Bil sem tat — kradel sem diamante

HATTON GARDEN, londonsko poslovno središče za trgovanje z diamanti je za kriminalce zelo tvegan kraj. Visoko nad ulico so postavljene kamere, kar omogoča policiji, da ima stalen nadzor nad celotnim območjem. Vseeno pa sva se z mojim družabnikom, s skrito pištolo in z razpršilcem amoniaka odpravila tja v juniju leta 1973. On je bil oblečen kot poslovnež, jaz pa sem bil v belem plašču, kot ga nosijo vajenci, ki se učijo brusiti diamante.

Rop sva načrtovala zelo skrbno, posebno pozornost sva posvetila usklajenemu delu in hitremu pobegu. Tako sva dogovorjenega dne spremljala najino žrtev od trezorja (shrambe za dragocenosti), kjer je vzel svoje diamante. Bili so vredni najmanj milijon funtov (današnja vrednost kakšnih 1 872 000,00 din) nosil pa jih je v dveh kovčkih. Podrla sva ga na tla, mu iztrgala kovčka iz rok in stekla proti pripravljenemu avtomobilu.

Po nekaj ulicah sva ga pustila in z drugim oddrvela iz Londona, da bi skrila plen, dokler se zadeva malo ne umiri. Potem sva za kak teden dni odletela v Španijo, seveda z lažnima potnima listoma. Ko sva se vrnila, sva diamante odnesla v bančni trezor na ime nekega znanca, ki ni bil v policijski kartoteki. Toda, dejstvo, da sva v družbi s tem človekom je prišlo na uho nekega gangsterja, ki naju je sicer uvajal v to delo. Očitno nama teh diamantov ni privoščil, zato je primoral čuvaja teh sefov, da mu je izročil diamante. Midva z družabnikom nisva nikoli več videla teh draguljev.

Ta posel z diamanti je bil višek mojih sedemletnih kriminalnih izkušenj in izvežbanosti. Komaj šestnajstleten sem prvič prišel v težave, ker sem v pretepu zabodel nekega človeka. Ker je bil to moj prvi prestop, so me sodniki oprostili, le lepo in ostro so me opozorili, kar pa me ni oplašilo. Od tistega časa dalje sem stalno imel probleme s policijo.

Osemnajst mesecev po tistem pretepu sem bil vpleten v obračunavanje med tolpami v katerem je bil ubit neki moški. Bili smo obtoženi umora, vendar so nas oprostili, ker niso mogli ugotoviti kdo izmed nas ga je dejansko ubil. Vseeno so me dali v Borstal (zapor za mladoletne prestopnike). Preden sem se lotil kraje diamantov sem odslužil tri zaporne kazni in bil nekajkrat pogojno izpuščen. Vse to je bila le igra, v kateri kot pravijo poklicni kriminalci, »nekaj dobiš in nekaj izgubiš.«

Diamanti ali »biseri«, kaj izbrati?

V Angliji sem se po ropu diamantov na policijski listi »iskanih« seveda visoko povzpel. Zato sem si našel stanovanje v mirni ulici v predmestju Londona, daleč proč od svojega doma in prejšnjih shajališč. Lastnica hiše je, kot sem kasneje izvedel, vsak teden redno preučevala Biblijo z Jehovinimi pričami, ljudmi, za katere nisem nikoli slišal. Govorila mi je o njih, mene pa to seveda ni motilo. Še vedno sem imel svoje prijatelje med kriminalci, trgoval sem z mamili, igral na srečo in mnogo pil. Toda, skoraj ni bilo dneva, da mi ta ženska ne bi bila govorila o čem iz Biblije.

Nekega dne me je povabila, naj se seznanim z dvema Jehovinima pričama, ki sta z njo preučevali Biblijo. Najprej sem bil sumnjičav glede njih, zato sem za vsak slučaj premislil kako bi lahko pobegnil čez ograjo zadaj hiše in preko železniških tirov! Kasneje sem tiho stal pred vrati sobe in poslušal o čem so govorili. Moje zanimanje je postopoma raslo in strinjal sem se, da ta lastnica hiše z menoj podobno preučuje Biblijo. Njeni »biseri« iz biblijske modrosti so pričeli učinkovati. Moja žeja za spoznanjem o Bogu in njegovem Kraljestvu je vse bolj rasla. Kmalu zatem sva preučevala trikrat dnevno.

Moja prijazna hišna lastnica (gospodinja) je, čeprav še ni bila krščena Jehovina priča, obiskovala sestanke v Kraljevski dvorani (mesto sestajanja Jehovinih prič). Pogosto me je vabila naj grem z njo in nazadnje sem šel, da bi videl kako to izgleda. Najprej moram reči, da sem bil zelo presenečen. Ni bilo dolgovezno ali dolgočasno, kot sem pričakoval. Toplina in ljubezen, ki sta bili tako opazni, sta bili očitno pristni. Cenjenje vseh do teh duhovnih stvari je bilo izredno. Zato sem te sestanke redno obiskoval. Bil sem prepričan, da sem našel resnico. Hotel sem postati eden izmed njih; deliti to zaupanje, radost in upanje; razviti odnos z Jehovo, kakršnega so imeli oni.

Priznati policiji?

Pričelo se mi je svitati, da bom moral urediti to življenje. Vest mi je narekovala naj se predam policiji in prevzamem nase posledice, ki bodo vsekakor težke. Že sama misel na to je bila strašna, kajti vedel sem, da to lahko pomeni kakšnih petnajst let zapora. Vrh tega bom moral prenašati zbadanja in posmehovanje svojih prejšnjih prijateljev, ki so zaprti zaradi drugih kaznivih dejanj. Toda, nobene druge poti ni bilo. Najprej, čeprav je bilo težko, sem se odrekel mamilom in poravnal dolgove, ki sem jih naredil v svojih prejšnjih protizakonitih dejavnostih.

Preden bi odšel na policijo, sem si želel videti svojo mamo in ji povedati vse o svoji odločitvi in razlogih zanjo. Imel sem jo zelo rad. Še kako se je trudila, da bi nas, otroke, odvrnila od kriminala, toda nismo je poslušali in že kot najstniki smo imeli svoje policijske kartoteke. Bila je žalostna, kajti sinove je imela, enega za drugim, skoraj vedno v zaporu. Toda vseskozi nam je bila ob strani.

Moj brat me je odpeljal domov, da jo vidim. To je bil tvegan izlet, kajti policija je budno pazila na našo hišo, če bi slučajno prišel domov. Želel sem se predati policiji (ne da bi me oni prijeli), toda prej sem moral urediti zadeve. Zato sem moral biti previden. Skrčil sem se na tla majhnega avtomobila in varno prispel domov. Mati je bila presrečna, da sem opravil s kriminalom in da sem našel nekaj solidnega in vrednega, na čemer bom gradil svoje ostalo življenje. Bil sem star šele 24 let. Med tem kratkim obiskom sem ji pravzaprav želel govoriti o Božjem Kraljestvu, ne da bi se zavedal, da je to bila moja edina priložnost. Medtem ko sem bil v zaporu je umrla.

Kako je policija reagirala na moje priznanje?

Skupaj s pravnim zastopnikom in svojim bratom sem januarja 1974 odšel na policijo. Ko sem dežurnemu policaju povedal, da sem Alfred Scully, je samo buljil vame in ni mogel verjeti svojim lastnim ušesom. Navsezadnje so me iskali šest mesecev!

Naslednjih nekaj dni so me po več ur zasliševali, kajti še vedno niso našli diamantov. Bili so zelo sumnjičavi glede tega zakaj sem se sam prijavil. Njihova filozofija, brez dvoma porojena iz obilnih izkušenj, se glasi: enkrat lopov, za vedno lopov. Ko sem jim poskušal govoriti o spremembi mojega pogleda na življenje so se mi le smejali. Ostal sem v preiskovalnem zaporu v Brixtonu, vse do sojenja ki je bilo šest mesecev kasneje.

Moje spoznanje o Bibliji je bilo šele osnovno in bral sem jo šele dva meseca. Sedaj, ko sem imel na voljo mnogo časa, sem se namenil, da jo globoko preiščem s pomočjo literature Jehovinih prič, ki sem jo lahko dobil. Moji prijatelji iz Kraljevske dvorane so me dobro oskrbeli s čtivom za branje, tako da je bila moja duhovnost z vsakim tednom močnejša.

3. junija 1974 se je pričelo sojenje. Eden starešina iz Kraljevske dvorane je govoril zame in pravtako oče moje stanodajalke, ki je bil prostovoljni socialni delavec in se je še posebej zanimal za bivše prestopnike. Sodnik je upošteval njuna priporočila, dejstvo, da sem se sam predal policiji in nagibe za to. Bil je zelo prizanesljiv, Namesto dolge zaporne kazni sem dobil pet let. Kar odleglo mi je. Z zmanjšanjem kazni zaradi dobrega obnašanja in možnosti pogojnega odpusta, bi lahko bil prost v treh letih. Čas ko bi bil v zaporu pa bi uporabil za preučevanje Biblije in oznanjevanje dobre vesti vsem, ki bi bili pripravljeni v zaporu poslušati.

Deljenje »biserov« v zaporu

Najprej sem bil zaprt v Wormwood Scrubsu v zahodnem Londonu. Prenatrpanost in neugodne pogoje sem nekako prenašal, kajti dokler sem bil v Londonu, so me lahko moji prijatelji, Jehovini priče, brez težav obiskovali, za kar sem jim bil zelo hvaležen. V Scrubsu smo bili zaprti v svojih celicah 23 ur dnevno. Tu sem spoznal kako so lahko v pomoč tihe molitve.

Med vsakodnevnimi enournimi vajami (sprehodi) sem skušal posredovati svoje biblijske »bisere« drugim obsojencem, vedno sem iskal koga, ki bi želel izvedeti kaj več. Moji prejšnji prijatelji, kriminalci so se mi posmehovali, ko so to opazovali. Čez kakšnih šest mesecev sem bil prestavljen v dobro zastražen zapor v Maidstonu, v Kentu in bil slučajno določen, da skrbim za zaporniško knjižnico. Ne samo, da je to bilo prijetno delo, ampak sem tako prišel v stik z domala vsemi zaporniki in tako sem imel priložnost, da z njimi govorim o svojem upanju. Imel sem nekaj uspeha, kajti po izpustitvi sta bila verjetno najmanj dva bivša zapornika krščena.

Je lahko hoditi ‚naravnost‘?

Ves čas prestajanja kazni so me Jehovine priče obiskovale in mi pomagale še potem, ko sem bil izpuščen. Tri mesece zatem, na kongresu v Londonu sem se krstil v simbol svoje predanosti Jehovi, kar sem dejansko naredil že mnogo prej, med prestajanjem kazni. Sedaj, preteklo je že šest let, sem srečno poročen moški, z dvema otrokoma in dobro zaposlitvijo.

Ni mi bilo lahko spremeniti svojega pogleda na življenje. Razen pretepanja je bilo najtežje fizično delo, ki sem ga kdaj opravljal, pranje mojega avtomobila. Sedaj sem moral začeti znova in delati osem ur dnevno in še pomagati pri hišnih opravilih. Nikoli si nisem delal skrbi glede običajnega načina življenja. Sedaj mi je bil pomembnejši pravilen način življenja. Vedno sem s ponosom preziral vsakršen red. Sedaj pa sem se moral sprijazniti z dejstvom, da ni nujno, da mora biti moj način vedno pravilen. Vedno sem imel veliko denarja. Sedaj pa sem moral skrbno ravnati s svojimi dohodki, da bi lahko skrbel za družino.

Nisem se slepil, da je to lahko. Vsekakor pa se je splačalo. Ljubezen moje žene, odgovornost do mojih otrok, prijaznost mojega delodajalca, podpora mojih krščanskih bratov — vse to je pripomoglo, da sem se lahko tako spremenil. Predvsem pa mi je pomagal Jehova po svoji Besedi Bibliji in z odgovori na moje molitve.

Vse to me je navdalo z veliko hvaležnostjo. Ubežal sem brezčutnemu življenju kriminala in nasilja in se naučil biti resnično srečen. Ko pogledam nazaj, se mi preteklost zdi prazna in nekoristna (brezvredna). Kako resnične so besede iz Biblije: »Modrost in spoznanje sta obilnost rešenja, strah Jehovin je njegov zaklad.« Da, zaklad— biseri spoznanja so veliko več vredni od kateregakoli ukradenega diamanta! (Izaija 33:6, Jeruzalemska Biblija) (Po pripovedi Alfreda Scullija)

[Slika na strani 16]

Zaporniška fotografija Alfreda Scullija iz 1975. leta

[Slika na strani 18]

Alfred Scully danes, z ženo in otrokoma