Današnji svet — strpen ali ravnodušen?

NEKATERI mislijo, da živimo v dobi strpnosti — v svetu, kjer si v večini dežel ubijanje ali mučenje ljudi zaradi religioznega prepričanja niti zamisliti ne morejo. Kakorkoli že, kako globoke so korenine strpnosti? Je mogoče, da bi bilo to poveličevano obdobje strpnosti samo obdobje ravnodušnosti?

Boj za strpnost

Strpnost je v bistvu sorazmerno nova pridobitev celo v zahodni civilizaciji. Kot piše v Websterjevem tretjem novem mednarodnem slovarju (Webster’s s Third New International Dictionary) je angleška beseda »tolerance« (po naše strpnost) francoskega izvora. Francoski slovar Vocabulaire de la Philosophie, Andréja Lalanda, navaja: »(Francoska) beseda za strpnost je bila rojena v 16. stoletju, kot rezultat verskih vojn med katoličani in protestanti. Katoličani so na koncu postali strpni do protestantov in obratno.«

Leta 1598 so se v Franciji končale verske vojne z Nanteško odredbo s katero je kralj Henrik IV. protestantom podaril omejeno svobodo. Vseeno pa svoboda verovanja v Franciji še vedno ni bila zagotovljena. Leta 1658 je kralj Luis XIV. razveljavil to odredbo in Hugenote (francoske protestante) se je preganjalo še eno stoletje; zapirali so jih, pošiljali na galeje ali pa jih kar pobijali. Šele ko je bila leta 1789 Francoska revolucija, je bila svoboda religij v Franciji zagotovljena.

V Nemčiji se je vojna med katoliškimi in luteranskimi vladarji končala leta 1555 in to z odredbo ‚Mir Augsburga‘. Ta pa jim je dala pravico, da svojo religijo vsilijo podložnikom. Za odpadnike ni bilo verske svobode. Tridesetletna vojna med evropskimi protestanti in katoličani se je končala 1648. leta in »Westphalski mir« je kalvinistom naklonil svobodo. Toda šele 1781. leta je z »Nemško odredbo o strpnosti« bila vsem nekatoličanom zagotovljena svoboda oboževanja. In celo ta svoboda je bila omejena.

Tudi v Angliji so se dolgo in bridko borili za strpnost. Katoličani, anglikanci in puritanci so menjaje preganjali drug drugega, pač odvisno od tega, kdo je bil na oblasti. Leta 1689, pod vladavino protestantskega kralja Williama III., je bilo izdano delo Britanska strpnost, ki pa je prepovedovala kakršnokoli govorjenje zoper trojico. Odpadniki so izgubili državne službe. V 18. stoletju so bili sprejeti različni zakoni, ki so nečlanom angleške cerkve zagotavljali napredno versko svobodo. Toda katoličanom, Židom in odpadnikom so odvzeli določene državljanske pravice. Šele v letih 1820 so večino teh omejitev odpravili in leta 1880 — šele pred enim stoletjem — je bilo religioznim odpadnikom v Angliji dovoljeno, da svoje mrtve pokopljejo po običaju svoje vere.

Ekumenizema — strpnost ali ravnodušnost?

Vidimo torej lahko, da ima današnja dozdevna strpnost v zgodovini zelo plitke korenine. Kaj potemtakem motivira današnje strpno vedenje? Iskreno priznavanje pravic drugih ali verska mlačnost in ravnodušnost?

Rimskokatoliška cerkev meni da to drugo. The Catholic Encyclopedia odkrito izjavlja v zvezi s to zadevo: »Strpnost je nastopila tedaj, ko je izginila vera.« V istem delu še piše: »Cerkev bi izgledala precej nedosledna, če bi zahtevala strpnost do sebe, do drugih religij pa bi bila nestrpna.«

Za ilustracijo tega je primer Ekumenskega koncila Vatikan II, ki se je končal leta 1965, ko je rimskokatoliška cerkev prvič v zgodovini priznala potrebo po verski svobodi. Toda pazljivo branje uradne izjave Pavla VI. o takšni svobodi pove, da je bil bolj zaskrbljen za svobodo katoliške cerkve v državah, kjer je ogrožena, kot pa za svobodo nekatoliških religij. Sedanje papeževo vztrajanje, da se še naprej časti Marija in obdrži duhovniški celibat pokazuje, da si je ekumenizem zamislil tako, da bi se naj protestanti vrnili v varstvo rimskokatoliške cerkve.

V zvezi s sodobnim ekumenizmom, v katerem prevladujeta protestantski in ortodoksni svet cerkva, piše The New Encyclopedia Britannica: »Z ekumenskim gibanjem 20. stoletja se želi premagati cerkvene razkole, s pojasnjevanjem neteoloških dejstev.« (Naš kurziv) Z drugimi besedami, ekumensko gibanje želi poenotiti cerkve na vseh področjih razen na duhovnem. Obravnava socialna in politična vprašanja. Svet cerkva baje skrbi za sklad za »svobodna gibanja« v različnih deželah. Nedavno je Salvation Armyb izstopila iz svetovnega sveta cerkva (WCC), obtožuje ga, da se »raje pusti voditi politiki, kot evangeliju« in da finančno podpira gverilska gibanja. Potemtakem je očitno, da je ta miselna strpnost ekumenskega gibanja v bistvu znamenje doktrinarne ravnodušnosti. Z drugimi besedami, njeno politično vmešavanje ji prav gotovo ne pomaga, da bi se prikupila določenim političnim vladavinam.

Odločna obsodba brez nestrpnosti

V M’Clintockovi in Strongovi enciklopediji biblijske, teološke in cerkvene literature (Cyclopaedia of Biblical Théological, and Ecclesiastical literature) beremo: »Kristusova cerkev v svoji čistosti ne pozna nestrpnosti in zato ne more biti nikoli kriva za preganjanje.« (Kurziv naš) The Cyclopaedia citira kaj je rekel John Jortin, angleški protestant iz 18. stoletja, ki se je rodil francoskim staršem, hugenotom: »Kjer se začenja preganjanje, se končuje krščanstvo.« Dalje navaja: »Takrat, ko je bilo krščanstvo ustanovljeno kot religija (rimskega) cesarstva in ko so si njeni služabniki prisvojili bogastvo in čast, je pošastno zlo preganjanja doseglo veliko moč in začelo svoj uničujoč vpliv na religijo evangelija.«

Da, takoj za tem, ko se je pojavilo odpadništvo, je to »krščanstvo« postalo nestrpen preganjalec. Apostol Pavel je, ko je napovedal odpadništvo, rekel: »Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka ... od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim (bajkam).« (2. Timoteju 4:3, 4) V veroizpovedih krščanskih cerkva je mnogo človeških mitov in prav zaradi teh je odpadlo krščanstvo postalo preganjalec. Mit o »treh božanskih osebah v enem bogu« je na primer bil v IV. stoletju n. št. povod za silovit razdor in preganjanje med takoimenovanimi kristjani. Vse, ki so bili proti trojici, so preganjali skozi več stoletij.

Pravi kristjani pa niso preganjalci. To seveda ne pomeni, da nimajo trdnega religioznega prepričanja ali da se ne bojujejo proti zmotam. Apostol Pavel je opisal položaj pravega kristjana: »Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak močno po Bogu za razrušenje trdnjav, ko razodevamo sovražne naklepe in vsako visokost, ki se vzdiguje zoper spoznanje Božje, in vodimo vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa.« (2. Korinčanom 10:4, 5)

Podobno tudi Jehovine priče uporabljajo Biblijske resnice kot edino orožje za uničevanje močno utrjenih človeških, religioznih mitov. Toda nikoli ne silijo in ne preganjajo tistih, ki se ne strinjajo z njimi, čeprav so morda sami žrtve surovega preganjanja religioznih in političnih oblasti. Ubogajo Pavlov nasvet: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Premišljujte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh ljudi. Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Jehova‘.« (Rimljanom 12:17–19)

Nekateri bi morda sklepali, da so Jehovine priče v resnici nestrpne, ker izključujejo iz svoje skupščine krivičnike in takšne, ki ne žive v skladu z njihovim religioznim prepričanjem. Vendar se ne dela tako po človeških merilih ali osebni presoji. Bog je tisti, ki zapoveduje kristjanom, da izobčijo krivičnike. (1. Korinčanom 5:9–13) Jehovine priče potem nikakor ne obrekujejo, žalijo ali vznemirjajo tistih, ki so bili izključeni. Ne, oni le ubogajo biblijski nasvet in se s takšnimi osebami ne družijo več. Tako ostane krščanska skupščina čista in prepoznavna. Kako drugače je to v primerjavi s cerkvami, ki so brez milosti lovile in preganjale odpadnike!

Religija ‚žanje, kar je posejala‘

Apostol Pavel je rekel: »Ne motite se; Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel.« (Galatom 6:7) To prav gotovo velja za religiozne organizacije, ki so skozi stoletja do vseh drugih bile nestrpne.

V zadnji knjigi Biblije je kriva religija opisana kot nečistnica (vlačuga), ki »nečistuje« s »kralji zemeljskimi«. (Razodetje 17:1, 2; 18:9). To se nanaša na religijo, ki se raje prodaja politiki, kot pa da bi ostala »ločena od tega sveta«, kot je zapovedal Jezus. (Janez 17:16) Biblija napoveduje, da se bodo proti-religiozni politični elementi naveličali verskega vmešavanja in se bodo obrnili zoper njo. Po njih bo Jehova Bog ‚sodil nečistnico veliko, ki je pohujševala zemljo s svojim nečistovanjem‘ in ‚se maščeval zaradi krvi svojih služabnikov‘. (Razodetje 19:17–21, 17:16, 17)

S tem nepričakovanim obratom proti religiji, bo nestrpnost vidna bolj kot kdajkoli v zgodovini. Celo pravi kristjani se ne bodo ognili jezi te proti-religiozne družbe, ki bo uničila lažno religijo. Toda napad na Božjo zvesto ljudstvo bo izzval Božji poseg. Bog enostavno ne bo dopustil, da bi ti »kralji«, »vojaški poveljniki« in ‚mogočni možje‘ na zemlji napadli njegovo ljudstvo. (Razodetje 19:17–21, 17:14)

Vsi kozlom podobni, nestrpni preganjalci pa ‚bodo večno iztrebljeni‘. Svojim ovcam podobnim učencem, med katerimi so mnogi bili žrtve nestrpnosti in preganjani, bo Kristus rekel: »Pridite, blagoslovljeni od mojega Očeta, podedujte kraljestvo, pripravljeno za vas od ustanovitve sveta (NS)« (Matevž 25:31–46) Končno bo uslišana molitev pravih kristjanov, ki se glasi: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja, kakor v nebesih, tako na zemlji.« (Matevž 6:9, 10)

Kje pa boš ti, ko bo nestrpnost do religije dosegla svoj višek? Ne moreš si privoščiti, da bi ostal ravnodušen. Apostol Pavel to pojasnjuje v Rimljanih 9:22, 23: »Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti moč svojo, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo in da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ki jih je naprej pripravil za slavo.« Da, Božja ‚strpnost‘ do hudobije je služila dobremu namenu: Pravici naklonjeni posamezniki so imeli čas, da se prav odločijo. Toda Bog je strpnosti določil čas. (Dejanja apostolov 17:30, 31) Vsi dokazi pokazujejo, da se to obdobje strpnosti izteka. Biblija nas zato opozarja, da izidemo iz lažne religije, dokler ne bo prepozno! (Razodetje 18:4, 5)

Jehovine priče ti bodo z veseljem pomagale, da se ‚osvobodiš‘ iz lažne religije, ki je skozi stoletja pokazovala takšno nestrpnost. Preučuj Biblijo z Jehovinimi pričami. Lahko ti pomagajo odkriti njeno čudovito upanje, to je, da lahko večno živiš na rajski zemlji, kjer bo nestrpnost do sočloveka stvar preteklosti.

[Slika na strani 7]

Jehovine priče se proti zablodam bore z biblijskimi resnicami, ne z nasiljem.

[Slika na strani 8]

Posvetne oblasti bodo postale nestrpne s svetovno religijo, ki je v biblijski knjigi Razodetje predstavljena kot vlačuga.

[Podčrtni opombi]