Podjarmljenje v imenu cerkve

»Če bi Jezus danes živel na zemlji, bi bil borec za svobodo.« Tej besede vodilnega protestantskega cerkvenega uradnika kažejo težnjo modernega krščanstva. Neki afriški škof hvali »pravično nasilnost« uspešnih revolucionarjev. Protestantske cerkve podpirajo nacionalistične gverilske organizacije. Duhovniki dvigujejo orožje v boj za teologijo osvoboditve«. Vse pogosteje so religiozno usmerjeni ljudje pripravljeni z nasiljem doseči svoje cilje. Kaj meniš, je tako prav? Ta članek bo obravnaval zgodovinski primer takšne krščanske« uporabe nasilja. V njem je nekaj treznih naukov.

ZLATO, slava in evangelij. Te tri besede so osvetljevale naseljevanje ameriške celine. Eden izmed kolonizatorjev je priznal, da je odšel v Ameriko »zaradi službe Bogu ... in tudi, da bi obogatel«!

Leta 1992 bo minilo 500 let odkar je Krištof Kolumb prvič preplul Atlantik in s tem odprl pot kolonizaciji. Kolumbovo junaško potovanje je vodilo do vznemirljivega razdobja raziskovanja ameriške celine. Posledice? Nepopisno bogastvo se je prevažalo čez Atlantik v Evropo in evropska religija je bila vsajena na tujo zemljo. Najbolj so pri tem trpeli domačini Amerike, ki so jih podjarmili in iztrebljali z močjo, zahrbtnostjo, krutostjo in nepoznanimi boleznimi tujcev.

Te tujce so imenovali osvajalce. Bili so, kot jih je označil zgodovinar J. F. Bannon »nenavadna kombinacija svetnika in hudiča.« Toda ne more se zanikati njihove hrabrosti in nekatere izmed njihovih junaštev pozna vsak šolar.

Kdo še ni slišal za Vasca Nùñez de Balboa, ki je prepotoval Isthmus v Panami, milje neznanih gozdov, planin in močvirij in je tako bil prvi belec, ki je videl Pacifiški ocean. Ali pa Hernàn Cortés, ki je s svojimi možni prekrižaril po dolgem in počez področje današnje Mehike in premagal Azteke? Tu so še Francisco Pizarro in njegovi bratje, ki so po več kot dveh letih težkih bojev premagali veliko kraljestvo Inkov, danes je tam država Peru. Pedro de Valdivia se je usmeril na jug, osvojil Čile in iztrebil araukanske Indijance.

Kako so lahko tako hitro zavzeli ta utrjena kraljestva? Za to obstaja več razlogov. Cortés je Azteke najbrž tako hitro premagal zaradi notranjih nemirov v azteškem kraljestvu. Pa tudi zato, ker so se Azteki prvič srečali z evropskimi loki, puškami, meči in jezdeci. Poleg tega pa je azteški vladar Montezuma verjel, da je bil Cortés Bog, ki se jim je vrnil.

Kakršenkoli je že bil razlog, osvajalcem so kmalu sledili »kmetje, rudarji in duhovniki, vsi pripravljeni, da si v novem svetu ustvarijo stalne domove.« Toda, kakšno vlogo je pri osvajanju imela religija?

V službi svoje religije

V resnici je bila spreobrnitev v tej veliki pustolovščini najvažnejša skrb. V Španiji, domovini večine osvajalcev, sta dva izmed najpomembnejših vladarjev. Ferdinand in Isabella, »podpihovala val nacionalizma in religiozne vneme«, kar je bilo tudi najvidnejše pri osvajanju Južne Amerike. (The Encyclopaedia Britannica)

Leta 1493 je papež Aleksander VI razdelil svet med portugalske in španske raziskovalce, Španiji je dal vse, kar je ležalo na zahodu namišljene črte, ki se je raztezala od severnega do južnega tečaja 480 kilometrov zahodno od otokov Cape Verde. To je bilo »v zameno za spreobrnitev poganstva.« Pozneje sta v Tordesillski pogodbi obe sili priznali to razdelitev in jo še razširili, tako da sta pomaknili črto še bolj proti zahodu.

Zanimivo je, da se učinek tega papeževega vmešavanja še vedno občuti. Ko so raziskovali obalo današnje Brazilije, so odkrili, da je ležala v portugalskem področju. Še celo danes v Braziliji govore portugalski jezik, medtem ko večji del preostale Južne in Centralne Amerike govori španski.

Pokazalo se je, da so mnogi osvajalci mislili na religiozni cilj svoje misije. Tako na primer profesor P. J. Mahon in jezuitski duhovnik J. M. Hayes pišeta: »Spreobrnitev domačinov je bila stvar, na katero Cortés ni nikoli pozabil. V eni izmed svojih poročil vladarju, v letu 1524, je napisal, da ‚tolikokrat kot pišem vašemu Svetemu veličanstvu, vam govorim, Vaša Visokost, o pripravljenosti nekaterih domačinov, da sprejmejo našo sveto katoliško vero in postanejo kristjani. Ponižno sem prosil vaše Kraljevsko Veličanstvo, da boste izkazali dobroto in poskrbeli, da bo to področje dobilo religiozne osebe z dobrim in zglednim življenjem‘«. (Trials and Triumphs of the Catholic Church in America — Poskusi in uspehi katoliške cerkve v Ameriki)

Zgodovinar William H. Prescott dodaja: »Nič si španska vlada ni bolj goreče želela, kot spreobrnitev Indijancev. S tem je neprestano obremenjevala svoje vojaške odprave na tej zahodni polobli in jim dajala s tem videz nekakšnih križarjev.« Toda upoštevaj tole: »Brez dvoma je odobravala učinkovitost spreobrnitve, ne glede na to, kako nenadna je bila in kako nasilna so bila sredstva. Meč je bil dobro sredstvo, kjer se z besedo ni nič doseglo.«

Vendar sta se v tem delu spreobrnitve večkrat nenavadno mešala iskrenost in brutalnost. Poglej, na primer, kaj se je zgodilo Atahualpi, kralju Inkov.

Spreobrnitev Atahualpe

Osvajalec kraljestva Inkov je bil Pizarro. Čutil je, da bi lahko samo s peščico vojakov premagal kraljestvo Inkov, če bo ujel Atahualpa in ga pridržal kot talca. 16. novembra 1532 se je dogovoril za srečanje 7, vladarjem Inkov v Cajamarci. Toda preden je Atahualpa prispel je Pizarro ob treh straneh mestnega trga na skrivaj razvrstil svoje topništvo in vojsko. Potem je prispel vladar z več kot 3000 svojih, ki so vsi bili neoboroženi, razen z gorjačami in fračami.

Zgodovinar Robert Barton poroča o tem, kaj je sledilo: »Dominikanski duhovnik Vicente de Valverde se je približal prestolu z Biblijo v roki in pojasnilih o svetu vojski krščanstva. Začel je z opisovanjem Stvarnika in nato veliko govoril o Jezusu Kristusu in njegovi odločilni žrtvi na križu. Zaključil je tako, da je zaprosil Atahualpo, naj se odreče svoje poganske religije in prizna vrhovno oblast vladarja Karla V., ki bo ščitil njega in ta svet, ravno tako kot bo Jezus prihodnjega.« (Kratka zgodovina republike Bolivije)

Ob tem pogovoru je kralj Inkov prav gotovo osupnil. Po besedah Barona je odgovoril: »‚Vašega boga so usmrtili ljudje, ki jih je ustvaril, medtem ko moj‘, pri tem je pokazal na veliko rdeče sonce, ki je ravno takrat zahajalo, ‚živi večno in varuje svoje otroke. S kakšno oblastjo govoriš te besede?‘« Duhovnik je pokazal na Biblijo in jo izročil Atahualpi, ki jo je vrgel na tla. Duhovnik Vicente je pobral svojo Biblijo in odhitel povedat Pizarru, kaj se je zgodilo. Poroča se, da je rekel: »Takoj jih napadi, dajem ti odvezo za to.« Pizarro je napovedal napad in na stotine neoboroženih Indijancev je bilo ubitih, Atahualpa pa je postal ujetnik.

Atahualpa se je s Pizarrom pogajal za svojo osvoboditev. Ponudil je ogromno odkupnino v zlatu in srebru, s čimer se je Pizarro strinjal. Toda ko so dragocenosti prispele, se Pizarro ni držal svoje obljube. Atahualpi so sodili kot malikovalcu in ga obsodili na smrt z ognjem. Mnogo Pizarrovih svetovalcev je nasprotovalo takšnemu zahrbtnemu dejanju — toda med njimi ni bilo duhovnika Valverde. Nazadnje se je Atahualpa zaobljubil, postal kristjan ter se krstil. Kljub temu so ga 29. avgusta leta 1533 ubili, zadavili so ga.

Pizzaro je tedaj osvojil kraljestvo Inkov. S tem je »dvignil cerkev, odstranil idole in na vse glavne poti postavil križe.« (The Trials and Triumphs of the Catholic Cfaurch in America) Toda, ali misliš, da je bila religija, ki jo je na ta način širil, zares krščanska?

Ali je uspelo?

Vojaško gledano se je trud izplačal. Majhne trupe osvajalcev so razširile kraljestva svoji domovini in na vseh področjih želi zase slavo in bogastvo. Toda, ali so z nasiljem dosegli kakšne krščanske cilje?

Nekaj časa je bilo morda videti tako. »Duhovniki, ki so spremljali prve ekspedicije, so uničevali templje in idole ter javno ožigosali poganstvo. Popolna spreobrnitev se je pričela, ko so iz Španije prispeli misijonarji ... Indijanci so z veliko gorečnostjo sprejeli krst.« (Encyclopaedia Britannica) Toda kako globoka je bila spreobrnitev?

Zgodovinar Ruggiero Romano je dejal: »Prebivalci te dežele niso sedaj, čeprav so jih dolgo poučevali o evangeliju, nič boljši kristjani kot so bili v času zavzetja, kajti kar se tiče njihove vere, sedaj ni nič večja kot je bila takrat. ... V današnji Boliviji in južnem Peruju je še vedno ‚živo‘ staro božanstvo Pacha — Mama (Mati zemlja), čeprav se je prilagodilo Devici. ... V Mehiki ima kult Device iz Guadalupe svoje korenine v kultu boginje Tonatzin (Matere bogov).« (Mecanismos da Conquista Colonial)

Isti avtor je še rekel: »Evangelizacija velikokrat ne uspe. ... Zakaj? Ker je pri oznanjevanju evangelija prevladovalo tudi nasilje. Kako ponuditi religijo, ki hlini ljubezen, ko je splošno znano, da ‚nihče ne dvomi, da je bil smodnik uporabljen zoper nevernike kot kadilo Gospodu‘?«

Ne, pravi krščanski cilj se ne more nikoli doseči z nasiljem. Spreobrnitev s pomočjo meča ne bo nikoli spremenila osebnost in osebnih dolžnosti, kakor to zahteva pravo krščanstvo. Prej bodo »evangelisti« sami postali pokvarjeni. Upoštevaj, da so v mnogih teh dežel, ki so jih prej odkrili evangelijski osvajalci, še vedno bridki spori in razdori. Danes nekateri duhovniki in nune tam zagovarjajo boj, s sodobnim orožjem, za »teologijo osvoboditve«.

Jezusov pristop je bil drugačen. Ali se spominjaš kaj je rekel na večer, ko so ga aretirali in ga je hotel apostol Peter braniti z mečem? Dejal je: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matej 26:52) Nekoliko kasneje istega dne je rekel Jezus Ponciju Pilatu: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa moje kraljestvo ni od tod«. (Janez 18:36)

Te pogumne in izzivalne besede pokažejo, da se Jezus danes, če bi bil kot človek na zemlji, prav gotovo ne bi z orožjem boril za svobodo. Tisti, ki resnično posnemajo Jezusa niso vmešani v takšno nasilje. (1. Petrovo 2:21—23) Z ozirom na to se moramo vprašati: Katero »kraljestvo« so v resnici predstavljali bojevniki kot sta bila Cortés in Pizarro? In za katero »kraljestvo« se danes borijo aktivisti — protestantski in katoliški služabniki? Povsem jasno je, da to ni kraljestvo, ki mu vlada Jezus Kristus.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Osvajalci so pogosto spreobračali ljudi z nenavadno mešanico iskrenosti in brutalnosti

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Čeprav so ponujali religijo, ki je hlinila ljubezen, so menili, da je smodnik, ki so ga uporabljali zoper nevernike, kot »kadilo Gospodu«