Enajst let sem iskal zaklad
BEJRUT, Libanon. To mesto je večini ljudi iz časopisnih vesti poznano kot kraj razdejan od državljanske vojne. Zame pa je to moj dom. In nekako v tem času, ko moji rojaki plamtijo od sovraštva in je v mojem domu izbruhnila vojna, sem jaz zamenjal svoje sovraštvo z mirom, vrednim več kot vsi zakladi na zemlji. Naj vam povem, kako je prišlo do tega.
Bil sem najmlajši izmed sedmih otrok, ki so se rodili arabskim staršem v Bejrutu, rojen leta 1949. Že kot otrok sem si zelo želel biti tesno povezan z Bogom. Toda nihče v naši družini ni bil posebno veren, čeprav so celo trdili, da so kristjani. Redkokdaj, če sploh, je kdo šel v cerkev. Zato sem hodil sam.
Često sem, medtem, ko sem klečal med molitvijo pred sliko Jezusa ali device Marije, tudi jokal. Molil sem, da bi spoznal resnico. Vsakokrat, ko sem šel mimo cerkve, sem se prekrižal. Hotel sem ugajati Bogu in ko sem odraščal, sem se odločil, da bom to najlažje, če postanem duhovnik.
V letu 1962, ko mi je bilo 13 let je šla mati z menoj, ko sem šel, da bi zaprosil za duhovniški poklic. V glavni upravni stavbi Pravoslavne-grške cerkve sva se vzpenjala po stopnicah do patrijarhove pisarne. Ko sem mu povedal, da bi rad postal duhovnik, me je samo vprašal: »Ali imaš dober glas?« »Da!« sem odgovoril. Videl je, da je to res in dejal: »Sprejeli te bomo!« Kako srečen sem bil! Počutil sem se kot, da sem dobil zaklad — služiti Bogu kot duhovnik!
Je to res bil zaklad?
Ko sva zapuščala stavbo, je ženska, ki dela v cerkveni upravi rekla nekaj, kar me je vznemirilo. »Nikar ne postani duhovnik«, me je nagovarjala. »Tvoji grehi bodo še večji.« Kaj je s tem mislila? Nisem je razumel. Toda v treh letih mojega šolanja za duhovnika sem se pogosto spomnil njenih besed in vedel kaj je hotela reči. Zakaj? Zaradi tega, kaj vse sem videl.
Duhovniki v Libanonu so bili vpleteni v politiko, podpirali so eno stranko in nasprotovali drugi. Poznal sem duhovnika, ki je nosil pištolo skrito pod svojo obleko. Ni se mi zdelo prav, da so bili duhovniki tako zelo pripravljeni sodelovati v bojih in vojni. Spraševal sem se, ‚ali bi Kristus in apostoli delali tako‘?
Duhovniki so bili prav tako zelo pohlepni na denar. Videl sem jih kako so se prepirali za zbrani denar in preklinjali drug drugega. »Jaz hočem to!« so govorili. Videl sem jih tudi z njihovimi prijateljicami. Vedno kadar je kakšen duhovnik imel mašo je prišlo tudi njegovo dekle. Mnogi so vedeli, da je to kar počno, grešno. No, ko sem tako videl duhovnikovo dekle, kako je prišla in odrinila staro žensko, da bi dobila sedež blizu duhovnika, sem jih pričel sovražiti. Še vedno pa sem mislil, da ima cerkev prav in da so samo duhovniki slabi.
Po treh letih sem se prenehal pripravljati za duhovniški poklic, čeprav sem v cerkvi še vedno bil zelo aktiven, redno prisoten in pel sem v cerkvenem zboru. Moji cilji so se spremenili. Sedaj sem se zanimal za šport, še posebej za košarko. Poleg tega sem v času šolskih počitnic delal v tovarni starejšega brata, da bi se naučil njegovega poklica. Bil je dvajset let starejši od mene in mi je bil kot oče — naš oče je namreč že umrl.
Srečanje z Jehovinimi pričami
Cerkvena skupina, ki sem ji pripadal je bila zelo protižidovsko nastrojena. Učili so nas tudi, naj sovražimo Jehovine priče. Rečeno nam je bilo, da so sionisti, da so proti Kristusu. Seveda, uporabljali so Kristusovo ime, toda to je, sem si mislil, samo krinka. Če je nekdo omenil besedo: »Jehova« sem postal razdražen, pripravljen na pretep. Organizirali smo mlade ljudi, da so sledili Jehovine priče v hiše in jih vznemirjali ter napadali s palicami in kamenjem.
No, nekega dne po treningu košarke sem obiskal svojo sestro in prvikrat osebno srečal Jehovine priče, ki so se oglasile v njeni hiši. Arabci imajo navado biti gostoljubni do ljudi, ki pridejo v njihov dom, zato sem bil tudi jaz takšen. Ko sta me vprašali nekaj, na kar nisem mogel odgovoriti, sem jima dejal: »Pridita naslednji teden, takrat bom jaz pripeljal duhovnika.«
Naslednji teden smo se res dobili. Videl sem lahko, da duhovnik ne pozna Biblije in da se ne more braniti. Ko sta Jehovini priči prikazali, da ne smemo nobenega duhovnega voditelja imenovati »očeta«, je preprosto rekel: »V redu, potem me pa ne imenujte oče.« (Matevž 23:9) Čeprav ni poznal Biblije, je bil še vedno moj duhovnik. Zato sem rekel Jehovinima pričama: »Nikoli več ne pridita. Zlomim vama noge, če spet prideta!« In mislil sem resno!
Postal sem slaven športnik
Medtem sem zrastel preko 1,80 metra, precej visoko za Arabca. Košarka mi je postala vse v življenju, več let sem treniral po pet ur dnevno. Odločil sem se, da bom najboljši in leta 1971 sem vsled svojih sposobnosti postal znan po vsej državi. To leto sem bil izbran v državno reprezentanco, ki je predstavljala Libanon na mednarodnem tekmovanju v Saudski Arabiji.
Naslednje leto sem prejel še večje priznanje, bil sem imenovan za kapetana šolskega teama-ekipe, sestavljenega iz najboljših igralcev vsega Libanona. Igral sem v obrambi in povezoval igro. Odšli smo v Irak na turnir vseh arabskih držav in skoraj smo zmagali. Bili smo tik za Iračani. V letu 1973 sem bil ponovno izbran za člana najboljše libanonske ekipe.
Zastavil sem si cilj, da postanem eden najboljših košarkašev, vsaj v Libanonu. Ljudje so me poznali. Bil sem slaven. Dekleta so me oblegala. Toda te stvari me niso osrečile tako kot sem si predstavljal, da bodo. Ta zaklad ni bil pristen.
Ponovno srečanje z Jehovinimi pričami
V začetku leta 1973 je moj dobri prijatelj, prav tako slaven košarkaš, pričel preučevati Biblijo z Jehovinimi pričami. Ko sem to izvedel, sem nemudoma odšel k njemu in mu rekel: »Sami, ti ljudje niso dobri. Ne druži se z njimi.« V svoji jezi sem preklel Jehovino ime.
»Ne! Ne! Joseph, ne govori tako!« me je svaril. »Govori z Jehovinimi pričami!«
»Prav«, sem dejal, »toda, če ti bom prikazal, da nimajo resnice iz Biblije, ali boš prenehal preučevati z njimi?«
»Dobro, velja! Toda, v primeru, da oni učijo resnico«, je udaril nazaj, »ali boš ti postal Jehovina priča?«
Pristal sem.
Bilo nas je pet, ki smo bili dobri prijatelji. Obvestil sem druge tri in skupaj smo šli k našemu duhovniku. »Prosimo vas, da greste z nami, da bi govorili z Jehovinimi pričami!« smo ga prosili. Toda ni hotel iti. Zato so moji prijatelji dejali: »Če ne gre duhovnik, tudi mi ne gremo.« Toda jaz sem obljubil Samiju in nisem mogel prelomiti dane besede.
Ob dogovorjenem času je v Samijevo hišo prišlo ducat Jehovinih prič. Bili so zelo prijazni, ampak jaz nisem hotel biti prijazen. »Pričnimo z razgovorom!« sem zahteval. Zato so me povabili naj pričnem. »El, sirijski bog, je pravi Bog!« sem rekel. »Jehova je Bog Izraelcev in je morilec!«
Priča ni ugovarjala, ampak preprosto vprašala: »Ali verjamete v celotno Biblijo?
»Da!« sem odvrnil.
Nato so me prosili naj odprem Psalm 83:18. Ko sem to storil, sem samo obsedel. Bilo je kot, da bi me nekdo udaril s pestjo. Nikoli še nisem videl imena »Jehova« v Bibliji. Tam je pisalo: ‚ti, ki ti je ime Jehova, si sam Najvišji nad vesoljno zemljo‘. Jaz pa sem pogosto preklinjal to ime!
Priče so mi rekle naj poiščem še neki drugi stavek. (Božje ime Jehova je približno 20 krat napisano v arabski Bibliji). Vendar sem dejal: »Ne, če ne verjamem temu stavku, ne verjamem vsej Bibliji. En stavek je dovolj.«
»Dobro, želim si še takih pogovorov«, sem predlagal, »toda moram vam nekaj povedati. Če ste resnično učenci Jezusa Kristusa – pravi učenci – bom tudi sam postal Jehovina priča. Če pa niste, če ste sionisti, vas bom vse pobil!«
»V redu«, se je glasil odgovor, »če boste ugotovili, da smo sionisti, nas ubijte.«
Od tega dne dalje sem pričel brati Biblijo, kar do tedaj še nikoli nisem storil. V treh mesecih sem prebral celo in obenem preučil z Jehovinimi pričami knjigo »Resnica, ki vodi do večnega življenja«. Spoznanje o Bogu in njegovem kraljestvu je postalo zame nekaj dragocenega. Kot je rekel Jezus: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, katerega človek najde in skrije in od veselja gre in proda vse kar ima in kupi tisto polje.« (Matevž 13:44) Želel sem se naučiti, kako naj postanem eden njegovih zemeljskih podanikov. Ampak ni bilo lahko to postaviti pred vse druge stvari.
Prodati vse — za zaklad
Bil sem na razpotju. Še vedno sem ljubil košarko. Mnoga dekleta so me klicala in želela biti v moji družbi. Hoditi z njimi in »se dobro imeti«, me je zelo privlačilo. Moja družina je celo spodbujala tako nemoralno življenje, kajti vsi so ostro nasprotovali mojemu druženju z Jehovinimi pričami. Odreči se vsega tega zaradi zaklada je izgledalo pretežko; prenehal sem preučevati Biblijo.
V tem času je moj brat zabredel v velike dolgove, zaradi iger na srečo. Zato sem pustil univerzo in ves čas delal, da bi mu pomagal rešiti tovarno. Jehovine Priče so se še naprej oglašale in skušale zbuditi moje zanimanje – vendar brez uspeha. Po šestih mesecih pa sem se vprašal: ‚Joseph, kaj je s teboj? Saj vendar veš, da Jehovine priče imajo resnico.‘
Toda moral sem se spremeniti. Mi bo uspelo? Da bi pokazal svojo odločnost sem najprej vrgel stran svoje cigarete. Potem sem odšel k telefonu in poklical Fadija, enega Jehovinih prič, ki je preučeval z menoj. »Moja kri je na tvoji glavi!« sem mu rekel. »Moraš preučevati z mano.«
»Ali misliš resno? Pridi in bova nocoj ponovno pričela,« je odvrnil. To je bilo v decembru 1973.
Takoj sem pričel hoditi na skupščinske sestanke, vsakokrat sem prišel z drugo prijateljico. Toda, ko je dekle hotelo biti z menoj intimno, sem ji rekel: »Ne, tega ne počnem več!« Ker nobena izmed njih ni sprejela resnice, sem se prenehal družiti z njimi.
Moj košarkaški trener je besnel. Porabil je leta, da bi iz mene napravil igralca in bili smo najboljša ekipa v Libanonu. Sedaj pa sem nenadoma, kar tako, odpovedal. Svoj razum sem usmeril, da bi dosegel resničen zaklad. 24. avgusta 1974 sem s krstom simboliziral svojo predanost in odločitev, da bom služil Jehovi Bogu.
Naslednjo leto sem se poročil s Kathy, splošno pionirko (to je, polnočasno oznanjevalko Jehovinih prič). Potem sem bil leta 1976 imenovan za starešino v krščanski skupščini. Istočasno sem kupil tovarno za izdelavo kovinskih plošč, takšno kot jo je imel moj brat. Zaposlil sem pet delavcev – Jehovinih prič. Zaprl sem tovarno ob štirih popoldan in sodeloval v službi oznanjevanja z ženo do 11 zvečer. Vsak mesec sva vodila 20 biblijskih študijev. Toda, čutil sem, da sem razpet med dvema dejavnostima.
Zato sem v letu 1978 prodal tovarno in postal posebni pionir. Kakšen blagoslov! Naslednji mesec je bomba razdejala tovarno. Ostal bi bil brez vsega, če je ne bi bil prej prodal!
Zaklad vreden vsakršnih žrtev
Služba našemu ljubečemu Očetu, Jehovi in njegovim interesom kraljestva, mi je prinesla resnično zadovoljstvo in zadoščenje, kljub nevarnostim, ki prete v tej deželi sredi vojne vihre. Kajti v prvem letu državljanske vojne, ki se je pričela 1975, je bilo ubitih kakšnih 15 000 do 20 000 ljudi in od takrat jih je umrlo še na desettisoče. Ker ima Libanon samo tri milijone prebivalcev, je to za Libanon bilo tako, kot da bi ZDA izgubile nekaj milijonov svojih državljanov v takšni vojni! Medtem, ko smo bili v naši službi, smo bili često izpostavljeni kroglam in bombam.
V letu 1980 sem bil imenovan za okrožnega nadzornika v Bejrutu, obiskoval sem skupščine v mestu in jih duhovno jačal. V dveh letih in pol te službe se ni zgodilo, da bi izpustila obisk kakšne skupščine, čeprav so včasih granate in bombe kar ‚deževale‘, na tisoče v minuti. Med posebej težkimi spopadi v okolici neke skupščine je postala priporočljivost obiska te skupščine vprašljiva. Nekateri so se spraševali: »Bo sploh kdo lahko prišel na sestanek? Odločila sva se da greva. Skupščina ima 45 oznanjevalcev in vseh 45 jih je prišlo na sestanek kljub težkim bojem!
Ko smo bili na sestankih, se je često zgodilo, da so pred dvorano eksplodirale bombe. Ko smo šli na oznanjevanje, smo se izogibali kroglam in se prikrivali kot to počno vojaki. Vendar smo še dalje oznanjevali, verjeli smo, da je smrt v Božji službi najboljši način smrti. Nekega dne smo organizirali oznanjevanje, toda streljanje je bilo tako močno, da nas je bilo deset kakšne tri ure ujetih v majhnem območju; čakali smo, da preneha bombardiranje. Peli smo kraljevske pesmi in se pogovarjali o biblijskih vprašanjih.
Ob neki drugi priložnosti sem oznanjeval od hiše do hiše z devetletnim fantom, ki je prvič bil v službi oznanjevanja. Naletela (pristopila) sva k moškemu, ki je bil vpleten v spopad. Nastavil mi je pištolo na senca in dejal, da me bo ubil. Molil sem k Jehovi za pomoč. Potem sem mu dejal: »Če me boste ubili, potem vas bo moja družina, ki niso Jehovine priče, poiskala in vas ubila!« Spustil naju je in šla sva dalje od hiše do hiše. Mladi fant je pokazal resnično krščansko hrabrost.
Pogosto smo izkusili Jehovino zaščito. Na primer, hišo, v kateri smo imeli skupščinske sestanke, je zasedel nekdo izmed borcev. Nekateri so se morda spraševali: ‚Zakaj je Jehova to dopustil?‘ No, naslednji ponedeljek, ko bi moral biti sestanek je prišlo v tej ulici do strašnih spopadov. Prišel sem prav do stavbe v kateri naj bi bil naš sestanek. Stavba je bila vsa prerešetana od krogel, ki bi zagotovo ubile mnogo Jehovinih prič. Hišo so zasedli borci druge stranke in kasneje mi je uspelo, da sem se z njimi pogodil, da nam vrnejo hišo, da bi jo zopet uporabljali za sestanke!
Potem, ko sem bil več kot dve leti v službi okrožnega nadzornika, sem bil v marcu 1983 poklican v New York, v glavno središče Jehovinih prič, da bi izpopolnil svoje znanje. Ti meseci, ki sva jih s Kathy tam preživela so bili resnično višek najinega življenja. Ko sva se vrnila domov v Libanon, sva odločna bolj kot kdajkoli prej, pokazati z najino službo, da je za naju Božje kraljestvo dragocenejše od vsega, da je pravi zaklad.
[Poudarjeno besedilo na strani 27]
Organizirali smo mlade ljudi, da so vznemirjali in napadali Jehovine priče.