Enotnost, ki jo Bog odobrava
PREGLEDALI smo nekoliko naprezanj, kako združiti človeštvo na osnovi religije. Ampak kot smo videli, je celo Ekumenski svèt cerkva neenoten v mnogih vprašanjih in zato njegova vest ne more biti jasna in združujoča. Zakaj pa takšni napori za dosego enotnosti pravzaprav niso uspešni?
Prvič zato, ker temelje napori za enotnost samo na eni ali dveh točkah nauka ali organizacijskega sestava — ponavadi je plod popuščanja med posameznimi cerkvenimi verovanji. Razen tega poskušajo spojiti skupine namesto posameznike, zato so često bolj neenotni ljudje v skupini, kot pa skupine same. In celo če se v eni ali dveh točkah nauka doseže soglasje, še dolgo ne bodo enotni tudi milijoni članov teh cerkva v njihovem mišljenju, stališčih in ravnanju. To ni enotnost, ki bi jo Bog odobraval ali priznal.
Enotnost, kakršno je učil Jezus Kristus
Ko je bil Jezus Kristus na Zemlji, je rekel, da bodo morali vsi, ki bodo častili njegovega Očeta, (ga) častiti »v duhu in resnici«. (Janez 4:23, 24) To pomeni mnogo bolj obsežno enotnost kot je samo neko združenje skupin ali pa soglasje glede enega ali dveh naukov. Svojim učencem je rekel: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostaja v skupnosti z menoj in jaz v skupnosti z njim, ta rodi veliko sadu. Če ostanete v skupnosti z menoj in besede moje ostanejo v vas: Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« (Janez 15:5, 7, 10, NS) Jezus ni govoril o površni, plitvi enotnosti, temveč je rekel, da bodo njegove besede ostale v njegovih učencih in da bodo morali izpolnjevati vse njegove zapovedi.
Ali ni Jezus enako pojasnil, da njegovi nasledniki ne bodo smeli biti del tega sveta (Janez 15:19), da se bodo morali ljubiti med seboj, kot jih je on ljubil (Janez 13:34, 35), da ne bodo smeli biti nepošteni in nemoralni (Matevž 5:28; Marko 7:21—23) in da bodo morali vstopiti skozi tesna vrata in ostati na ozki poti, če bodo želeli doseči življenje. (Matevž 7:13, 14) Bo kdo lahko pošteno rekel, da dela po Jezusovih besedah vsaj delček članov cerkva, ki se trudijo za enotnost? Osnova enotnosti med ljudmi mora temeljiti na njihovi enotnosti s Kristusom Jezusom in njegovimi nauki. Morda bo zdaj kdo vprašal: Je takšna enotnost sploh mogoča? Biblija na vprašanje odgovarja pritrdilno; v krščanski skupščini v prvem stoletju je bilo tako.
Zadnji večer pred svojo smrtjo je Jezus molil k svojemu nebeškemu Očetu za svoje učence: »Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica ... prosim, ... da bodo vsi eno; kakor si ti, Oče, v skupnosti z menoj, da bodo tudi oni v skupnosti z nama, da bi svet veroval, da si me ti poslal.« (Janez 17:17, 20—23, NS) Ta enotnost je postajala z delovanjem, ki ga je imela Božja beseda in sveti duh na Jezusove učence, vse trdnejša.
Prva krščanska skupščina je bila enotna
Prve učence Jezusa Kristusa so združevali nauki apostolov. (Dejanja apostolov 2:42) Jezus je svojim učencem zapovedal, da pridobivajo učence iz vseh narodov, tako bo njihova enotnost prekosila, oziroma segla čez meje in premagala rasne ovire. (Matevž 28:19, 20) Zato se je o prvih učencih lahko reklo: »Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega, ni tu moškega, ne ženske: zakaj vi vsi ste eden v skupnosti s Kristusom Jezusom.« (Galatom 3:28)
Vsi prvi kristjani so si enako predstavljali Boga ter poznali njegovo ime in namene. (Matevž 6:9, 10; Rimljanom 10:13; 1. Petrov 3:10—12; 1. Janezov 4:8—10). Pravtako so vsi enako gledali na svet okrog njih (2. Korinčanom 4:4; Jakob 4:4; 1. Janezov 2:15—17; 5:19, 20). Vsi so glede moralnega obnašanja menili enako kakor Peter, ki je pisal: »V soglasju s Svetim, ki vas je poklical, postanite pravtako vi sveti v vsem svojem vedenju.« (1. Petrov 1:14—16, NS; 2:12) Enotnost krščanske skupščine v prvem stoletju je bila torej obsežna. Ti kristjani so bili spodbujeni, naj vsi »eno« govorijo in naj bodo »trdno združeni v enem umu in eni misli«. (1. Korinčanom 1:10)
Morda bo kdo pripomnil; da je bilo to takrat, ko je bila krščanska skupščina preprosta in majhna. Morda bo kdo rekel, da je povsem naravno, ker so ‚prišli‘ kristjani iz drugih narodov, ras in kultur, da so se pač razvile razlike. Toda Jezus je v svoji molitvi rekel, da bo prav ljubezen in enotnost med njegovimi učenci dokazovala, da ga je Bog poslal in da so njegovi učenci. (Janez 17:20, 21; 13:34, 35) Razumljivo je, da naj bi bilo enako med pravimi Jezusovimi učenci v času konca, v katerem sedaj živimo. Takšna enotnost dejansko obstaja med Jehovinimi pričami, katerih število stalno raste.
Prava krščanska enotnost v našem času
Jehovine priče so prej bile člani različnih verskih skupnosti (nekateri tudi nobenih); toda sedaj so enotni, ker častijo Boga po Kristusu, združuje pa jih vpliv, ki ga ima Božja Beseda, Biblija, na njihovo življenje.
Vsakemu, ki morda zdaj trdi, da to ni prava enotnost, temveč samo oblika sektaškega reda, priporočamo: Dobro in pošteno ‚preglejte‘ delovanje Jehovinih prič v kraju, kjer pač živite. Ugotovili boste, da verujejo v eno, oziroma enako, si enako predstavljajo Boga, enako gledajo na moralna merila in na svet kot njihovi soverniki v vseh ostalih deželah sveta. Zanje je nepomembna narodnost, rasa ali prejšnje verske ali politične zveze. Ker ubogajo zapoved Jezusa Kristusa, da naj ne bodo del sveta (Janez 15:19), njihove enotnosti niti svetovni spori ne razrvajo.
Njihova enotnost je enotnost posameznikov, ne le enotnost skupin. To je enotnost v mišljenju in obnašanju, enotnost, ki učinkuje na vsako področje njihovega življenja. To je enotnost, ki temelji na tem, da najprej iščejo Božje Kraljestvo in Božjo pravičnost. (Matevž 6:33) Jehovine priče molijo: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje; pridi kraljestvo tvoje.« (Matevž 6:9, 10) Zanje je ta molitev več, kot le brezizrazna recitacija. Te besede pokazujejo stvarno upanje človeštva; to je Božjo nebeško kraljevsko vladavino.
Spodbujamo vas, da pridete v stik s skupščino Jehovinih prič v vašem kraju in obiščete njihove sestanke. Razen tega priredijo Jehovine priče vsako leto velike okrožne kongrese. Kdor obišče takšne shode kakor tudi sestanke v eni izmed Kraljevskih dvoran Jehovinih prič, bo videl in doživel enotnost, ki vlada med njimi — enotnost, ki jo Bog odobrava.
[Slika na strani 9]
Na sestankih Jehovinih prič se lahko izkusi prava, vse vključujoča enotnost ljudi, ki jo spodbuja Božja beseda