»Najin sin ima sedaj lepo barvo«

NAJIN sin Jonatan je eden izmed dvojčkov. Ko sta se rodila s sestrico, je bila Abigaila popolnoma zdrava, Jonatan pa je imel resne težave – obsežno prirojeno srčno napako.

Naš krajevni zdravnik je rekel, da bo Jonatan obnemogel prej kot v dveh letih in nazadnje umrl. Samo operacija bi morda mogla odstraniti problem, ampak tudi te morda ne bi preživel. Zdravnik je vedel, da resno jemljemo biblijsko zapoved »zdržujte ... se krvi«, in da ne bi sprejeli transfuzije krvi, za to nam je rekel, da tako ali tako ne bomo našli kirurga, ki bi ga hotel operirati brez krvi. (Dejanja apostolov 15:20)

Ko je Jonatan rasel, se je često zgodilo, da je komaj dihal. Zaradi vsakega najmanjšega napora je njegovo srčece težko utripalo. Vijolična barva njegovih lic in nohtov nam je govorila, da bi res moral biti operiran, sicer ne bo več dolgo živel. Pravočasno smo izvedeli za enega najuglednejših britanskih kirurgov, ki je bil s svojo posebno ekipo pripravljen izvršiti potrebno odprto operacijo srca brez uporabe krvi.

Bil je četrtek, ko smo prispeli v London in na Jonatanovo operacijo smo morali čakati več kot teden dni. Takrat je bil star komaj štiri leta. Tisto sredo pred operacijo, sva se pogovarjala s hematologom (specialistom za krvne bolezni). Pred letom dni je bil vključen v primer neke Jehovine priče, ki je prestala odprto operacijo srca, brez transfuzije krvi. Tako sva ga vprašala, kaj misli o najinem mnenju glede krvi.

Bila sva presenečena, ker nama ni nasprotoval. Zakaj? Lahko je ‚videl‘, kako pomembno je bilo to za najino vero. Omenil je tudi, da je sedaj kri težje dobiti. Ljudje je niso več pripravljeni darovati tako kot so jo nekoč, zato je tudi draga. Poleg tega, je rekel, pa transfuzija včasih povzroči hepatitis. Tako se sedaj nekateri kirurgi učijo operirati z manj krvi kot so nekoč.

Ko sva vprašala, kakšne so Jonatanove možnosti, da preživi operacijo, nama je odgovoril: »Imata srečo, ker ga bo operiral eden najboljših kirurgov na svetu. Prav tako tudi imata vajinega Boga in prepričan sem, da bo uslišal vajine molitve za vajinega sina.« Tega hepatologa sta pred nekaj tedni na njegovem domu obiskali Jehovini priči, ki sta bili na oznanjevanju. Ta zdravnik jima je povedal za najinega sina in rekel: »Želim, da greste domov in molite za malega Jonatana.«

Seveda so se v času, ko smo čakali na operacijo, slišali tudi drugačne vrste komentarji. Tako je, na primer, prišla na oddelek obiskat male paciente mlada psihologinja, ki jo je spremljalo kakšnih dvajset tujih zdravnikov, delegatov na konferenci za srčno kirurgijo, ki je bila tisti teden. Ko je prišla do Jonatanove postelje, je vprašala te zdravnike, če bi kateri sprejel primer ene izmed Jehovinih prič in operiral brez krvi. Vsi so rekli, da ne bi. Bilo bi pretežko. Lahko si mislite, kako sva se ob tem počutila!

V četrtek zvečer, pred operacijo, je Jonatana obiskal neki avstralski kirurg. Bil je zelo prijazen z nama in nama blago pojasnil resnost operacije, ki jo bo moral Jonatan prestati. Rekel je: »Jonatanu dajem 50% možnosti, da se izvleče.«

Vprašal naju je tudi, če je možno, da bi Jonatanu vzeli nekaj krvi pred operacijo in le-to uporabili, če bi bilo treba. Nato je sam pri sebi rekel: »Ne, tega ne moremo narediti, ali ne? To bi bilo proti vaši vesti.« Ko sva pritrdila, je nadaljeval: »Četudi bi tako naredili, pa ne bi nihče garantiral, da bodo uporabili prav Jonatanovo kri.«

Pred operacijo so pregledali Jonatanovo kri in imel je 15, to je bilo za takratne okoliščine zelo dobro. Vendar to ni bilo nič presenetljivega. Že nekaj časa preden sva se odločila, da bo šel Jonatan na operacijo, sva upoštevala kaj priporoča glede tega knjižica »Kri, medicina in Božji zakon«, ki govori, da bi se moralo kri pred operacijo ojačati. Pisala sva svojemu splošnemu zdravniku in za Jonatana dobila zdravilo na osnovi železa. Dajala sva mu ga zadnja dva in pol meseca.

V četrtek zvečer sva zatem, ko sva poljubila Jonatana za lahko noč, odšla v posteljo in se pogovarjala o 116. psalmu, stavek za stavkom, ter goreče molila k Jehovi, preden sva poskušala zaspati. Zavedala sva se, da je operacija za Jonatana nevarna, zato nisva prosila za čudež. Če bi stvari šle narobe, bi to pomenilo, da bo Jonatan umrl in če bi se to zgodilo, sva čvrsto verjela, da ga bova zopet videla, ko bo obujen.

V petek ob osmih zjutraj je moral najin sin biti pripravljen v operacijski sobi, zato sva prišla v bolnico ob sedmih in ostala pri njem, dokler ga niso odpeljali.

Ob dveh popoldan sva se vrnila v bolnico, toda Jonatan je še vedno bil v operacijski sobi. Ob pol treh sva zopet vprašala in še vedno je bil tam. Ura je bila tri, pol štiri, štiri. Še vedno nobenih novic. V operacijski dvorani pa je bil že osem ur. Končno sva četrt čez štiri vprašala sestro, ki nama je rekla: »Počakajta minuto. Povprašala bom glavno sestro.« Imela sva slab občutek in prepričana sva bila, da bodo novice slabe. Nato je prišla glavna sestra in rekla: »Dobre novice imam! Jonatan je prestal operacijo in je sedaj v sobi za intenzivno nego.«

Ob petih so nama dovolili, da sva ga videla. Bil je pri zavesti, toda z vsemi žicami in cevkami, na katere je bil priključen, je izgledal strašno. Vendar je bil živ in s slabotnim glasom nama je rekel: »Rad bi šel od tod!« Po kratkem obisku sva se zahvalila Jehovi, da je ta prva velika ovira bila mimo.

Seveda nevarnosti ni bilo povsem konec. Eden izmed možnih problemov je bila odstranitev katetra, katerega je kirurg vstavil v Jonatanovo telo, da bi se po njem izločala odvečna tekočina. Predvideva se, da je tudi pri tem procesu nekaj nevarnosti. Toda, ko so Jonatanu odstranili to odvodno cevko, so nam povedali, da ni izgubil niti kaplje krvi. Že druga velika ovira je bila mimo.

Tudi bolniško osebje je bilo zainteresirano za Jonatanov primer. Bili so nasprotni najini odločitvi, ker nisva dovolila uporabiti kri. Dve španski dekleti – Jehovini priči – ki sta med njima delali sta bili pod močnim pritiskom. Ženske, ki so z njima delale, so rekle, kako kruti smo, ker bi dovolili, da Jonatan umre. Ko pa je Jonatan okreval, so postale prijazne in uslužne.

Transfuzija krvi je bila glavna tema pogovorov. Mati druge pacientke, deklice, je rekla: »Ali mi lahko poveste, ali je moja mala deklica dobila kri? Upam, da je bilo z njo kot z Jonatanom in da je ni dobila. Ne želimo nobenih komplikacij.«

Tisti teden sva srečala tudi mlad muslimanski par in njun majhen deček je bil resno bolan. Bila sta zelo verna in vsakič, ko so njunega majhnega pacienta odpeljali v kirurško dvorano, sta se zanj molila. Hotela sta vedeti, zakaj Jonatan tako dobro izgleda, čeprav je imel tako nevarno operacijo.

Vse, kar sva lahko rekla je bilo to, da sva zelo hvaležna celotni zdravniški ekipi, še posebej, ker so privolili in ga operirali brez krvi. Začela sva pojasnjevati: »Kot Jehovine priče ne sprejmemo krvi ...« Toda moški naju je prekinil in vprašal: »Zakaj ne sprejmete krvi?« V Bibliji sva jima pokazala, kako je bilo kristjanom zapovedano, da naj se zdržujejo krvi in jima dala nekaj biblijske literature. Vprašal je, kdo je operiral Jonatana, in povedala sva mu. Nato je rekel, da njun sin potrebuje še eno operacijo in da se bo obrnil na Jonatanovega kirurga in ga prosil, da bi ga, če je mogoče, on operiral.

Jonatan je moral prestati še druge težave. Toda njegova življenjska volja, sposobnost zdravnikov, skrb zdravniškega osebja, molitve naših prijateljev in še posebno moč, katero nam je dal Jehova, nam je pomagala vsem trem to prestati. Po šestih tednih bivanja v Londonu smo se vrnili domov.

To je bila težka preizkušnja. Štiri leta smo opazovali, kako Jonatan trpi. Sedaj smo hvaležni, da imamo zdravega sina. Če položiva roko na Jonatanovo srce zatem, ko je tekel po stopnicah navzgor, ne čutiva nič nenormalnega. Dnevno vidiva, kako postaja vse močnejši. Je sicer manjši od Abigaile, toda raste! Vijolična barva je izginila – sedaj ima lepo barvo! (Po pripovedi Simona in Brende Pitts).

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Jonatan bo obnemogel prej kot v dveh letih in nazadnje umrl

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Jonatanu dajem 50% možnosti, da se izvleče

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Zakaj ne sprejmete krvi?