Jehovinimi pričami. To mi ni ničesar pomenilo, saj do takrat za Jehovine priče še nisem slišal. Zato mi je prebrala nekaj biblijskih stavkov, ki se jih, kot je dejala, po mnenju Jehovinih prič morajo držati vsi kristjani. Prebrala je Efežanom 5:3–5; 1. Korinčanom 6:9, 10; in Galačanom 5:19–21, ki pokažejo, da so nečistovanje in prešuštvo dela mesa, ki nekoga odvračajo od Boga in bodočega življenja.

Ko sem slišal te stavke, sem vedel, da sam naletel na nekaj, kar podpira moje verovanje o merilih vedenja – prav to sem hotel slišati! Sedaj se mi ni bilo treba več zanašati na samega sebe, ampak sem imel potrdilo iz Biblije. ‚Kakšni boljši vir sploh še obstoja?‘ sem razmišljal. ‚Tisoče let se jo že uporablja.‘ Poleg tega pa obstojajo ljudje, ki se dejansko trudijo živeti po teh načelih.

Liz mi je dala Biblijo in knjige Resnica, ki vodi do večnega življenja; Mir in varnost — od kod ju pričakovati? in Ali je Biblija resnično Božja Beseda?. V enem mesecu sem vse prebral. Potem sem iskal Liz, vendar je nisem mogel najti. Bil sem obupan, ker sem hotel izvedeti še več. Potem sem se spomnil, da mi je rekla: »V Torontu je zgradba, kjer tiskajo te knjige.«

Zato sem v telefonskem imeniku poiskal Jehovine priče in se dogovoril, da pridem v pisarno Skupnosti Stražnega stolpa. Tam sem si priskrbel vse žepne knjige, ki so bile na voljo in se odpravil na sever na vožnjo s kanujem in na dokaj resno branje. To poletje sem prebral vse knjige in name so zelo vplivale. Prišel sem do zaključka, da biblijska merila in profesionalni hokej ne gresta skupaj. Na ledu često pride do brutalnega, namernega nasilja, zunaj ledene arene pa je nemoralni način življenja nekaj običajnega. (Matej 22:39; Pregovori 10:23)

Ko sem se vrnil v Toronto, sem ponovno srečal Liz. Rekel sem ji: »Vem, da je to, kar sem prebral resnica. Čutim, da bi se moral odpovedati hokeju in druge poučevati o teh stvareh.« Sama je bila samo dva tedna pred krstom kot Jehovina priča, mene pa je le še teden dni ločilo od vrnitve na treninge v klubu, vendar se mi pravzaprav ni dalo oditi. Usmerila me je k podružnici Skupnosti Stražnega stolpa v Torontu, kjer naj bi dobil potrebne napotke.

Potrebno se je odločiti

Res sem upal, da mi bodo takoj dejali, naj se odpovem profesionalnemu hokeju. Vendar tega niso storili. Namesto tega so mi prebrali nekoliko biblijskih stavkov, ki so mi pomagali spoznati, da moram sam odločiti in povsem razumeti, kaj počnem. (Pregovori 21:5; 29:20) Videl sem, da bom moral še več preučevati Biblijo, preden se bom lahko odločil.

Napotil sem se nazaj v Colorado na treninge. Prvo kar sem storil, je bilo to, da sem s pomočjo telefonskega imenika poiskal Jehovine priče in se dogovoril za preučevanje Biblije. Vse je dobro napredovalo. Moje biblijsko spoznanje je naraščalo in hokej sem igral najbolje do tedaj.

Nenadoma, kot se to dogaja v profesionalnem športu, so me prodali klubu Pittsburgh Penguins. Moj trener v Clevelandu in Coloradu je v prestopni sezoni odšel v Pittsburgh in se je sedaj potegoval zame. To je bil korak naprej v moji karieri hokejskega igralca, saj je Pittsburgh boljši, starejši in uglednejši klub, toda to je pomenilo korak nazaj v moji duhovnosti.

Ta pomik nazaj pa ni dolgo trajal. Ponovno sem poiskal Jehovine priče v telefonskem imeniku in se dogovoril za biblijski študij. Tukaj se je bilo tudi nekoliko težje odtrgati od ostalih igralcev in oditi na študij, ker nas je večina živela skupaj v istem hotelu. Ko sem najel hišo v predmestju in imel svoj avto, je bilo lažje.

S spoznanjem, ki sem si ga pridobil je, bilo le še vprašanje časa, kdaj bom prenehal s hokejem. To ne pomeni, da se je to poznalo pri mojem igranju. To je bila moja najboljša sezona in jaz eden najboljših igralcev moštva, zelo dober branilec. V svojem srcu pa sem vedel, da sem opravil s profesionalnim hokejem. ‚Zakaj izgubljati svoj čas, energijo in moč za to stvar,‘ sem razmišljal, ‚ko pa lahko služim Bogu Jehovi?‘

Sezona se je končala, jaz pa sem se pripravljal za krst na mednarodnem kongresu Jehovinih prič v Montrealu julija 1978. Da bi okusil, kaj je polnočasna pionirska služba, sem v mesecu pred krstom 60 ur porabil za to, da bi o svojem prepričanju govoril z drugimi. Moje molitve Bogu za pomoč in spoznanje so bile uslišane. V tem času mi je pokazal mnogo stvari in me šolal za bodoče prednosti polnočasnega služabnika — pionirja.

Hoteli so, da si premislim

Stvari niso napredovale brez pritiska dobronamernih članov družine in drugih, ki so mislili, da sem na napačni poti. Poskušal sem jim pojasniti svoje prepričanje in jim istočasno duhovno pomagati. Vseeno so smatrali, da sem neumen, ker sem se odrekel slavi in tolikšnemu denarju. No, z Jehovino pomočjo sem vzdržal njihovo kritiziranje. V tem času sem zaprosil Liz, ki je prva zbudila moje zanimanje za biblijsko vest. Dva tedna po mojem krstu sva se poročila in kmalu odšla iz Colorada, da bi služila kot pionirja.

Hokejskemu klubu nisem še ničesar povedal o moji novi karieri. Tako sem jim v septembru, teden dni pred pričetkom treningov, naznanil, da odhajam. Bili so osupli. Prepotovali so velike razdalje, da bi me nagovorili, naj se vrnem. Ker sem imel pogodbo še za eno leto, so mislili, da hočem več denarja. Ponudili so mi odprto pogodbo — da sam določim, koliko denarja želim. Hoteli so mi pomagati, zato so dejali, da bom vse nedelje prost, da bi se lahko ukvarjal s svojo vero.

Toda služba Jehovi, najvišjemu Bogu, ni le stvar enega dne v tednu. To je način življenja. Tudi hokej zahteva celega človeka. Moraš se mu predati, igrati in ves čas trenirati. Jaz pa sem sedaj bil predan Jehovi. (Matej 16:24) Igrati kot profesionalec in istočasno poskušati služiti Jehovi, bi izgledalo kot služiti dvema gospodarjema — nekoga ali nekaj bi gotovo zanemarjal. Zato sam klub obvestil, da zapuščam profesionalni hokej. (Matej 6:24)

Še čez štiri mesece, ko sva obiskala Pittsburgh, me je moštvo skušalo pregovoriti, da se vrnem h igranju. Ponudili so mi 20 000 dolarjev, če bi odigral dve tekmi koncem tedna. To je bila resnična preizkušnja, saj so najina sredstva takrat bila precej nizka. Toda ostal sem pri svoji odločitvi in nisem igral. Nekoliko kasneje naju je moj računovodja obvestil, da je ena najinih investicij prodana. Tako sva imela dovolj za svoje potrebe. Jehova zagotovo poskrbi za potrebno, če ohraniš tesen odnos z njim.

Uživam pravo življenje

To, za kar sem prej mislil, da je pravo, resnično življenje, ni bilo takšno. Prišel sem do vrha v svetu hokeja in kaj me je čakalo tam? Niti zadovoljstvo niti sreča. Ne, sijaj in slava športnega sveta ni pravo življenje. Čeprav na zunaj lahko izgleda srečno in rožnato, pa je znotraj na splošno polno izjemne sebičnosti brez pravih smernic ali življenjskega smisla.

To seveda ne pomeni, da sem zamenjal kariero zato, ker je hokej sam po sebi slaba igra. V igri sem zelo užival in občasno za razvedrilo še vedno zaigram. Toda »predanost Bogu« je bolj koristna kot pa »telesna vaja«, pravi apostol Pavel, »ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8) Da, moja sedanja kariera mi nudi nekaj, kar se z denarjem in slavo ne da kupiti — dragocen odnos z Bogom Jehovo, pa tudi njegovo obljubljeno darilo bodočega življenja, večno življenje!

Kako zelo sem hvaležen Jehovi, da imam ženo, ki ima enako mišljenje in cilje! Potem ko sva skupaj dve leti pionirala v Združenih državah Amerike, sva leta 1980 bila povabljena, da sodelujeva pri gradnji novih zmogljivosti podružnice v Kanadi. Po izgradnji čudovitega doma, pisarn in tiskarne, sva tukaj ostala kot stalna člana osebja.

Liz in jaz skupaj služiva Najvišjemu Bogu in si prizadevava, ne za »negotovim bogastvom«, ampak za duhovnimi interesi, da bi se »poprijela resničnega življenja.« (1. Timoteju 6:17–19) Da, hvaležen sem, ker sem končno našel – »resnično življenje«! (Po pripovedi Toma Edurja.)

[Slika na strani 18]

Ko sem igral za Narodno hokejsko ligo (NHL)

[Slika na strani 20]

Liz in jaz se skupaj pripravljava za krščanske sestanke in službo oznanjevanja