Nestrpnost od nekdaj do danes

BUM ... Bum ... Bum ... Železna palica je težko padala po udih in prsih Jeana Calasa. Njegovo polomljeno telo so nato razstavili na vodoravno ležečemu voznemu kolesu na javnem trgu Toulousa, v Južni Franciji.

Calas je umrl na kolesu kot obsojen morilec. Prejšnjega dne, 9. marca 1762, so ugotovili da je ta (francoski protestant) kriv, da je umoril svojega sina in s tem preprečil njegovo spreobrnitev v katolicizem. Pompozen pogrebni obred je počastil Calasovega sina kot katoliškega mučenika.

Francoski filozof pa je posumil, da je bil Calas žrtev katoliške nestrpnosti. Zatem, ko je bilo dokazano, da je Calasov sin dejansko naredil samomor, je sprožil triletno politično kampanjo, da bi zbudil javno mnenje po Evropi. Voltairova strategija je delovala. Končno je uspel, da so francoske oblasti ponovno pregledale ta primer in 9. marca 1765 je bil Calas posmrtno spoznan za nedolžnega. Ta očiten primer razsodbe proti Hugenotom je postal eden izmed svetovnih vzrokov za slavljenje. Voltaira je navdihnil, da je napisal svojo znano »Razpravo o strpnosti«.

Nestrpnost — nekaj dobrega ali slabega?

Nekateri bi poskušali zagovarjati takšno pobožnjaštvo, predsodek in smrtonosno nestrpnost. Vseeno pa ima pod določenimi okoliščinami nestrpnost svoje mesto. Umori, kraje, posilstva in ugrabitve so stvari, ki se jih ima v večini družb za nedopustne in to upravičeno. Enako je bilo tudi v preteklosti, ko je šlo za vero. Ko je Jehova Bog dal Izraelskemu narodu Deset zapovedi, se je proglasil za »Boga, ki zahteva izključno predanost«. (2. Mojzesova 20:5, NS) Zato Božje ljudstvo ni smelo imeti tudi drugih bogov. (4. Mojzesova 25:11–13; glej tudi 2. kraljev 10:16) Čaščenje lažnih bogov je bilo torej velika žalitev.

Upoštevaj, da ima vrhovni Bog prav gotovo pravico odločiti, kaj bo in kaj ne bo dovolil v zvezi z religijo. Ljudje nimajo te pravice. Ko so Izraelci pregnali izprijene Kanaance, ki so oboževali demone, so bili za to pooblaščeni od Boga. (1. Mojzesova 15:16; 2. Mojzesova 23:23, 24) Vendar Jehova Izraelcem ni naročil naj prehodijo dežele in morja in odstranijo lažno oboževanje tudi iz drugih dežel. Tudi krščanske skupščine niso pooblaščene za preganjanje nevernikov.

Nestrpnosti, ki je Jeana Calasa in še mnoge druge pahnila v smrt, torej ni zapovedal Bog. ‚Ampak ali svet ni prerasel takšne nestrpnosti‘, bodo morda nekateri vprašali. Kaj nam pove zgodovina? Kako se je nestrpnost sploh začela? Ali karkoli pokazuje, da bo zopet dvignila svojo zlohotno glavo?

Preganjani postanejo preganjalci

Stališče »svobode verovanja« in »ločitev cerkve od države« bi komajda zasledili v preteklosti. Takratni vladarji so se često imeli tudi za duhovnike (bogov), če že ne za same bogove. Podjarmljena ljudstva so sprejela bogove svojih osvajalcev ali pa jim je bilo dovoljeno, da so še naprej častili svoje bogove. Čestokrat se je zgodilo, da so ljudje častili ista božanstva pod različnimi imeni.

Toda z zavzetjem Židovskega naroda se to ni zgodilo. Zatem, ko je leta 607 pr. n. št. njihov narod padel, so razkropljeni Židje svoji novi oblasti sporočili vprašanje verske manjšine in zahtevali svobodno oboževanje Boga po svojih verskih zakonih. Kakšne so bile posledice? Velikokrat so jih hudo preganjali. Vsekakor pa izgleda, da so Židje, ko se je začelo krščanstvo pozabili na svoje doživljaje v zvezi s tem in postali vneti preganjalci Kristusovih učencev. (Dejanja apostolov 3:14, 15, 4:1–3, 8:1)

Tudi s kristjani je na žalost bilo tako. Na začetku so bili žrtve židovske nestrpnosti. Kmalu so se srečali z nasprotniki tudi z drugih strani. Ker niso želeli oboževati poganskih bogov ali božanskih državnih vladarjev so zaradi tega bili v sporu z glavnimi in krajevnimi oblastmi Rimskega cesarstva.

Čez čas je pomenilo Kristusovo ime za človeka, ki ga je nosil zločin, ki se je kaznoval s smrtjo. Preganjalo se jih je vse do leta 313 n. št., ko sta zaradi političnih razlogov združena cesarja Licinij in Konstantin izdala Milansko odredbo, ki je vzpostavila religiozno strpnost znotraj Rimskega cesarstva. Konstantin je končno naredil »krščanstvo« za prednostno religijo Rimskega cesarstva. To je bil smel poizkus utrditve razpadajočega cesarstva z nezdružljivim poganstvom in krščanstvom.

»Krščanstvo« je bilo seveda med seboj že razdeljeno na tekmovalne ločine. Dve mesti, Bizanc (pozneje Konstantinopol) in Rim sta se vsaki zase imeli za dom prave cerkve. Obe sta bili nestrpni do tistih, ki se niso strinjali s posameznimi doktrinami. Preganjani so znova postali preganjalci.

Katoliška nestrpnost

Katoliško cerkveno pravo se glasi: »Najtrdneje se veruje in niti najmanj ne dvomi, da bo vsak krivoverec in razkolnik imel delež s satanom in njegovimi angeli v plamenih večnega ognja, če se pred koncem svojega življenja ne priključi in povrne h katoliški cerkvi«. In vse do danes rimskokatoliški škofje takole prisegajo: »Z vso svojo močjo bom preganjal in se boril zoper krivoverstvo«. Tako je bila nestrpnost ‚vgrajena‘ v katoliško mišljenje. Ugleden francoski slovar katoliške teologije (French Dictionaire de Théologie Catholique) to takole zagovarja: »Cerkev, kot varuh razodetih resnic, vere in morale ne more dopuščati širjenja katerihkoli naukov, ki bi škodovali veri vernikov.«

Tako je katoliška cerkev pogosto lovila »krivoverce«, jih obsodila in jih zato predala posvetnim oblastem, da so jih kaznovale. V novi britanski enciklopediji (The New Encyclopaedia Britannica) piše: »V cerkvi cesarstva (po Konstantinu) – še posebej pa po cesarju Theodosiju krajem 4. stoletja – je krivoverstvo postalo hudodelni prestopek, ki ga je kaznovala država. Na sovražnike cerkve se je gledalo kot, na sovražnike cesarstva. Od 4. do 8. stoletja so si škofje cesarskega cerkvenega zbora prizadevali manjšino odpadnikov proglasiti za krivoverce in jih odstraniti kot državne sovražnike.«

Cerkev je uporabljala posvetne oblasti tudi zato, da so pokazale svojo nestrpnost do Židov, Muslimanov, Katarov, Albižanova, krivovercev in evropskih protestantov. Večino te krvi je resda prelil »posveten meč«. Toda v svojem pismu Unam Sanctam, izdanem leta 1302, je papež Bonifacij VIII. odredil, da se mora »posvetni meč« podrediti »duhovnemu meču« cerkve in »delati za cerkev ... pod vodstvom duhovne moči«. (The Catholic Encyclopedia, Katoliška enciklopedija, 15. zvezek, str. 126) Tako katoliška cerkev ne more zanikati, da je kriva za prelitje krvi zaradi religiozne nestrpnosti.

Protestantska nestrpnost

Vendar ni samo katoliška cerkev religiozno nestrpna. Protestanti, ki jih je vodil teolog John Calvin, so ravno tako vladali z nasiljem. Protestantski zgodovinar Philip Schaff, po rojstvu Švicar, je priznal: »Protestantsko cerkev zelo ponižuje to, da so bili versko nestrpni in so smrtonosno preganjali druge še dolgo po reformaciji. To pogubno zamisel sta v Genovi vpeljali v prakso država in cerkev in to v taki meri, da so uporabljali mučenje in dopuščali, da so otroci pričali zoper svoje starše, vse to je Calvin odobraval.« Ko sta njegovim naukom o vnaprej določenih (usojenih) dogodkih in o trojici oporekala Jérôme Balsec in Michael Servetus, ju je Calvin najprej izgnal iz Geneve, pozneje pa aretiral in ju dal pred sodišče kot krivoverca. Servetusa so potem sežgali. Tudi drugi »krivoverci« so bili sežgani v kalvinistični Genevi z odobravanjem protestantskih teologov, kot je bil Theodore Beza.

Tudi Martin Luther je pokazal veliko nestrpnost. Ni postal znan samo »kot antisemit« (anti Žid), ampak je v Wittenburgu dal sežgati tudi štiri »čarovnice«.

V 16. in 17. stoletju bi bili Francija in Nemčija skoraj razpadli zaradi divjih verskih vojn – krvoločni so bili tako katoličani kot protestanti.

Rast posvetne nestrpnosti

‚Človek se vendar mora kaj naučiti iz napak v preteklosti‘, boš morda rekel. In mlajše cerkve so res pokazale več strpnosti, kot tiste v preteklosti. Vendar v Novi britanski enciklopediji (The new Encyclopaedia Britannica) piše: »Zapuščina krščanske nestrpnosti in metod, ki jih je razvila (npr. inkvizicija ali pranje možgan) vplivajo na nestrpnost miselnosti in način sodobnih političnih revolucij.«

In medtem, ko v nekaterih vidikih znotraj krščanstva upada verska nestrpnost, pa naša generacija lahko vidi kako kipe politične in rasne nestrpnosti. Takšna posvetna nestrpnost je zares »zapuščina nestrpnosti (odpadlega) krščanstva«. Primer tega je nacistično razdejanje ali uničenje 6 milijonov Židov. Ko je Hitler upravičeval svojo nestrpnost do Židov, je rekel: »Jaz samo nadaljujem politiko, ki si jo je katoliška cerkev prisvajala 1500 let.« Tudi drugi diktatorji so kot Hitler v boju zoper idejna »krivoverstva« uporabljali metode pranja možgan, duševna in psihološka mučenja. Jehovine priče so, na primer, zaradi svoje politične nevtralnosti bile velikokrat glavna tarča napadov takšne nestrpnosti. Na Kubi so tako Jehovino pričo slekli do golega, jo povili z bodečo žico in namestili na vrh strehe kot človeško vabo lačnim komarjem. V neki drugi državi pa so aretirali pet Jehovinih prič in jim več dni brezobzirno grozili in jih pretepali. Eden je moral zaradi tega v bolnišnico. V treh državah severovzhodne Afrike so Jehovine priče naveliko zapirali. (V eni državi jih je bilo aretiranih kar 5%.) Mnogo so jih mučili in tri celo ubili. Da, zanesenjaški politični vladarji so se od cerkva naučili kako utišati neenotnost.

Je mogoče, da bodo cerkve postale žrtev posvetne nestrpnosti? Kako globoke korenine ima današnja domnevna strpnost? In kako je z ekumenizmom? Kaže to na večjo strpnost ali samo na večjo brezbrižnost do religij? In končno, kako vse to zadeva nas, posameznike? Ali ima lahko nekdo svoje versko prepričanje ne da je nestrpen? Ta vprašanja bomo obravnavali v naslednjem članku.

Podčrtna opomba

[Okvir na strani 5]

Nestrpnost ne pozna meja

»Nekoliko muslimanskih narodov ... je vzorec za nestrpnost. Toda, ali so res samo oni takšni? Inkvizicija in verske vojne so krščanstvo prekrile s krvjo, pobožni ljudje v Združenih državah Amerike pa Indijancev in črncev niso imeli za ljudi. Danes je enako z njihovimi bratranci v Južni Afriki. Kot častilci ‚Pravice‘ vladajo tako, da se jih enači z vladanjem giljotine. ‚Znanstveni socialisti‘ pa niso, ko pridejo na oblast nič boljši.« (Napisal v Le Mondeju francoski časopisni urednik André Fontaine.)