Živim — s pomočjo aparata za dializo

»PRED vami je še 10 do 15 let življenja.« To je bila kruta napoved, s katero so me zdravniki seznanili že 1965. leta. Pravzaprav nisem bila presenečena. Že kakšnih deset let sem imela težave z ledvicami. Težave so se stalno večale, dokler mi ledvici nista odpovedali. Velike doze antibiotikov so ublažile bolezen, toda zdravniki so bili vse manj optimistični glede moje prihodnosti.

Kljub takšnim strašnim napovedim sem se odločila, da uporabim svoja »zadnja« leta v Božji službi. Moj soprog Bill je bil potujoči nadzornik Jehovinih prič in je tedaj služil v veliki pokrajini ali okrožju. Kljub slabemu zdravju sem ga vedno želela spremljati; to sem počela tudi naslednjih deset let. Leta 1975 pa sta mi ledvici povsem odpovedali. Takrat je bila Billu dodeljena nekoliko manjša skupina v Sheffieldu, znanem železarskem mestu. Na srečo je Sheffield znan tudi po raziskavah ledvic. Zato se je strokovnjak za ledvice v Sheffieldu strinjal, da me zdravi, ker sem bila preslaba, da bi prenesla 260 kilometrov dolgo potovanje z reševalnim vozilom v London.

Tedaj, ko sem prispela v bolnišnico je moje telo bilo tako oslabelo, da sem neprestano bruhala. Da bi to preprečili, so mi skozi nosnici napeljali v želodec cevčici in iz njega izsesali nekoliko strupenih snovi. Ta postopek so ponavljali vsake pol ure in to nekaj dni zapored. Nato je sledila potrebušna dializa. Potem, ko so me lokalno omrtvičili, so zdravniki vrinili tanko plastično cevčico v spodnji del trebuha. Zatem so s pomočjo Y delčka povezali cevčico z dvema vrečicama dializatorja, obešenima na stojalu. Delovali sta na preprost način. Zaradi sile težnosti je tekočina tekla v moj trebuh. Tam je ostala 20 minut, da bi vsrkala nečistočo iz krvi. Zatem so vrečici položili na pod in tekočina je iztekla. Ta postopek so po 48 urah ponovili in ves proces so morali ponoviti vsak teden. Kapljanje tekočine in premočena postelja sta še povečevali neudobnost tega nesrečnega postopka. Toda telo je dobro reagiralo nanj in moram priznati, da mi je to med štirimesečnim zdravljenjem dobro strilo.

Priklenjena na aparat?

Čeprav je bila potrebušna dializa koristna, sem končno morala biti priključena na aparat za dializo. To je pomenilo, da bodo morali opraviti dve majhni operaciji, to je postopek, pri katerem se podaljša vena. Na ta način se lažje priključi iglo, ki se uporablja pri zdravljenju z dializo (hemodializo). Prva takšna operacija ni bila uspešna. Kri se je strdila. Ponovno so poskušali na desni roki in uspelo jim je. Po štirih mesecih sem julija 1975 bila premeščena v drugo bolnišnico. Tam sem prvič videla aparat za dializo.

Mislim, da je to bilo najtežje obdobje mojega življenja. Ko sem pogledala ta aparat, sem se prvikrat zavedla, kako zelo bom v prihodnje priklenjena nanj. Preostali del svojega življenja bom morala biti priključena na ta aparat tri dni v tednu po najmanj šest ur dnevno, poleg tega pa porabiti dve uri za pripravo in čiščenje. Poleg tega ne bom nikoli mogla živeti brez tega aparata dlje časa. Potem, ko sem živela svobodno življenje in sem lahko služila Bogu Jehovi, kjerkoli sem bila potrebna, se mi je to zdelo neznansko breme.

»Morala se boš navaditi«

Hemodializa je presenetljiv proces. Najprej se v vene vstavi dve igli. Peristaltičnaa črpalka črpa kri skozi eno iglo in skozi nekoliko decimetrov z njo povezane cevi v umetno ledvico. Ta ledvica pravzaprav očisti kri. Od tam teče kri skozi drugo plastično cevčico do druge igle in nato nazaj v telo. Ta aparat sam nadzoruje delovanje.

Uporaba igle je bila in je še vedno nekaj, kar je posebno težko prenašati. Boleče je in včasih ne uspe pri prvem poskusu. To pa zato, ker se mora igla takorekoč vdeti v žilo. Če ni tako, prične kri iztekati in napolni okolno tkivo, kar povzroči bolečo oteklino ali bulo. Zatem so tu še problemi v zvezi z duševno in telesno prilagoditvijo na tak postopek.

Aparat se mi je zdel tako zapleten, da sem mislila, da se ne bom nikoli navadila nanj. To in problemi z iglami so me tako razžalostili, da mi je šlo na jok. Toda medicinska sestra mi je rekla: »Morali se boste naučiti ravnati z njim, sicer boste umrli.«

»No«, sem odvrnila, »so stvari, ki so hujše od smrti. Smrt zame ne predstavlja nobenega nasilja.«

»Dobro«, je dejala sestra, »pa poglejva stvar iz drugega zornega kota. Pri vašem delu veliko pomagate ljudem. Ljudje potrebujejo to vrsto pomoči, zato mislite na njih in na delo, ki ga lahko opravljate.« To mi je dalo misliti.

Toda nekaj drugega me je bolj ohrabrilo. Ko sem prispela v bolnišnico, je pri viziti zdravnik specialist za ledvična obolenja rekel sestri: »Domnevam, da veste, da je gospa Bull Jehovina priča. Poskrbite, da ne bo nikoli dobila krvi. Nočemo, da bi se kdorkoli motal tu okrog s steklenicami krvi. Poskrbite, da bo to vpisano v njen bolniški list.«

Urediti stanovanje

Ker sem bila tako težko bolna, sem morala imeti ustrezno stanovanje. Po dolgih letih potovanj nisva z možem imela stalnega bivališča. Najem hiše se je zdel skoraj nemogoč, še posebej, ker včasih več let nisva nikjer ostala več kot nekoliko dni. Poleg tega nisva imela potrebnih sredstev, da bi opremila stanovanje. Vseeno je moj mož Bill, medtem ko sem ležala v bolnišnici, poskušal najti nekaj, kjer bi stanovala. Mislila sva na Jehovino obljubo, da ne bo nikoli zapustil ali pozabil svojih služabnikov. (Psalm 37:25, 26)

Zgodilo se je, da sta bila druga dva polnočasna služabnika povabljena v Gilead biblijsko šolo (za misionarje). Tako sta se onadva odselila prav takrat, ko sva midva potrebovala stanovanje in hiša nama je bila na razpolago za najem. Ostal pa je problem z opremo.

Iz vse države so nama pošiljali denar in darila. Na primer, ko je rabljeno pohištvo bilo na razpolago po zmerni ceni, sva ga kupila za 155 funtov. Ostala pa sva brez penija. Naslednje jutro sva prejela pismo od krščanske sestre, ki je nisva poznala in ki ni ničesar vedela o najinem nakupu. V pismu je bil ček za 150 funtov.

Ko je bil najin dom opremljen, sem prišla iz bolnišnice, vendar sem morala štiri mesece vsak teden hoditi na potrebušno dializo. Dobila sem več kot 500 kartic in pisem iz vse države z dobrimi željami, v katerih so mi pisali, da molijo zame. Ker sem se počutila bolj ali manj nebogljeno, me je spoznanje, da molijo zame, neizmerno tolažilo. Ves ta čas je Bill še naprej služil skupščinam v svoji pokrajini. Vendar se je nazadnje moral odločiti za posvetno zaposlitev, da bi lahko plačevala najine stroške. Zato je postal dimnikar.

Dializa doma

Nedolgo zatem, ko sva se vselila v svoj novi dom, sva dobila in namestila sodobni tehnološki čudež: aparat za dializo na domu. Visok je samo 122 cm in 68 cm širok in ravno tako globok. Meri temperaturo, pretok krvi in mešanje dializatorske tekočine z vodo, proces, pri katerem se nečisti delci odstranijo iz krvi. Zaradi cele vrste mehaničnih naprav, ki opozarjajo človeka na te in druge značilnosti, se ta aparat zdi povsem varen. Vseeno pa je predstavljal resno omejitev za Billa in zame. Tedaj je lahko Bill delal le dva in pol dneva tedensko, da bi lahko bil ob meni, ko sem bila priključena na aparat. Zadnja leta sta ob različnih dneh pričeli prihajati dve ljubeči krščanski sestri, ki skrbita zame med dializo. Če moj krvni pritisk preveč pade, dobim vrtoglavico. Čeprav je ta aparat pravi blagoslov, pa njegovo delovanje za vse nas predstavlja preskušnjo vztrajnosti. Trikrat tedensko sem morala prenašati takšen šesturni postopek.

Po osemnajstih mesecih takšnega zdravljenja se mi je postopoma vrnila moč in možnost, da se vključim v nekatere krščanske dejavnosti. Nato pa je leta 1977 pričela krvaveti moja nenavadno povečana leva ledvica. Dializa na domu ni bila več mogoča in vrnila sem se v bolnišnico. Postalo je še slabše in izgubila sem še več krvi. Vsi drugi načini zdravljenja niso bili uspešni in predme je bilo postavljeno zadnje upanje — transfuzije krvi.

Smrt zadržuje svojo roko

Bila sem bolna in umirala sem, toda odklonila sem ta predlog. Iz preučevanja Biblije sem vedela, da bi to bilo nasprotno Božjemu zakonu. (Glej 1. Mojzesova 9:4; Apostolska dela 15:29.) Kri pa mi je še kar naprej odtekala. Vse bolj zaspana sem bila. Zunanje krvavenje je prenehalo, toda rdeče krvničke so še vedno umirale. Padla sem v komo. V štiri in pol dneh, kolikor je trajala, je hemoglobin v krvi padel neverjetno nizko, na 1,8 grama. Že davno pred to najnižjo točko so se razpršili vsi upi. Mojim sorodnikom in prijateljem so rekli, da ne bom preživela noči.

Vseeno pa sem se petega dne prebudila, zagledala svojega moža in rekla: »Bill, mi daš, prosim, kozarec vode?« Sedla sem in pila, medtem ko me je Bill božal po laseh. Zatem pa sem legla nazaj in zaspala. ‚To je konec‘, je pomislil Bill. V resnici pa je šlo za preokretnico. Na presenečenje bolniškega osebja se je moje stanje pričelo izboljševati. »Čudež!«, so rekli. Jaz pa sem na to gledala kot na opravičenje Jehovine Besede in zakona.

Tedaj se je pričelo težavno razdobje. Bila sem zelo slaba, nisem mogla hoditi in trpela sem zaradi močnih depresij. Čez nekaj časa sem bila ponovno doma. Gledala sem na sebe kot na stalnega invalida, ki mu je potrebna pomoč kamorkoli gre. Vendar se je količina hemoglobina v krvi pričela večati. Koncem septembra so mi odstranili bolno ledvico. V tem času se je hemoglobin povišal na 11,9 gramov in celo po operaciji je ostal na neverjetnih 10,3 grama! Kirurg je pripomnil, da še pri nobeni operaciji, ki jo je imel, pri odstranitvi ledvice ni izteklo tako malo krvi. Deset dni kasneje, ko so mi odstranili šive, sem imela 11,3 grama hemoglobina — kar je zelo veliko za ledvične bolnike, med katerimi mnogi prejemajo redne transfuzije krvi.

Življenje z aparatom za dializo

Biti odvisen od aparata za dializo pomeni, da se moraš navaditi na življenje z mnogimi omejitvami. Vendar lahko delam po stanovanju in kuham. Prav tako redno sodelujem v oznanjevanju dobre vesti o Kraljestvu od hiše do hiše in sem prisotna na vseh skupščinskih sestankih. Čeprav lahko zapustim svoj dom včasih le za dva ali tri dni (dializo moram imeti vsak četrti dan), sem lahko bila prisotna na pokrajinskih sestankih in kongresih Jehovinih prič.

Imeti moramo dieto, izogibati se moram hrane, v kateri je mnogo kalija in soli; ne smem jesti preveč sadja, nobene čokolade, orehov ali suhega sadja. Jesti moram beli kruh in pecivo le, če je pečeno iz navadne moke. Pijače so omejene na malo kave ali čaja, pa še to ne premočne. Čokoladni napitki, vino in pivo so prepovedani.

Kljub vsemu temu pa se počutim, da spadam med najbolj blagoslovljene ženske. Jehova mi je pokazal tolikšno ljubečo skrb in nadzorstvo. Imam predanega soproga, ki mi vedno pomaga na razne načine. Čudoviti krščanski bratje in sestre so tudi mnogo storili, da bi me v teh mnogih letih ohrabrili. Prav tako ne morem prehvaliti prijaznosti zdravnikov, kirurgov in bolniškega osebja. Večkrat so mi novi zdravniki in medicinske sestre govorili, kako sem skoraj umrla zaradi izgube krvi, pa vendar imam sedaj dovolj krvi.

Spoznala sem, da je smrt sovražnik, pa vendar se tega sovražnika ni treba bati. Čeprav sem hodila po dolini smrtne sence, se mi nikoli ni bilo treba bati česa hudega. (Psalm 23:4) Če živimo ali umremo, Jehovini smo, kajti naše življenje je v njegovih rokah. (Rimljanom 14:8) ‚Kako se lahko Jehovi oddolžim za vse, kar mi je storil?‘ sem se pogosto spraševala. (Psalm 116:12) Darilo življenja je zares dragoceno darilo, ki ga sedaj uživam zato, ker mi je pomagal Bog, usposobljeno in spretno medicinsko osebje in — aparat za dializo. Po pripovedi Dorothy Bull.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Vsi drugi načini zdravljenja so bili neuspešni, predme so postavili še zadnje upanje — transfuzije krvi

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Mojim sorodnikom in prijateljem so rekli, da ne bom preživela noči

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

‚To je konec‘, je pomislil bill. V resnici pa je šlo za preokretnico.

[Slika na strani 12]

Na aparat za dializo moram biti priključena tri dni v tednu, najmanj šest ur dnevno, toda živa sem

[Podčrtna opomba]