Biblijsko gledišče

Imajo veroizpovedi svoje mesto v pravem čaščenju?

»VERUJEM v Boga Očeta Vsemogočnega, ki je naredil nebo in zemljo, ter v Jezusa Kristusa ...«

Prepoznaš te besede? Milijoni katolikov in protestantov jih citirajo, morda z neznatnimi različicami, in sicer kot objavo ali izjavo svojega verovanja ali veroizpovedi. Tako imenovana Apostolska vera (verovanje), pa tudi druga verovanja kot atanacijsko in nicejsko, zavzemajo važno mesto v javnem čaščenju cerkva krščanstva.

Glede na vse to se pojavljajo vprašanja: So takšne veroizpovedi potrebne za krščansko vero in enotnost? So Jezus in apostoli učili takšna verovanja ali veroizpovedi? Jih Biblija omenja?

Splošno veljavni priročniki, ko sta Hastingsova Enciklopedija vere in etike ter Mc-Clintockova in Strongova Cyclopaedia, nam povedo, da so cerkvena verovanja, kakršna poznamo danes, imela svoj izvor v krstitvenih spovedih, ki so bile v navadi pri prvih cerkvah. Kandidati so morali dokazati, da so sprejeli vsaj osnovna verovanja, tako da so zrecitirali nekoliko brezvsebinskih povzetkov teh verovanj. Tedaj so se v veliki meri posluževali takšnih spovedi in cerkve v različnih področjih so imele svoje lastne različice. Vse do četrtega stoletja pa ni nobeno verovanje ali veroizpoved prevladovala nad ostalimi.

Če pogledamo malo v ozadje tega, postane jasno, da so takšna verovanja uporabljali kot sredstva za definiranje prepričanj cerkve, da bi se le-ta razlikovala od drugih cerkva. Različna verovanja ali veroizpovedi so se razvile, ko so bile sprejete spremembe v doktrinah ali naukih. Na primer, na koncilu v Niceji je bila prvotnemu krstitvenemu verovanju dodana izjava, da je sin ‚iz iste substance‘ kot Oče. Na koncilu v Konstantinopolu je bila dodana daljnja izjava, da se svetega duha ‚obožuje in oslavlja skupaj z Očetom in Sinom‘.

Zanimivo pa je, kot pravi Avery Dulles s Katoliške ameriške univerze, da, čeprav so se verovanja razvijala v dolgem časovnem razdobju, »verjetno nobeno obdobje zgodovine ni bilo priča takšnega brstenja novih formul verovanj kot današnje (obdobje).« Danes obstaja v cerkvah krščanstva »preko 150 uradno priznanih verovanj in veroizpovedi,« pravi Encyclopaedia Britannica.

So Jezus in apostoli uporabljali verovanja?

Na večer preden je bil izročen trpljenju, je Jezus molil k svojemu nebeškemu Očetu za svoje učence: »Posveti jih v resnici. Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Molil je, da bi njegovi učenci bili posvečeni ali ločeni. Toda, ali je pri tem navedel neko pisano pravilo ali verovanje? Ne! Namesto tega je pokazal to, kar je rekel Bog, kakor je to zapisano v Bibliji, da se ločijo od drugih.

Ko je razpravljal o molitvi je Jezus rekel: »Kadar molite ne ponavljajte vedno znova istih stvari.« (Matej 6:7, NS) Ker Jezus ni odobraval ponavljanje napisanih ali na pamet naučenih molitev, ali ni to tudi razlog za sklepanje, da prav tako ne bi odobraval recitiranje verovanj ali veroizpovedi pri javnem čaščenju? Dejstvo je, da nikjer v Bibliji ne moremo najti, da bi Jezus uporabljal ta verovanja ali da bi nekoga učil, naj jih uporablja pri čaščenju. »Bog je duh«, je dejal, »in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:24)

Kaj pa je potem s tako imenovano Apostolsko vero? Zaradi njenega naziva mnogi ljudje verjamejo, da res poteka od apostolov Jezusa Kristusa. Dejansko nekateri celo verjamejo, da je pri sestavljanju tega verovanja vsak apostol prispeval po en stavek.

O tej stvari je prof. G. C. Stead pisal v The Expository Timesu: »Vsakdo, ki je bral obširno zgodnjo krščansko literaturo, mora priti do drugačnega zaključka.« Če so verovanja formalno osnovali in odobrili apostoli, tedaj bi bilo po njegovih trditvah težko pojasniti, zakaj v prvih cerkvah obstaja toliko različnih ‚spovedi‘ in ‚izjav vere‘. Dejstvo je, da »izjave krščanskega prepričanja, ki se besedno ujema z apostolskim verovanjem, ni moč najti v nobenih ohranjenih zapisih pred letom 340 p. n. št.«

Biblija v 15. poglavju Apostolskih del govori o koncilu ali zboru apostolov in starejših mož v Jeruzalemu. Vendar pa namen tega sestanka ni bil sestavitev ali priporočitev nekega verovanja ali veroizpovedi, ampak da bi pretehtali, če se je potrebno poganskim kristjanom obrezovati.

Kako dokazati »Jaz verujem«

Uvodne besede vseh verovanj brez izjeme glasijo: »verujem« ali »verujemo«. Ta izraz je preveden iz latinske besede »credo«, iz katere pride beseda »verovanje« (tudi: vera, veroizpoved, prepričanje). Toda, ali ponavljanje teh besed dokazuje, da nekdo resnično veruje?

V znani pridigi na gori je Jezus izjavil: »Nihče, ki mi pravi, ‚Gospod, Gospod‘, ne bo vstopil v nebeško kraljestvo, ampak tisti, ki dela voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« Prav tako je obsodil religioniste svojih dni, ker so se držali ljudskih izročil. (Matej 7:21, NS; 15:8)

Kaj se naučimo iz Jezusovih besed? To, da v Božjih očeh nič ne šteje prazno ponavljanje tega, kar nekdo trdi, da veruje. Božjo naklonjenost si bomo namesto tega pridobili, če bomo »delali voljo (Jezusovega) Očeta.«

Da bi nekdo spoznal Božjo voljo, se mora obrniti k Bibliji in jo marljivo preučevati. Na ta način in ne z na pamet naučenimi ali stalno ponavljanimi verovanji, moramo delati, kar je Jezus rekel v svoji molitvi k svojemu Očetu: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3)